ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si...

[marjan]

BOLEČINSKI SINDROMI


1) Sindrom fibromialgije
Sindrom fibromialgije je bolezen, pri kateri se pojavljajo difuzne mišicno-skeletne bolecine, za katere ne poznamo vzroka.

Kaj je to?
Fibromialgija je bolezen, za katero je znacilna dolgotrajna mišicno-skeletna bolecina, obcutljiva podrocja mehkih tkiv (mišice in kite) in izrazita utrujenost.

Kako pogosta je ta bolezen?
Fibromialgija se pojavlja predvsem pri odraslih. Pri otrocih je zelo redka in se pojavlja le pri mladostnikih.
Pogosteje obolevajo ženske. Pri otrocih je klinicna slika podobna kot pri sindromu lokalizirane idiopatske mišicno-skeletne bolecine.

Kakšni so glavni simptomi?
Bolniki se pritožujejo zaradi difuzne bolecine v globlje ležecih tkivih. Jakost bolecine je zelo subjektivna. Bolecine se pojavljajo na obeh straneh telesa, v zgornjih in spodnjih udih.
Pojavlja se nespecnost in bolniki se že zjutraj pocutijo utrujeni zaradi nenaspanosti.
Druga zelo pogosta težava je izrazita utrujenost, zaradi katere upade tudi fizicna zmogljivost.
Bolniki se pogosto pritožujejo zaradi splošnih težav, kot npr. glavobol, obcutek otekanja udov (ki sicer ni prisotno) in odrevenelost.
Težave sprožijo zaskrbljenost, depresijo in pogoste odsotnosti v šoli.

Kako postavimo diagnozo bolezni?
Diagnozo postavimo na podlagi podatkov o poteku bolezni in klinicnega pregleda. Za potrditev diagnoze je potrebno, da bolnik navaja stalno bolecino na 4 podrocjih telesa dlje kot 3 mesece, skupaj z dokazano obcutljivostjo na 11 od 18 dolocenih tockah telesa ob samem pregledu.
Obcutljivost teh tock se ocenjuje s pritiskom na bolece mesto, kar je podobno zanesljivo kot ocena s posebno pripravo za merjenje bolecine imenovano dolorimeter.

Kako zdravimo to bolezen?
Pomembno je pomiriti bolnika in njegovo družino, da kljub temu, da so prisotne hude bolecine, ne vodijo v okvaro sklepov ali resno fizicno bolezen.

Pri zdravljenju sodelujejo specialisti razlicnih podrocij.
Zdravljenje sledi trem osnovnim ciljem. Najpomembnejši del je postopno uvajanje vedno bolj zahtevnih fizicnih aktivnosti, pri cemer je najbolj priporocljivo plavanje. Drugi del je kognitivno vedenjska terapija, ki lahko poteka individualno ali pa v skupini. Koncno je potrebno vzpostaviti normalen ritem spanja - nekateri bolniki potrebujejo zdravila za spanje ali posebne blazine, ki podpirajo vrat.

Kakšna je dolgorocna prognoza bolezni?
Bolezen je težko ozdravljiva in zahteva velike napore od bolnika in veliko sodelovanje družine. Na splošno je prognoza za otroke ugodnejša kot za odrasle in vecina otrok povsem ozdravi. Najpomembnejši dejavnik za ozdravitev je vztrajanje pri rednih fizicnih aktivnostih.

2) Sindrom idiopatske lokalizirane mišicno-skeletne bolecine

Sinonim: Refleksna simpaticna distrofija

Kaj je to?
To je redka bolezen z izrazitimi bolecinami v udih, za katere ne vemo vzroka. Pogosto so pridružene spremembe na koži.

Kako pogosta je ta bolezen?
Natancnih podatkov o pogostnosti te bolezni nimamo. Znano je, da je bolezen pogostejša pri mladostnikih (povprecno se pojavi okoli 12. leta) in pri dekletih.

Kakšni so glavni simptomi?
Obicajno bolnik toži za dolgotrajno, izrazito hudo bolecino v zgornjih ali spodnjih udih, ki ne odgovori na razlicne vrste zdravljenja in postaja vse hujša. Pogosto bolecina v koncni fazi prepreci normalno uporabo prizadetega uda.
Dražljaji, ki so za normalne ljudi neboleci, kot npr. rahel dotik, sprožijo pri bolniku izjemno hudo bolecino imenovano alodinija.
Vse te težave omejujejo otrokove vsakodnevne aktivnosti in privedejo do pogostih odsotnosti v šoli.
Pri delu bolnikov se lahko scasoma na prizadetem udu pojavijo spremembe v barvi kože (bled ali vijolicast lisast izgled), temperaturi kože (obicajno je hladnejša) in sposobnosti potenja. Otrok vcasih prizadeto okoncino drži v nenavadnem položaju in z njo povsem preneha gibati.

Kako postavimo diagnozo bolezni?
Še pred nekaj leti so za ta in podobne sindrome uporabljali veliko razlicnih imen. Ker za vecino teh bolezni ne poznamo pravega vzroka in jih podobno zdravimo, jih danes razvršcamo v vecjo krovno skupino sindromov lokalizirane mišicno-skeletne bolecine. Za postavitev te diagnoze uporabljamo dogovorjena merila.
Postavitev diagnoze je klinicna, kjer je osnovna prisotnost bolecin (hude, dolgotrajne, ki omejuje aktivnost in ne odgovorijo na zdravljenje; prisotna je alodinija) in klinicni pregled. Za koncno postavitev diagnoze je potrebno izkljuciti ostale bolezni. Izvidi laboratorijskih preiskav so v normalnih mejah.

Kako zdravimo to bolezen?
Najboljša vrsta zdravljenja je intenzivna fizioterapija, ki jo vodita fizioterapevt in delovni terapevt, lahko tudi v povezavi s psihoterapijo. Zdravljenje je naporno za vse vpletene, otroka, njegovo družino in terapevtsko skupino. Pogosto je zaradi stresa, ki ga povzroca bolezen, potrebna tudi pomoc psihologa. V uporabi so razlicni pristopi zdravljenja v razlicnih kombinacijah (antidepresivi, biofeedback, stimulacije živcev preko kože, vedenjske metode zdravljenja).

Kakšna je dolgorocna prognoza bolezni?
Prognoza je pri otrocih boljša kot pri odraslih. Skoraj vsi otroci s casom ozdravijo.

Kako bolezen vpliva na otroka in družinsko življenje?
Otroka moramo vzpodbujati k normalni aktivnosti, da redno obiskuje šolo in se druži z vrstniki.

3) Eritromelalgija

Ta bolezen je poznana tudi pod imenom eritermalgija. Poimenovana je po 3. grških besedah: erythros (rdec), melos (okoncina) in algos (bolecina). Je izjemno redka bolezen, lahko pa se pojavlja v družini. Vecina otrok zboli okoli 10. leta, bolezen je pogostejša pri deklicah.
Znacilen znak bolezni je pekoc obcutek v toplih, pordelih in oteklih nogah, redkeje rokah. Težave se stopnjujejo, ce so bolniki izpostavljeni toploti, omilijo pa se s hlajenjem. Vcasih je olajšanje s hlajenjem tako ucinkovito, da otrok ne želi dvigniti prizadetega uda ven iz ledeno mrzle vode.
Najboljši pristop k zdravljenju je izogibanje toploti in težjim fizicnim obremenitvam. Bolezen pri otrocih, drugace kot pri odraslih, obicajno ne odgovori na zdravljenje z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili. Vcasih pomagajo zdravila, ki širijo žile.

4) Rastne bolecine

Kaj je to?
Rastne bolecine so benigen sindrom, ki se kaže z znacilnim pojavljanjem bolecin v okoncinah, obicajno pri otrocih mlajših od 10 let.

Kako pogosta je ta bolezen?
Bolecine v okoncinah so ena izmed najpogostejših težav, zaradi katerih starši pripeljejo otroka na pregled k specialistu pediatru. Med bolecinami v udih so najpogostejše rastne bolecine. 10-20% otrok po vsem svetu ima rastne bolecine, ki se pojavljajo predvsem med 3. in 12. letom starosti. Fantje in dekleta so prizadeti v enaki meri.

Kakšni so glavni simptomi?
Bolecina se pojavlja najveckrat v nogah (koža, goleni, za kolenom ali v stegnih), obicajno obojestransko. Obicajno se pojavi proti koncu dneva ali pa ponoci, ko se otrok zaradi bolecine lahko tudi zbudi. Starši pogosto povedo, da so bolecine izrazitejše predvsem v dneh, ko je otrok fizicno bolj aktiven.

Bolecine trajajo obicajno od 10 do 30 minut, lahko pa le nekaj minut ali vec ur. Po jakosti so lahko blage ali pa zelo hude.

Rastne bolecine se pojavljajo le obcasno, vmes so obdobja brez bolecine, ki lahko trajajo nekaj dni ali nekaj mesecev. V redkih primerih se bolecina pojavlja vsak dan.

Kako postavimo diagnozo bolezni?
Diagnozo bolezni postavimo, ce se pojavljajo znacilne bolecine in pri fizikalnem pregledu otroka ne najdemo nobenih bolezenskih znakov. Pri tej bolezni ni potrebno opraviti laboratorijskih preiskav ali rentgenskega slikanja, ki so vedno v mejah normale.

Kako zdravimo to bolezen?
Starše in otroka pomirimo in jim razložimo, da bolecine niso nevarne. Proti bolecinam ugodno deluje lokalna masaža, pomagajo pa tudi blaga protibolecinska zdravila. Pri otrocih s pogostimi epizodami bolecin lahko vecerni odmerek ibuprofena zmanjša ali prepreci težave.

Kakšna je dolgorocna prognoza bolezni?
Rastne bolecine niso povezane z nobeno resnejšo boleznijo in obicajno izzvenijo v kasnem otroštvu. Pri vseh otrocih bolecine izzvenijo ob prenehanju rasti v odrasli dobi.

5) Benigni hipermobilnostni sindrom

Kaj je to?
Izraz benigni hipermobilnostni sindrom (BHS) uporabljamo za bolecine, ki se pojavljajo v udih zaradi povecane gibljivosti (razpon giba) v sklepih, brez povezave s prirojeno boleznijo vezivnega tkiva. BHS ne obravnavamo kot bolezen, temvec kot razlicico normalnega stanja.

Kako pogosta je ta bolezen?
BHS je pri otrocih zelo pogost in je prisoten pri 25 do 50% otrok mlajših od 10 let. S starostjo pogostost pada. BHS se pogosto pojavlja v družinah.

Kakšni so glavni simptomi?
Hipermobilnost pogosto povzroca obcasne, zbadajoce, ponavljajoce bolecine v kolenih, stopalih in/ali gležnjih, ki se pojavljajo proti koncu dneva ali ponoci. Pri otrocih, ki igrajo klavir, violino, itd. se bolecine lahko pojavljajo tudi v prstih rok.
Fizicne aktivnosti in delo sprožijo ali ojacajo bolecine. Redko je prisotno tudi rahlo otekanje sklepov.

Kako postavimo diagnozo bolezni?
Diagnozo postavimo na osnovi dolocenih meril za oceno hipermobilnosti sklepov.

Kako zdravimo to bolezen?
Zdravljenje je le redko potrebno. Ce se otrok ukvarja s kontaktnimi športi, kot npr. nogomet ali gimnastika in ima pogosto zvine/izpahe sklepov, svetujemo krepitev mišic in uporabo funkcijskih opornic za sklepe.

Kako bolezen vpliva na otroka in družinsko življenje?
Hipermobilnost je benigno stanje, ki z leti izzveni. Družina mora vedeti, da je najvecje tveganje pravzaprav omejevanje otroka, da živi normalno. Otroka vzpodbujamo, da je normalno aktiven in da se ukvarja s športi, ki ga veselijo.

6) Tranzitorni sinovitis

Sinonimi: Toksicni sinovitis, Iritabilni kolk

Kaj je to?
Tranzitorni sinovitis je prehodno vnetje z izlivom v kolcni sklep, ki izzveni samo po sebi in ne pušca posledic.

Kako pogosta je ta bolezen?
Tranzitorni sinovitis je najpogostejši vzrok za bolecino v kolku v otroškem obdobju. Prizadene 2 do 3% otrok med 3. in 10. letom. Pogostejši je pri deckih.

Kakšni so glavni simptomi?
Glavni težavi sta bolecina v kolku in šepanje. Bolecina v kolku se lahko kaže z bolecino v predelu dimelj, zgornjem delu stegna ali vcasih v kolenu. Bolezen se ponavadi razvije naglo, preko noci, tako da starši zjutraj, ko otrok vstane, opazijo šepanje ali pa otrok celo noce hoditi.

Kako postavimo diagnozo bolezni?
Diagnozo postavimo na podlagi znacilne klinicne slike s šepanjem ter zmanjšano in boleco gibljivostjo v kolcnem sklepu. V 5% sta prizadeta oba kolka. Z ultrazvocno preiskavo lahko prikažemo izliv v kolcnem sklepu, rentgenska slika pa je normalna in je ponavadi ne napravimo.

Kako zdravimo to bolezen?
Osnovni ukrep je pocitek, ki naj bo odmerjen glede na jakost bolecine. Za zmanjšanje bolecine uporabljamo nesteroidna protivnetna zdravila. Pri težkih oblikah bolezni je redko potrebno napraviti vlek na prizadetem udu. Obicajno bolezen izzveni brez vsakega zdravljenja v 6. do 8. dneh.

Kakšna je dolgorocna prognoza bolezni?
Odlicna, popolnoma ozdravi vec kot 99% otrok. Bolezen se lahko kasneje ponovi, vendar so nove epizode sinovitisa obicajno blažje in krajše.

7) Patelofemoralna bolecina – Bolece koleno

Uvod
Patelofemoralna bolecina je najpogostejši sindrom prekomerne uporabe v otroškem obdobju. Za sindrome prekomerne uporabe je znacilno, da so težave posledica ponavljajocih gibov ali prekomerne fizicne obremenitve, zaradi cesar pride do poškodbe dolocenega dela telesa.
Te težave so mnogo pogostejše pri odraslih (teniški komolec, poškodba komolca pri golfu, sindrom karpalnega kanala itd.).

Sinonimi

Patelofemoralni sindrom, Hondromalacija patele, Hondromalacija.

Kaj je to?
Patelofemoralna bolecina je bolecina, ki se pojavi na sprednji strani kolena po razlicnih fizicnih aktivnostih, ki dodatno obremenjujejo patelofemoralni sklep (sklep med pogacico - patelo - in spodnjim delom stegnenice - femur).
Bolecini so lahko pridružene spremembe na notranji, hrustancni površini pogacice in govorimo o hondromalaciji patele.

Kako pogosta je ta bolezen?
Zelo redko se pojavi pri otrocih mlajših od 8 let, izrazito bolj pogosta pa je pri mladostnikih. Patelofemoralna bolecina je pogostejša pri dekletih. Pogostejša je tudi pri tistih otrocih, ki imajo spremenjen nagib v kolenskem sklepu, kot npr. kolena na X (genu valgum) ali na O (genu varum), in pri otrocih z boleznimi pogacice (nestabilnost ali nepravilna lega).

Kakšni so glavni simptomi?
Znacilna je bolecina na sprednji strani kolena, ki postane izrazitejša pri aktivnostih kot so tek, hoja po stopnicah navzgor ali navzdol, cepenje ali skakanje. Bolecina se pojavi tudi pri dolgem sedenju s skrcenimi koleni.

Kako postavimo diagnozo bolezni?
Patelofemoralna bolecina pri sicer zdravem otroku je klinicna diagnoza (ni potrebno rentgensko slikanje niti laboratorijski testi). Bolecino lahko izzovemo s pritiskom na pogacico ali pa s posebnim testom, pri katerem potiskamo pogacico navzdol ob hkratnem napenjanju stegenskih mišic (kvadriceps).

Kako zdravimo to bolezen?
Obicajno posebno zdravljenje ni potrebno. Ce niso pridružene ostale bolezni (kot npr. spremenjen nagib v kolenskem sklepu ali nestabilnost pogacice) je patelofemoralna bolecina benigno, nenevarno stanje. Ce se bolecina pojavlja pri športu ali obicajnih dnevnih aktivnostih, je smiselno redno izvajanje vaj za krepitev stegenskih mišic - kvadricepsov. Po naporu lahko bolecino zmanjšajo obloge z ledom.

Kako bolezen vpliva na otrokovo vsakdanje življenje?
Otroci lahko živijo normalno. Fizicne aktivnosti je potrebno omejiti do stopnje, ko se bolecina še ne pojavlja. Otroci, ki so športno bolj aktivni lahko uporabljajo šcitnike za kolena s posebno oporo za pogacico.

Zdrs stegnenicne glavice

Kaj je to?
Pri tej bolezni pride do premika glavice stegnenice v podrocju rastne plošcice. Rastna plošcica je hrustancni del kosti, ki se nahaja vmes med dvema kostnima tkivoma. Predstavlja najšibkejši del kosti, ki z leti postopno zakosteni in takrat se ustavi rast.

Kako pogosta je ta bolezen?
Je redka bolezen, ki prizadene 3-10 otrok na 100.000 otrok. Pogostejša je pri mladostnikih in pri deckih. Verjetno je debelost pomemben dejavnik za razvoj bolezni.


Glavni simptomi so šepanje, bolecina in omejena gibljivost v kolku. Bolecina je lahko prisotna v zgornjem ali spodnjem delu stegna in postane izrazitejša med fizicno aktivnostjo. Pri 15% otrok sta prizadeta oba kolka.

Kako postavimo diagnozo bolezni?
Diagnozo postavimo s klinicnim pregledom, kjer ugotovimo zmanjšano gibljivost v kolku. Dokoncno lahko diagnozo potrdimo z rentgenskim slikanjem.

Kako zdravimo to bolezen?
Zdravljenje bolezni je kirurško (stabilizacija stegnenicne glavice s posebnimi vijaki).

Kakšna je dolgorocna prognoza bolezni?
Prognoza je odvisna od casa, ki je potekel od zdrsa do postavitve diagnoze, in od stopnje zdrsa.

9) Osteohondroze

Sinonimi: Osteonekroze, Avaskularne nekroze

Uvod
Beseda osteohondroza pomeni “odmrtje kosti”. Osteohondroze so skupina bolezni neznanega izvora, za katere je znacilno, da pride do motnje v pretoku krvi skozi primarne ali sekundarne zakostenitvene centre v prizadeti kosti. Ob rojstvu so kosti v glavnem sestavljene iz hrustanca, mehkejšega tkiva, ki scasoma zakosteni in ga nadomesti cvrsta kostnina. Ta zamenjava hrustanca s kostnino se zacne najprej na dolocenih mestih imenovanih zakostenitveni centri in se kasneje nadaljuje v preostalih delih kosti.

Kaj je to?
Osteohondroze so bolezni, ki nastanejo zaradi motenega pretoka krvi skozi zakostenitvene centre, cemur sledi zamenjava prizadetega dela kosti z manjvrednim nadomestnim kostnim tkivom. Glavni znak bolezni je bolecina.
Diagnozo potrdimo s slikovnimi preiskavami. Rentgenske slike pokažejo v zaporedju najprej fragmentacijo kosti (“otocke” v kosti), sesedanje (razgradnjo), sklerozo (povecana gostota, tako da kost na sliki izgleda bolj bela) in na koncu ponovno zakostenevanje (tvorba nove kosti) ter obnovo kosti.
Bolezen na prvi pogled izgleda zelo resna, vendar je pri otrocih razmeroma pogosta in ima odlicno prognozo, razen v primeru ce gre za obsežno prizadetost kolka. Nekatere oblike osteohondroz so tako pogoste, da jih sprejemamo kot “normalno razlicico” razvoja kosti (Severjeva bolezen).
Nekatere ostale osteohondroze so vkljucene v sindrome prekomerne uporabe (Osgood-Schlatterjeva bolezen, Sinding-Larsen-Johanssonova bolezen).

9.1) Legg-Calvé-Perthesova bolezen

Kaj je to?
Avaskularna nekroza stegnenicne glavice (del stegnenice, ki je najbližje kolku).

Kako pogosta je ta bolezen?
Bolezen ni pogosta in se pojavi pri enem na 10.000 otrok. Pogostejša je pri deckih (zboli 4 - 5 deckov na eno deklico) v starosti od 3. do 12. let, posebej med 4. in 9. letom starosti.

Kakšni so glavni simptomi?
Vecina otrok zacne šepati in ima bolj ali manj izraženo bolecino v kolku. Obicajno je prizadet le en kolk, pri 10% otrok pa bolezen prizadene oba kolka.

Kako postavimo diagnozo bolezni?
Gibljivost kolka je omejena, lahko tudi boleca. V zacetku je lahko rentgenska slika normalna, kasneje pa se pokažejo spremembe v zaporedju, ki je opisano v uvodu. S scintigrafijo skeleta in magnetno resonanco lahko bolezen potrdimo prej kot z rentgenskim slikanjem.

Kako zdravimo to bolezen?
Otroke z Legg-Calve-Perthesovo boleznijo zdravijo ortopedi. Zdravljenje je odvisno od resnosti bolezni. Pri zelo lahkem poteku je dovolj le opazovanje.

Pri težjih oblikah poskušamo z razlicnimi posegi doseci, da ostane stegnenicna glavica znotraj kolcnega sklepa, tako da je kasneje, ko se zacne tvorba nove kosti, tudi obnovljena glavica stegnenice na pravem mestu in pravilne oblike. Ta cilj lahko dosežemo z abdukcijskim mavcem (mlajši otroci) ali s kirurškim posegom (osteotomija, pri kateri se klinasto odstrani del kosti, da dosežemo pravilen položaj stegnenicne glavice pri starejših otrocih).

Kakšna je dolgorocna prognoza bolezni?
Prognoza je odvisna od stopnje prizadetosti stegnenicne glavice (boljša prognoza pri blažji prizadetosti) in od otrokove starosti (boljša prognoza pri mlajših od 6 let). Celoten proces od fragmentacije do ponovne zakostenitve in obnove kosti traja 12 do 18 mesecev. Približno pri dveh tretjinah bolnikov dosežemo dolgorocno ugoden izid brez rentgenskih sprememb na kolkih.

Kako bolezen vpliva na otrokovo vsakdanje življenje?
Odvisno je od nacina zdravljenja. Otroci, ki jih le opazujemo, naj se izogibajo aktivnostim, ki bolj obremenjujejo kolke (skakanje, tek), nadaljujejo pa lahko z obicajnimi šolskimi aktivnostmi in se udeležujejo drugih aktivnosti, pri katerih ni potrebno nositi bremen.

9.2) Osgood-Schlatterjeva bolezen

Je posledica ponavljajoce poškodbe zakostenitvenega centra v zgornjem delu golenice, kjer se narašca kita pogacice. Pojavlja se pri 1% mladostnikov, pogosteje pri tistih, ki se intenzivneje ukvarjajo s športom.
Bolecina je izrazitejša po teku, skakanju, hoji po stopnicah navzgor ali navzdol in klecanju. Diagnozo postavimo s klinicnim pregledom, kjer ugotovimo znacilno bolecino ali obcutljivost na mestu narastišca kite pogacice na zgornjem delu golenice. Na tem mestu je lahko prisotna tudi manjša oteklina.
Rentgenska slika je lahko normalna ali pa pokaže manjše fragmente kosti v zgornjem delu golenice. Pri zdravljenju je pomembna omejitev fizicnih aktivnosti do meje, ko se bolecina ne pojavlja, obloge z ledom in mirovanje. Scasoma težave izzvenijo.

9.3) Severjeva bolezen

To bolezen imenujemo tudi “apofizitis petnice”. Je osteohondroza apofize petnice (kost v peti), verjetno zaradi mocnih potegov preko Ahilove tetive.
Je najpogostejši vzrok za bolecine v peti pri otrocih. Severjeva bolezen je povezana s fizicno obremenitvijo in je pogostejša pri deckih. Navadno se pojavi med 6. in 10. letom kot bolecina v peti ali šepanje po telovadbi.
Diagnozo postavimo na podlagi klinicnega pregleda. Zdravljenje ni potrebno, omejiti pa je potrebno fizicne aktivnosti do meje, ko se bolecina ne pojavlja. Ce to ne zadošca vcasih pomagajo petni vložki v obutvi. Scasoma težave izzvenijo.

9.4) Freibergova bolezen

Osteonekroza glavice druge metatarzalne kosti stopala. Tudi ta bolezen je verjetno posledica poškodb. Pojavlja se redko, prizadene pa predvsem dekleta. Bolecina narašca s fizicno aktivnostjo.
Pri klinicnem pregledu je prisotna bolecina, lahko tudi oteklina, v podrocju druge metatarzalne kosti stopala. Diagnozo potrdimo z rentgenskim slikanjem, vendar so spremembe obicajno vidne šele dva tedna po zacetku bolezni.
Zdravi se s pocitkom in stopalnimi blazinicami.

9.5) Scheuermannova bolezen

Scheuermannova bolezen ali “juvenilna kifoza (grba)” je osteonekroza apofiz vretenc. Pogostejša je pri fantih. Vecina otrok s to boleznijo ima slabo držo in bolecine v hrbtu. Bolecina je povezana s fizicno aktivnostjo in s pocitkom mine.

Na to bolezen posumimo s klinicnim pregledom, za potrditev diagnoze pa je potrebno rentgensko slikanje. Na rentgenski sliki morajo biti vidne spremembe na vsaj treh zaporednih vretencih, ki dobijo nepravilno, klinasto obliko.

Scheuermannova bolezen obicajno ne zahteva zdravljenja razen omejitev aktivnosti, opazovanje in v težjih primerih steznik.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Zdavila proti sklepnim bolečinam


Osteoartroza (OA)

je degenerativna bolezen sklepov, za katero je značilno napredujoče propadanje sklepnega hrustanca. Je najpogostejša bolezen gibalnega sistema in je pomemben dejavnik obolevnosti in umrljivosti populacije po 45. letu starosti. OA se najpogosteje pojavlja v drugi polovici življenja, saj zanjo trpi okrog 40 odstotkov ljudi, starih med 45 in 75 let, in več kot 80 odstotkov oseb, starejših od 75 let. Starost pa ni edini dejavnik. Na nastanek OA vplivajo še dedna nagnjenost, hormonske spremembe, poškodbe pri športnikih in prevelika obremenitev sklepov pri predebelih ljudeh; do artroze pripeljejo hitreje tudi vnetne bolezni, npr. revmatoidni artritis, ki ni ali je slabo zdravljen.

Sklepni hrustanec je gladka čvrsta elastična prevleka kosti v predelu sklepov. Zgradba hrustanca omogoča gladko drsenje sklepnih površin z minimalnim trenjem. Hrustanec je sestavljen iz kolagena, ki tvori čvrsto mrežo vlaken in pomeni ogrodje hrustanca. V ogrodje so vložene celice, ki se imenujejo hondrociti, in obsegajo približno 10 odstotkov mase hrustanca. Voda zajema 80 odstotkov mase hrustanca. Tkivo sklepnega hrustanca ni oživčeno in ni prekrvljeno, prehranjuje pa se iz sklepne tekočine, ki jo izloča ovojnica sklepa. Sposobnost obnove sklepa ob poškodbi ali bolezni je slaba.

Pod vplivom različnih dejavnikov, med katerimi je najpogostejši staranje, preostali pa so dedna nagnjenost, hormonske spremembe, anatomske nepravilnosti sklepov in hrbtenice, prevelika obremenitev sklepa (športniki in ljudje s čezmerno težo) in vnetne revmatične bolezni, se sklepni hrustanec postopoma spreminja. Gladka površina postaja neravna, lahko razpoka, v njem se nabira večja količina vode. Zato je hrustanec občutljivejši tudi za različne zunanje dražljaje, ki ga še dodatno spreminjajo, da postaja postopoma vse tanjši.

Hrustanec in kost se na poškodbo odzoveta s pretirano tvorbo nove kosti. Na robu sklepa se tvorijo kostni izrastki (osteofiti), ki zmanjšujejo gibljivost sklepov in povzročajo trdo sklepno oteklino. Zaradi teh sprememb pride skoraj vedno do draženja notranje sklepne ovojnice, zato nastane vnetje, ki pa je največkrat blago. Sklepna ovojnica se zadebeli, lahko proizvaja preveč sklepne tekočine, zaradi česar nastaneta sklepni izliv in oteklina.

Simptomi osteoartroze
Glavni simptom OA so bolečine v sklepih. Bolečine so hujše med gibanjem, zmanjšajo pa se pri počitku. Ko je bolezen že napredovala, lahko bolečine sprožijo že manjše obremenitve, prisotne pa so lahko tudi ponoči.

Drugi simptomi so okorelost, škrtanje ali škripanje v sklepu (krepitacije), omejena gibljivost sklepa, zadebeljen in/ali razoblikovan sklep.

Zdravljenje osteoartroze
Zdravljenje OA mora biti prilagojeno posameznemu bolniku, je stopenjsko in je sestavljeno iz različnih ukrepov: nefarmakološkega zdravljenja (brez zdravil), zdravljenja z zdravili in kirurškega zdravljenja.

Cilj zdravljenja je izboljšanje kakovosti bolnikovega življenja, kar pomeni zmanjšanje bolečin in zvečanje gibljivosti. Postavljanje diagnoze in zdravljenje OA sta v pristojnosti zdravnika družinske medicine. Bolnik dobi napotnico za revmatologa, če obstaja sum na vnetno revmatično bolezen, za ortopeda pa, če je bolezen toliko napredovala, da zahteva kirurško zdravljenje.

Zelo pomemben del zdravljenja OA je ohranjanje gibljivosti, ki obenem zdravi tudi sam proces artroze. Razgibavanje lahko spremeni potek bolezni. Z ustreznimi vajami za izboljšanje gibljivosti in krepitev mišic ob prizadetih sklepih lahko sklep razbremenimo, kar naj bi vplivalo na njegove biomehanske lastnosti. Na splošno ima redna telesna vadba veliko koristi, saj krepi mišice in povečuje mineralno kostno gostoto ter tako posledično zmanjšuje tveganje za zlome, zmanjšuje tveganje za nastanek srčno-žilnih bolezni, ugodno vpliva na fizično in psihično počutje ter na ohranitev zdrave ali izgubo čezmerne telesne teže. Raziskave kažejo, da izguba telesne teže zmanjša bolečine v kolenih in izboljša gibljivost.

Fizična obremenitev ne sme biti prehuda, saj lahko sklepom tudi škodi. Oblika in intenzivnost vadbe morata biti prilagojeni bolniku glede na njegove sposobnosti, prisotne okvare zaradi OA in spremljajoče bolezni. Primerni so športi z manjšim obremenjevanjem sklepov, kot so kolesarjenje, plavanje in hoja.

Zdravljenje OA z zdravili

Paracetamol
Zdravljenje z zdravili je potrebno pri bolnikih, ki imajo kljub drugim ukrepom bolečine. Prvo zdravilo izbora je paracetamol (npr. Lekadol), ki je učinkovito in varno zdravilo.

Paracetamol učinkovito lajša bolečine, pomembno pa je, da se ga vzame v pravilni količini (ne premajhni). Primeren je za ljudi, ki imajo spremljajoče druge kronične težave kot so diabetes, povišane maščobe v krvi, povišan krvni tlak in tudi za tiste, ki jemljejo zdravila proti strjevanju krvi.

NSAR (nesteroidni antirevmatiki)
Za lajšanje bolečin se uporabljajo tudi nesteroidni antirevmatiki (NSAR). Pri njihovi uporabi moramo biti previdni (zaradi neželenih učinkov na prebavila in srčnožilni sistem), saj naj bi jih po priporočilih uporabljali čim krajše obdobje v najnižjem še učinkovitem odmerku. NSAR pridejo v poštev predvsem, kadar je sklep tudi vnet.

Učinkovito protibolečinsko in protivnetno delovanje pa se lahko izkoristi z mazili in geli, ki vsebujejo nesteroidne antirevmatike (NSAR). Zapleti zaradi neželenih učinkov pri lokalni uporabi so redki. NSAR v kremah, mazilih ali gelu se svetuje predvsem pri osteoartrozi malih sklepov (koleno, komolec, rama), ker je tam prehodnost mazila veliko boljša in tako učinkovitost večja. NSAR v obliki mazil, krem in gelov se lahko kombinira s paracetamolom. Kombinacije znotraj NSAR (npr tablete in mazila) pa niso priporočljive.

Od zdravil se uporabljajo še injekcije glukokortikoidov, ki prav tako delujejo protivnetno.

V zadnjem času se pri zdravljenju osteoartroze uveljavlja skupina počasi delujočih zdravil, ki se imenujejo SYSADOA (symptomatic slow acting drugs for OA – simptomatska počasi delujoča zdravila za osteoartrozo). V to skupino spadajo glukozamin, hondroitin, diacerin in hialuronska kislina. Čeprav so mnenja o njihovi učinkovitosti deljena, je čedalje več dokazov v prid uporabi glukozamina in hondroitina predvsem pri bolnikih z osteoartrozo kolen. Učinek zdravljenja se v primerjavi z NSAR pokaže pozneje, a traja tudi do tri mesece po prenehanju zdravljenja. Neželeni učinki so redki in blagi.

V lekarnah so na voljo izdelki z glukozaminom, preostalih preparatov pa pri nas še ni na voljo, razen hialuronske kisline, ki se daje neposredno v sklep (intraartikularno).

Glukozamin
Glukozamin je telesu lastna snov. Je aminosladkor oz. aminosaharid, ki ga najdemo v skoraj vseh telesnih tkivih, največ pa ga je v ledvicah, jetrih in hrustancu. Glukozamin deluje protivnetno in izboljša kakovost sklepne tekočine.

Poškodbe sklepnega hrustanca se glede na stopnjo prizadetosti hrustanca delijo na štiri stopnje:

1. stopnja: zmehčanje hrustanca; bolečine se pojavijo ob obremenitvi in minejo s počitkom, pojavlja se okorelost ob daljšem mirovanju, zmanjšana je gibljivost, sliši se škrtanje in škripanje v sklepu. Priporočljivo zdravljenje na tej stopnji je glukozamin, lokalni NSAR, poleg tega pa znižanje telesne teže in telesna vadba.

2. stopnja: prizadetosti sklepnega hrustanca, ki segajo do polovice debeline sklepnega hrustanca; kljub terapiji so še vedno težave in se še stopnjujejo.

3. in 4. stopnja: prizadetosti sklepnega hrustanca, ki segajo čez polovico debeline sklepnega hrustanca; bolečine so tudi v mirovanju, sklep je otekel in deformiran, bolnik pa se težko giblje.

Izdelki z glukozaminom so namenjeni lajšanju težav, saj naj bi s svojim vplivom na presnovo v sklepnem hrustancu upočasnili njegov propad. Glukozamin je zelo varno zdravilo, ki ima nizko stopnjo interakcije z drugimi zdravili. Poleg protibolečinskega učinka deluje tudi na zgradbo sklepnega hrustanca. Primeren je za bolnike – tudi za starejše – z blago do zmerno izraženo OA. Glukozamin je lahko dopolnilo preostalim terapijam za OA.

OA je pogosta in raznolika bolezen, ki ima lahko več vzrokov. OA zanesljivo zmanjša kakovost življenja bolnikov. Zdravljenje je zato še vedno usmerjeno v zmanjševanje simptomov in ohranjanje kakovosti življenja, čeprav aktivno iščejo zdravila, ki bi zavrla napredovanje bolezni.

Nekaj dejstev

•Pri ženskah je OA dvakrat pogostejša kot pri moških.
•Najpogosteje prizadeti sklepi pri OA so kolena.
•Artrotična dogajanja se lahko začnejo že v zgodnji mladosti, izrazijo pa se šele v starosti.
•Glavni cilji zdravljenja OA so lajšanje sklepne bolečine, zmanjšanje sklepne okorelosti, izboljšanje gibljivosti prizadetega sklepa in s tem tudi kakovosti življenja.
•Ozaveščeni, poučeni in telesno dejavni posamezniki z OA imajo dokazano manj bolečin, redkeje obiskujejo zdravnika in živijo kakovostnejše življenje.
•Zelo priporočljiva je redna hoja, vsaj 30 minut na dan.
•Pri osebah, ki imajo napredovalo OA kolka ali kolena, hoja dostikrat ni mogoča, saj povzroča hude bolečine. Zato so primernejše vaje v razbremenjenem položaju in krepitev mišic.
•Za zmanjšanje bolečin zaradi OA so na voljo še drugi postopki, denimo masaža z ledom pri vnetem sklepu, uporaba električnih tokov, obsevanje z ultrazvokom in blago segrevanje pri bolj kroničnih težavah.
•Zamenjava bolnega sklepa z umetnim je potrebna, kadar nastanejo hude sklepne spremembe, če so prisotne zmerne do hude bolečine, ki se z navadnimi ukrepi ne zmanjšajo več, če se pojavijo tudi funkcionalne motnje, npr. slaba gibljivost sklepa in zelo otežena hoja.
•Ljudje z obrabo posameznega sklepa so pogosto zelo zaskrbljeni, saj se bojijo, da se bo bolezen razširila tudi na druge sklepe, kar pa se navadno ne zgodi. Po navadi so pri OA prizadeti le posamezni sklepi.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Splošni nasveti


Za vse bolnike s težavami sklepov je pomembno, da znižajo prekomerno težo telesa ter tako zmanjšajo obremenitev sklepov. Pomembna je tudi prehrana, v kateri naj bo veliko svežega sadja in zelenjave, saj taka hrana vsebuje veliko snovi, ki so pomembne za zdrave sklepe: vitamine, minerale, antioksidante.

Zelo pomembne so telesne dejavnosti z enakomernimi ritmičnimi gibi npr. hoja, plavanje in , ker te dejavnosti ohranjajo funkcije gibljivosti sklepov. Neaktivnost lahko poslabšuje otrplost sklepov in bolečine, ker pride s tem do slabljenja mišic, ki oklepajo sklepe. Kadar ni možna večja telesna dejavnost so dobrodošle tudi preproste vaje saj pomagajo ohraniti gibljivost sklepov. Čeprav pri ukvarjanju s športom pogosto prihaja do poškodb sklepov, pa to ne pomeni, da se je potrebno športu izogibati. Športna aktivnost ohranja funkcije gibljivosti sklepov.

Katera vrsta športa vam ustreza, je odvisno od obolenja in stanja sklepov. Običajno se je potrebno pri kroničnih poškodbah sklepov izogibati športu z večjo impulzno obremenitvijo
(npr.skok v višino ali daljino, odbojka, košarka) in ekstremnimi gibi (sunkovito obračanje). Izogibati se je potrebno športom, kjer obstaja nevarnost telesnih dotikov (borilni športi)

Priporočljivi so športi z enakomernimi ritmičnimi gibi, kot je pešačenje, hoja, tek na smučeh in plavanje.
Znano je, da imajo športniki dva do trikrat večjo možnost za artrozo in druge oblike artritisov, predvsem zaradi akutnih in kroničnih poškodb in traum, ki jih doživljajo sklepi pri treningu in tekmovanjih.
Še posebno pa so boleznim sklepom podvrženi starejši ljudje, zlasti ženske.

Različna proti vnetna in proti bolečinska zdravila le začasno ustavijo bolečino, ne morejo pa odpraviti problema.
Smiselna dolgoročna rešitev se nahaja v različnih nutricističnih substancah. Različni dodatki se lahko uporabijo, če so problemi že prisotni, ali pa le preventivno za jačanje in obnavljanje hrustanca, sklepov in vezi.
Številni odlični izdelki firme Twinlab so pri tem v veliko pomoč.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Težave s sklepi

pri rekreativcih in pri aktivnih športnikih

Aktivno življenje je čedalje bolj pomembno:

število rekreativnih športnikov iz dneva v dan narašča. Rekreacija prerarašča v redni trening. Obremenitve postajajo vedno večje, vadba poteka vse pogosteje, večkrat tudi po neprimernem terenu. Vse premalo ostaja za počitek in osvežitev. Vse te napore spremljajo tudi bolečine v sklepih.
Zlasti pogoste so bolečine zaradi preobremenitev v ramenskem sklepu. Ponavljajoče se obremenitve predvsem pri drži rok v višini ali nad višino ramen lahko povzročijo bolečine v rami, večinoma v rotatorni manšeti ramenskega sklepa. Na nastanek bolečine lahko vplivajo tako prirojena slabša prekrvavitev dela rotatorne manšete kot degenerativne spremembe. Bolečine v rami nastajajo pri športih, ki zahtevajo pogosto držo rok in aktivnost rok v višini ali večinoma nad višino glave, kot npr. pri tenisu, odbojki, nekaterih atletskih disciplinah, plavanju.


Bolečine v komolcih so pri nekaterih športnikih tudi pogoste. Bolečine in občutljivost nastane predvsem na zunanji strani nadlahtnice ob komolcu. Bolečina se poveča pri upogibu zapestja navzad ali iztegnitvi prstov. Pri upogibu zapestja navzdol in pri skrčenih prstih pa se bolečina poveča na notranji strani nadlahtnice. (Teniški komolec pri igralcih tenisa).

Do bolečin prihaja tudi v kolčnem sklepu pri športih, ki zahtevajo stalno krčenje v kolkih z istočasnimi rotacijami (nekatere oblike plesa). Pri tem pa ne gre za obrabo kolka temveč za preskok tetive upogibalke kolka preko glavice stegnenice. Pri tekačih, zlasti če tečejo po neravnem terenu, pri kolesarjenju in podobnih športih lahko pride do bolečine na zunanji strani kolka, ki ga povzroča preskok močne tetivne ovojnice čez izbočeni zgornji del stegnenice.

Pri kolenu lahko pride pri tekačih do preskoka močne tetivne ovojnice preko izbočenega distalnega dela stegnenice (tekaško koleno)
Bolečino na sprednjem delu kolena ob vrhu pogačice imenujemo skakalno koleno. Bolečina je v delu ligamenta ob narastišču na pogačico in nastane zaradi pogostih mikro poškodb, ki jim sledi kroničen vnetni odgovor. Omenjene težave nastajajo pri športih, ki zahtevajo poskoke, skoke, počepe, brcanje žoge itd.

Pri preobremenitvah pride do pogostih težav in bolečin tudi v Ahilovi tetivi. Omenjene težave so pogoste pri tekačih, plesalcih, igralcih tenisa, nogometaših. Pri preobremenitvah pride večinoma do tendinitisa, vnetnih sprememb v tetivi. Prizadeti del Ahilove tetive je v takih primerih pordel, občutljiv na dotik, večkrat je čutiti tudi rahlo pokanje. Če gre za bolečine zaradi degenerativnih sprememb, pa je tetiva zadebeljena, boleča, hoja po prstih je otežena.

Degenerativne spremembe tetive lahko dolgo časa ne povzročajo nobenih težav, pri preobremenitvah pa lahko povzroče težave, bolečine.



Bolezni sklepov
Bolezni sklepov delimo na vnetne in degenerativne. Pogosto vse bolezni sklepov označujemo pod imenom -artritis, kar pa pravzaprav ni pravilno, saj končnica -itis označuje vnetje. Degenerativne spremembe, znane kot osteoartritis niso pravilno poimenovane, v resnici gre za artrozo. Bolezni sklepov delimo na degenerativne bolezni, infekcijske bolezni, vnetje sklepne ovojnice, bolezni ligamentov in tetiv ter mikrokristalno vnetje.


Osteoartroza
Osteoartroza je najbolj znana degenerativna bolezen, pri kateri pride do obrabljenosti sklepov. Značilno za sklepno obrabo je, da je napredujoča in se kaže z izginevanjem sklepnega hrustanca, otekanjem sklepa zaradi povečanja izločanja sklepne tekočine in končno v spremenjeni anatomski obliki sklepa z različnimi deformacijami. (Glej sliki 3 in 4)

Vse to počasi pripelje do zmanjšanja gibljivosti sklepa, ki ga spremljajo manjše ali večje bolečine. S starostjo se odstotek sklepne obrabe poveča. V končni fazi lahko hrustanec popolnoma izgine in kosti se tarejo druga ob drugo. Ta oblika artritisa se pojavlja pri starejših osebah, vendar pa lahko prizadene tudi mlade.
Sklepi so najbolj prizadeti pri obolenjih in obremenitvah nog, kolkov in hrbtenice.

Dejavniki ki vplivajo na procese nastajanja artroze so tudi hormonske motnje (upad hormonov po menopavzi), dedni faktorji, prekrvavitvene motnje, nepravilna prehrana, nepravilna drža, razna vnetja ter "mehanski dejavniki": zlomi kosti, manjše ponavljajoče se poškodbe, prekomerne mehanske obremenitve sklepov pri športnikih.


Razvoj in posledice obolenja artroze
Osnovno dogajanje pri začetku artroze je mehčanje in izginevanje hrustanca sklepov pod vplivom enega ali več omenjenih dejavnikov. Šele sekundarno nastopijo spremembe na sklepnih delih kosti in mehkih strukturah sklepa.

Proces degeneracije se prične na površini hrustanca in postopoma napreduje bazalno proti stiku s kostjo. Vzrok je v tem, da je površinski sloj bolj izpostavljen sklepni tekočini, ki vsebuje razgradnje encime, ki se sproščajo ob različnih patoloških dogajanjih. Tudi hrustančne celice vsebujejo razgradnje encime, ki se lahko sproščajo zaradi poškodbe ali kakega drugega dejavnika. Hrustanec postane oslabljen, se lušči. Površina sklepa postane hrapava in razbrazdana. Proces se nadaljuje in gre vedno bolj v globino. Obraba sklepa je vedno večja. Narava skuša izboljšati drsnost tako okvarjenega sklepa, zato se zadebeli sklepna ovojnica, izloča se čedalje več sklepne tekočine in pojavi se oteklina sklepa.

V prstih se pojavijo mravljinci in majhne bolečine v sklepnih predelih, ki jih spremlja blaga zatrdelost. Prsti postanejo manj spretni, posebno pri natančnejših opravilih. Sčasoma postane lahko sklep boleč na dotik. Prsti v končni fazi postanejo deformirani zaradi velikih izboklin, ki se širijo na zunanje dele sklepov ko hrustanec izgine.

V drugih delih telesa so značilni simptomi:
bolečine, zatrdelost, otekline sklepov in zmanjšana gibljivost različnih stopenj.

Artroza lahko škoduje sklepom na rokah in nogah. Posebej občutljivo glede zatrdelosti in oteklin je področje kolena, ki nosi telesno težo. Vzrok za to je povečanje tekočine v sklepu, kar večkrat imenujemo "voda v kolenu". Artritis kolena je zelo neprijeten, ker ovira hojo, popači izgled noge oz. povzroči izgled v obliki črke x.

Osteoartroza posebno prizadene tiste, ki sklepe prekomerno obremenjujejo. Vendar, če je sklep bolan, to še ne pomeni, da je potrebno popolno mirovanje. Priporoča se zmerno obremenjevanje sklepov nikakor pa ne popolno mirovanje.


Infekcije sklepov

Povzročajo jih bakterije, ki se nahajajo v sinovialni tekočini. Pojavijo se lahko v katerikoli starosti. Povzročitelji so lahko številni mikroorganizmi oziroma bakterije, ki napadejo prostor med obema kostema sklepov. Infekcijo sklepa lahko povzroči kakšna bolezen, ki je v telesu že od prej in kri prinese nevarne bakterije proti sklepni ovojnici. ( glej sliko 6).

Vnetje sklepne ovojnice (sinovitis)

Najbolj poznana bolezen je revmatoidni artritis. Revmatoidni artritis spada med tako imenovane avtoimunske bolezni, pri katerih določeni dejavniki ( tudi dedni) sprožijo reakcijo imunskega sistema proti telesu lastnim tkivom in nastajajo protitelesa, ki napadajo lastna tkiva.
Posledice so oteklina, bolečina in postopno uničenje notranjosti sklepa.

Osnovno bolezensko dogajanje je imunski napad na sinovijo-tkivo, ki obdaja sklepno votlino. Postopoma spodjeda hrustanec, kosti in vezi (ligamente). V sklepu nastanejo brazgotine. Bolezen izbruhne lahko nenadoma, vnetje se začne istočasno v več sklepih.

Najprej so prizadeti mali sklepi prstov na rokah in nogah, dlani, stopala, zapestja, komolci in gležnji, Vneti sklepi so boleči in ponavadi otrdeli. Prizadeti sklepi se povečajo in hitro se lahko razvijejo deformacije, Sklep lahko otrdi v določenem položaju, tako da ga bolnik ne more popolnoma skrčiti ali iztegniti. Pri nekaterih bolnikih se v bližini prizadetih sklepov pojavijo trdi vozlički (nodule). Eden od bolezenskih znakov je tudi povišana telesna temperatura. Revmatoidni artritis lahko povzroči tudi druge okvare na telesu. Ker obstaja cela vrsta bolezni, ki lahko prav tako povzročijo vnetje sklepov, mora zdravnik za dokončno diagnozo opraviti določene laboratorijske preiskave ( npr. koncentracija revmatoidnega faktorja).


Mikrokristalno vnetje

Pri tej obliki artritisa se sinovinalna tekočina napolni z mikroskopskimi kristali, ki nastanejo zaradi izločanja sečne kisline.


Zdravljenje artritisa


Za zdravljenje artritisa ni čudežnega zdravila. Možno ga je učinkovito blažiti, nekatera zdravljenja pa niso brez tveganja. Neinfekcijske oblike artitisov običajno zdravijo z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili, med katerimi spadajo aspirin, ibuprofen , naproksenom itd. Cilj teh zdravil je zmanjšanje otekline prizadetih sklepov ter ublažitev bolečine. Ta zdravila pa lahko dražijo želodec, povzročajo rane na želodcu ter krvavitve v prebavilih, poleg tega pa imajo tudi druge stranske učinke kot so zvišan krvni tlak, otekanje(edemi) in včasih okvara ledvic. Poleg tega pa ne ustavijo napredovanja bolezni. Na daljši rok celo poslabšajo stanje s pospešenjem propadanja sklepov.

Tudi druga zdravila, npr. kortizoni s katerimi lahko pogosto lajšajo bolečine zaradi artritisa, imajo dolgoročno škodljive stranske učinke, zato jih ni mogoče uporabljati neomejeno (tanjšanje kože, nastajanje modric, osteoporoza, visok krvni tlak, zvečana koncentracija krvnega sladkorja in siva mrena ). Zato je priporočljivo, da pacienti vsaj na začetku poskušajo z naravnimi načini zdravljenja, ki so varni, običajno zelo učinkoviti in enostavni.



Naravni načini zdravljenja artritisa

Škoda, ki jo povzročajo prosti radikali je vzrok mnogim boleznim, tudi artritisu. Če je prostih radikalov preveč lahko uničujejo celične opne. Človeško telo ima mehanizme, ki varujejo pred prostimi radikali. Po naravni poti nastaja veliko snovi, ki učinkujejo kot antioksidanti in preprečujejo oksidativne poškodbe celic, Znanstveniki so prepričani, da jemanje antioksidacijskih dodatkov, kamor sodijo vitamin C, vitamin E, selen, glutation itd. preprečujejo poškodbe od prostih radikalov, ki lahko pripeljejo do artritičnih sprememb.

Pri naravnem načinu zdravljenja pa lahko učinkovito pomagajo številni dodatki, kot so : glukozamin, hondroitin, MSM, cetyl myristoleat, omega -3 olja, itd.


Glukozamin

Glukozamin je naravna snov, obilno prisotna v človeškem telesu, nastaja v hondrocitih, Kemično je glukozamin amino - sladkor, ki nastane med glukozo in amino kislino glutaminom.
V hrustancu je običajno veliko glukozamina in igra pomembno vlogo pri njegovem stanju in elastičnosti.

Kot sestavina hrustanca igra glukozamin ključno vlogo pri delovanju sklepov in njihovem vzdrževanju. Naše telo ga proizvaja le določeno količino S staranjem se ta sposobnost zmanjša in glukozamin se tako izgublja iz hrustanca. To lahko vodi do sušenja in tanjšanja hrustanca in s tem do nastajanja in napredovanja bolezni. Pri artrozi je nastajanje novega glukozamina nepopolno in nezadovoljivo.

Dodatki glukozamina povzročijo znatno izboljšanje simptomov bolečine, občutljivosti, oteklosti kot tudi gibljivosti sklepov
Uporaba glukozamina nima stranskih učinkov, nobenih kontraindikacij ali vpliva na druga zdravila. Zato je posebno uporaben za dolgotrajnejše zdravljenje take kronične bolezni kot je artroza.

Z uporabo elektronske mikroskopije so ugotovili, da glukozamin obnavlja poškodovani hrustanec. Telo uporablja nadomestni glukozamin za sintezo proteoglikanov in vodoveznih glikozaminoglikanov (GAG) v hrustančni matrici. Poleg tega pa dodatni glukozamin stimulira hondrocite pri njihovi proizvodnji novega glukozamina.

Glukozamin tudi zavira določene encime, ki uničujejo hrustanec, kot sta kolagenaza in fosfolipaza. Z oviranjem mehanizmov, ki povzročajo bolezen, ki vodi do degeneracije sklepov, glukozamin zavira napredovanje bolezni in olajša simptome še dolgo časa po prenehanju uživanja.

Mnoge študije potrjujejo sijajni učinek in varnost glukozamin sulfata. V eni dobro organizirani študiji so 178 bolnikom, ki so bolehali za artrozo kolena, eno skupino zdravili 4 tedne z dodatkom 1500mg glukozamin sulfata dnevno, drugo skupino pa z 1200 mg ibuprofena dnevno.
Glukozamin je zmanjšal simptome enako učinkovito kot ibuprofen, vendar brez stranskih učinkov.

Varnost in primernost glukozamina je enostavno razložiti z dejstvom, da gre za fiziološko snov, ki se normalno uporablja v telesu.
Kot pri vseh naravnih zdravilih pa terapevtični učinek ne pride takoj in običajno traja nekaj tednov. Ko pa je učinek dosežen, pa ta traja kar nekaj časa še po prenehanju uporabe.

Povedati je potrebno da mnoga protivnetna zdravila delujejo že po nekaj urah. Vendar pa ta zdravila dejansko ne zdravijo in ne ustavijo napredovanja bolezni.Trenutno sicer omilijo simptome, povzročijo pa obenem mnogo resnih stranskih učinkov na želodcu, črevesju , ledvicah in jetrih.

Glukozamin obstaja v različnih oblikah. Najbolj znana oblika je glukozamin sulfat, drugi obliki pa sta še N-acetil-glukozamin in glukozamin hidroklorid. Glukozamin sulfat je najbolj razširjena oblika, katera naj bi bila tudi najučinkovitejša. Nekateri znanstveniki hvalijo tudi drugi obliki, ki pa sta cenejši.

V mnogih formulah se uporabljajo kombinacije različnih glukozaminov, kot tudi kombinacije z drugimi dodatki.
Mnogi bolniki potrebujejo vsaj 500 mg glukozamina trikrat dnevno v obdobju treh mesecev. Večje količine, ki znašajo 750 mg ali celo 1000 mg trikrat dnevno dajejo hitrejši učinek.

Ko se dosežejo zadovoljivi rezultati, se količina glukozamina zmanjša na 500 mg dnevno za vzdrževanje stanja. V primeru, da se artritične bolečine povrnejo, pa se količina glukozamina spet poveča. V primeru nezadovoljivega rezultata se doda še trikrat dnevno po 500 mg hondroitin sulfata. (Hondroitin sulfat je dražji od glukozamina).

Zelo dobri rezultati se dosežejo z različnimi formulami kjer se poleg glukozamina in hondroitin sulfata prisotni še drugi dodatki kot: MSM, EPA in DHA, cetyl myristoleate, razni antioksidanti itd.


Hondroitin sulfat

Hondroitin sulfat je važna sestavina hrustanca. Je zelo velika molekula, sestavljena iz ponavljajočih enot glukozamin sulfata.
Podobno kot glukozamin, hondroitin sulfat pritegne vodo v hrustančno matrico in vzpodbuja tvorbo hrustanca. Podobna je tudi sposobnost , da prepreči encimom razgradnjo hrustanca. Čeprav je absorbcija hondroitin sulfata precej nižja kot glukozamina (10 do 15% proti 90 do 98%), kaže nekaj zadnjih študij zelo dobre rezultate pri zdravljenju s hondroitin sulfatom, zmanjšanjem bolečine in povečano stopnjo gibljivosti sklepov.
Pri neki eno leto trajajoči študiji so zdravili 42 bolnikov z osteoartritisom.

Bolniki so prejemali 800 mg hondroitin sulfata dnevno. Hondroitin sulfat so bolniki dobro prenašali, prišlo je do znatnega zmanjšanja bolečine in povečanja gibljivosti sklepa v nasprotju z bolniki, ki so prejemali placebo. (Uebelhart in drugi, 1998)

Pri neki drugi študiji so 119 bolnikov z osteoartritisom prstov spremljali 3 leta. Bolniki so uživali 400 mg hondroitin sulfata trikrat dnevno. Stanje sklepov na prstih so spremljali rentgensko v letnih intervalih. Pri bolnikih, ki so uživali hondroitin sulfat je bolezen znatno manj napredovala. (Verbruggen in drugi, 1998).
Hondroitin sulfat se običajno uporablja v kombinaciji z glukozamin sulfatom.


Omega-3 olja (EPA in DHA)


Dokazano je, da dietetične maščobne kisline določajo sestavo lipidov v celičnih membranah, ki vplivajo na tvorbo prostaglandinov in leokotrienov, ki uravnavajo vnetje. To dejstvo je povečalo interes za te dietetične snovi.

Omega-3 olja, kot je ribje olje (EPA in DHA) in laneno olje imajo sposobnost, da preprečijo tvorbo vnetnih posredovalcev in na ta način vplivajo na potek kroničnih vnetnih bolezni kot je revmatoidni artritis (Kremer in drugi, 1985 in 1992)

Številne študije iz celega sveta so potrdile koristnost uporabe dodatkov omega-3 olj pri olajšanju težav občutljivih sklepov in jutranje otrdelosti sklepov pri bolnikih z revmatoidnim artritisom ter v določenih slučajih celo eliminirajo uporabo protivnetnih zdravil.(Kremer in drugi 1995)

Dodatki ribjega olja so znatno zmanjšali uporabo protivnetnih zdravil v treh študijah, pri katerih so uporabljali proti vnetna zdravila. Drugače, kot pri proti vnetnih zdravilih, uporaba ribjega olja ni povezana s prebavno toksičnostjo. Rezultati so pokazali, da je učinkovita količina ribjega olja 3 do 6 gramov dnevno. Dodatki EPA in DHA, v razmerju kot jih najdemo pri ribjem olju, delujejo sinergistično (Robinson in drugi, 1989).


Antioksidanti

Poznano je, da oksidacijski stres, katerega s svojo škodo povzročijo prosti radikali je važen dejavnik pri razvoju osteoartritisa, kot tudi eden glavnih vzrokov za večino najbolj kroničnih degenerativnih bolezni, kot tudi staranja. Zelo očitno je, da se oksidacijska škoda pojavi pri bolnikih z revmatoidnem artritisom. Ugotovili so povečano oksidacijo lipidov, kakor tudi pomanjkanje C vitamina v serumu in sinovialni tekočini.Visoke doze vitamina E, ki je močan antioksidant zmanjša bolečino. Dobro je znano, da TNF-a (Tumor nekrozni faktor alfa), ki igra ključno vlogo pri revmatoidnem artritisu povzroči oksidacijski stres.

Da bi nevtralizirali škodo, katero povzročijo prosti radikali, se uporabijo antioksidanti. Hrana bogata s sadjem in zelenjavo telo oskrbi z važnimi antioksidanti.

To pa dostikrat ne zadošča. Vitamin C, vitamin E, kot tudi drugi antioksidanti igrajo važno vlogo pri zdravljenju osteoartritisa, Pomanjkanje vitamina C, ki je običajno pri starejših ljudeh oslabi sintezo kolagena, glavne beljakovine hrustanca (Bates, C.J, 1977) Študije so pokazale sposobnost vitamina E pri vzpodbujanju tvorbe hrustančnih komponent, kot so glikozaminoglikani, kot tudi pri zaviranju propadanja hrustanca.

Še učinkovitejši so pripravki na osnovi formule antioksidantov, kjer se pokaže sinergistični učinek vseh antioksidantov v formuli. (Twinlab Antioxidant Fuel).
_________________
Lep pozdrav
Marjan