ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si...

[marjan]

Vprašanja in odgovori

VSE BRALCE - tega foruma naprošam, da tudi vi prispevate vaše izkušnje, kaj dodate, ali komu odgovorite na zastavljeno vprašanje !!!


Moja želja je pomagati - bolnim ljudem - napisati koristne prispevke, zato, ker sam zelo dobro poznam besedo" BOLEZEN " in njen pomen.



Mogoče bomo tudi mi kdaj potrebovali kakšno pomoč ali koristen nasvet.


LEP POZDRAV!


Moderator


LP

[zdenka]

želela bi se zahvaliti, Marjanu in pa seveda njegovim pomočnikom in pomočnicam, ker brez njih nebi bilo tega foruma.
In mene, ki sem čisto slučajno našla ta forum,iz čistega obupa - kaj pa zdaj, kako naprej, kje najti kakšno razlago, ko enkrat ne vidiš dobro, ko imaš poškodovan očesni živec.
Bila sem čisti laik - nevednež pri bolezni oči. Veliko sem zvedela, spraševala, dobila odgovore (tudi prebrala).
.
Lepo se imejte in veliko uspeha pri vašem delu vam želi Zdenka

[marjan]

[janez]

tudi sam sem bolan
in me to omejuje , zato ne dobim dela
kaj bom, nimam pojma

[masa24]

lep pozdrav ze kar nekaj časa imam lazje prebavne motnje praktično zre kr 5 dni kak pojem karkoli me začne boleti močno želodec in ledveni del hrbta in moram čez 10 min na wc,
druga stvar pa je da me z nekaj let trese
glavo in vrat in občasno mi tudi mrtvijo roke, imam bolečine v mišicah in pogoste glavobole pri katerih ne pomaga niti nalgesin forte
velika sem 180 in mimam 64 kil gibljem se veliko in ne jem mastne hrane
hvala za odgovor lp

[marjan]

[marjan]

[marjan]

Ko se smejim na ves glas, mi pogosto uide manjša količina urina. Je to resna težava?

Od:
Ne vznemirjaj se, še lep čas ne boš potrebovala plenice za odrasle, če boš le kaj ukrenila, da ne bo več ‘puščalo’. Tvoja težava ni prav nič nenavadna, saj so raziskave pokazale, da približno 12 odstotkov žensk med 18. in 30. letom trpi za blago stresno inkontinenco, kar pomeni, da lahko včasih pri kašljanju, kihanju ali telovadbi uide manjša količina urina.

Ni pa normalno, da se ti to dogaja vsak dan in v veliki količini. Najverjetneje gre pri tebi za oslabljenost mišic medeničnega dna, ki so okoli mehurja in sečnice, in če jih ne boš okrepila, se bo stanje z leti le še slabšalo. Zato začni redno delati Keglove vaje. Mogoče jih je delati kjer koli, sede alistoje: stisni mišice medeničnega dna (to so mišice, s katerimi sredi curka prekinemo uriniranje) in štej do pet.

Nato sprosti mišice in štej do deset. Naredi od pet do deset ponovitev štirikrat na dan. Prav tako omeji pitje kave, čaja, kokakole in alkohola, saj povzročajo nenadno in/ali nenadzorovano potrebo po odvajanju seča, svetuje dr. Michael Peters, avtor knjige Domači zdravnik (MK). Priporoča tudi, da se izogibaj gaziranih pijač ter citrusov in sokov iz njih, ker dražijo mehur.

Zakaj imam včasih blato dolgo in tanko?

Od:
Če se to pripeti le tu in tam, je težava najverjetneje posledica uživanja hrane, ki vsebuje veliko vlaknin. Po drugi strani pa je lahko kronično iztrebljanje kot svinčnik tankega blata znak, da je v črevesju nastala delna zapora, verjetno zaradi polipov ali tumorja.

Če trpiš tudi za bolečinami v trebuhu, opažaš, da izgubljaš težo in se v blatu pojavlja kri, ali pa, če dolgi, tanki iztrebki postanejo stalnica takoj pojdi k zdravniku.

Kaj se dogaja, če me močno srbi okrog zadnjika?

Od:
Srbenje je lahko znak, da spodaj ne kroži dovolj zraka, ker nosiš tesno oprijeto spodnje perilo ali pa je iz sintetike. Koža postane suha in začne srbeti. Izogibaj se oprijetim oblačilom, čeprav se je temu težko upreti, ter uporabljaj nežna mila in tekoči detergent za pranje perila, ki je namenjen ljudem z občutljivo kožo.

Lahko pa so vzrok za srbečo kožo okrog zadnjika hemoroidi. To so nabrekle vene, ki nastanejo v danki ali okrog nje. Poleg bolečin pri odvajanju blata se v zadnjiku pogosto pojavi tudi kri.

Če se ti zdi, da bi lahko imela hemoroide, uživaj dovolj vlaknin in pij večje količine vode, da preprečiš zaprtje, saj majhni hemoroidi pogosto izginejo, ko težavo s praznjenjem črevesja odpravimo. Za lajšanje bolečin si v lekarnikupi kremo za zdravljenje hemoroidov, ki jo dobiš brez recepta. Če pa se srbečica, krvavitev ali bolečine po nekaj dneh ne umirijo, pojdi k zdravniku.

Zakaj se med menstruacijo širijo grozne vonjave tam spodaj?

Od:
Neprijeten vonj povzročajo bakterije, ki so v nožnici in se skupaj s krvjo in z razpadlo maternično sluznico izločajo med menstruacijo. Vonjave še poveča kri, ki ostane na sramnih dlakah. Zamenjaj vložek ali tampon vsake štiri ure in uporabljaj nedišeče robčke za intimno nego nekajkrat na dan, da zmanjšaš vonj, ki te moti.

Toda nikar ne kupuj odišavljenih tamponov, higienskih vložkov ali drugih parfumiranih intimnih izdelkov, ker lahko razdražijo nežno nožnično površino in povzročijo vnetje.

Zakaj mi med hujšanjem zaudarja iz ust?

Od:
Ketonska telesa, ki nastajajo v organizmu kot odgovor na stradanje, imajo neprijeten vonj, pojasnjuje v knjigi Gibanje je življenje dr. Nada Rotovnik Kozjek (Domus). Na slab zadah vpliva tudi uživanje določene hrane, na primer čebule, česna, redkvic, močno začinjene hrane ter hrane, bogate z beljakovinami. Rešitev?

Žveči žvečilni gumi brez sladkorja, ki spodbuja izločanje sline, ta pa spira usta in odstranjuje bakterije. Skrbi za ustno higieno in poleg zobne ščetke in nitke redno uporabljaj tudi strgalo za jezik. Najpreprostejši recept, ki ga mogoče še nisi slišala, a je neverjetno učinkovit pri odpravljanju ustnega zadaha – četudi nisi na dieti – je pitje vode. Nad njenim učinkom boš prijetno presenečena.


Ali lahko poleg umivanja še kaj storim, da preprečim močan vonj stopal?

Od:
Če imaš smolo, da se ti zelo potijo noge, dobiš v prodajalnah pudre in pršila za stopala, svetuje Miriam Stoppard, avtorica knjige Čas deklištva (DZS). Vonj namreč povzročajo bakterije, ki ob razkrajanju znoja izločajo precej neprijetno dišeče produkte.

Stanje lahko močno popraviš, če menjavaš nogavice oziroma hlačne nogavice enkrat ali dvakrat dnevno. V vročem vremenu nosi zračne čevlje, posebno priporočljivi so sandali.

Zakaj dobim drisko med menstruacijo?

Od:
Na začetku mesečne krvavitve začne telo izdelovati hormone prostoglandine, ki sprožajo krče maternice, lahko pa tudi čezmerno spodbudijo gibanje črevesja in povzročijo drisko. Zdravniki priporočajo, da vzameš ibuprofen, ki je antiprostaglandin in bo ublažil težavo z drisko (pa tudi bolečine med menstruacijo).
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Na spolovilu imam boleče mehurčke. Kaj je to?

Re:
O tem, da mehurčki niso znamenje okužbe z genitalnim herpesom, se boš prepričala z obiskom pri zdravniku. Toda najverjetneje gre le za vneto lojnico ali cisto, ki bo izginila sama od sebe po nekaj dneh. Lahko pa pospešiš zdravljenje okužbe s toplo kopeljo ali tako, da na prizadeto mesto položiš toplo brisačo.

Če se lojnica odpre, nanesi nanjo antiseptično kremo, na primer Bepanthen plus. Predlagamo ti, da nato oblečeš ohlapne spodnje hlačke, čez noč pa spi brez njih.

Včasih me začne med spolnim odnosom boleti glava. Bi me moralo skrbeti?

Re:
Ni redko, da se glavobol nenadoma pojavi pred orgazmom. Nihče ne pozna točnega vzroka za pojav glavobola med spolnim odnosom, toda običajno ne pomeni nič hujšega, pravijo strokovnjaki. Če se glavobol med spolnim odnosom pojavlja pogosto, se posvetuj z zdravnikom.

Moj urin zelo smrdi. Kaj se dogaja?

Re:
Vzroki za močan vonj urina so lahko precej banalni: zanj je lahko krivo nezadostno pitje tekočine, jemanje nekaterih prehranskih dodatkov in zdravil, najpogosteje pa ga sproži uživanje hrane, kot so česen, čebula in beluši.

Lahko pa se za zaudarjajočimi vonjavami skrivajo tudi resnejše težave, na primer okužba sečil. Pojdi k zdravniku, če te pri uriniranju tudi peče in če te boli trebuh.



Na dan z besedo!
Nasveti za začetek pogovora z zdravnikom o občutljivi temi:

Zapomni si, da se zdravniku tema ne bo zdela niti malo čudna. Ljudje, ki delajo v medicini, so slišali že o vseh mogočih zdravstvenih težavah.

Svoja vprašanja zastavljaj jasno. Preden obiščeš zdravnika, si na list papirja zapiši vsa vprašanja, ki te zanimajo, in simptome, ki jih opažaš.

Spregovori že na samem začetku pregleda. Največja napaka pacientov je, da omenijo

svojo največjo težavo, šele ko jih zdravnik pospremi do vrat.

Bodi direktna. Natančno opiši svojo težavo, ne skrivaj, kako dolgo traja, in ne zmanjšuj resnosti težave s frazami, kot je “Saj ni nič hudega, najbrž je samo ...”.

Ne dovoli zdravniku, da te na hitro odslovi. Natančno mu pojasni, zakaj ti tako veliko pomeni, da bi rešila svojo težavo. (“Bolečina me ovira pri delu”, ali “Nenehno premišljujem, kako bi odpravila težavo.”). Če se zdi zdravniku težava še vedno nepomembna, ga prosi za napotnico pri specialistu.

_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Zanima me kje točno si je možno izmeriti nivo serotonina in dopamina v možganih? hvala & lp

Odgovor: Dopamin je živčni prenašalec v osrednjem živčevju, ki nastaja iz aminoksiline tirozin in se presnavlja do dveh glavnih razgradnin produktov, dihidroksifenil-ocetne kisline (DOPAC) in homovanilinske kisline (HVA). Oba se izločata z urinom. V nevrofarmakologiji je izredno pomemben zaradi vpletenosti v patogenezo bolezni kot so Parkinsonova bolezen, shizofrenija, razne odvisnosti in endokrine motnje (izločanje hormonov kot sta prolaktin in rastni hormon iz prednjega dela hipofize je pod vplivom dopamina). Poleg tega deluje dopamin na takoimenovano kemoreceptorsko področje na dnu četrtega možganskega prekata in tako povzoča slabost in bruhanje.

Serotonin je pomemben živčni prenašalec v osrednjem živčevju, najdemo pa ga tudi v nevronih in enterokromafinih celicah gastrointestinalnega trakta in trombocitih (krvnih ploščicah). Nastaja iz aminokisline triptofan in se presnavlja do 5-hidroksi indol ocetne kisline (5-HIAA), ki jo izločamo z urinom. Gledano s stališča vloge serotonina kot nevrotransmitorja v osrednjem živčevju, so serotoninergične poti vpletene v različne vedenjske odzive, prehranjevanje, nadzor razpoloženja in čustvovanja, cikla budnost/spanje, nadzor npr. zaznavanja bolečine, uravnavanja telesne temperature in bruhanja.

Za oba živčna prenašalca velja, da ni nekih rutinskih preiskav, s katerimi bi lahko neposredno merili nivo dopamina in serotonina v možganih. Seveda lahko produkte razgradnje obeh merimo v likvorju (možgansko-hrbtenjačni tekočini), plazmi in npr. urinu. Za DOPAC in HVA npr. velja, da njuni koncentraciji v urinu predstavljata indeks sproščanja dopamina pri nekem posamezniku. V različnih študijah v humani medicini kot posredno metodo merjenja nevrotransmitorja uporabljajo pozitronsko emisijsko tomografijo (PET) z radioaktivno označenimi ligandi za receptorje za želeni nevrotransmitor.


Odgovoril(a): Katja Perdan, Inštitut za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Mene pa zanima kako nastane tumor na možganih. Kaj se zgodi z možganskimi celicami?

Odgovor: Pri nastanku možganskega tumorja pride do enake preobrazbe celic tkiv znotraj lobanje (možganov in možganskih ovojnic) iz normalnih v rakave kot povsod drugod v telesu. Bistvena napaka rakave (maligne) celice je motena kontrola celične delitve. Mehanizem, s katerim organizem kontrolira delitev svojih celic, vključuje delovanje genov. Vsaka celica vsebuje med drugimi tudi tako imenovane proto-onkogene/onkogene in antionkogene. Onkogeni so geni, ki sprožijo celično delitev in s tem povečanje števila (proliferacijo) celic, antionkogeni pa to preprečujejo oziroma zavirajo. Sprememba delovanja enih in drugih lahko povzroči nastanek raka.
Vzroki za spremembo delovanja onkogenov in antionkogenov so lahko številni in različni. Snovi, ki po prehodu v celico povzročajo spremembe v zgradbi in delovanju celice, te pa vodijo v nastanek raka, imenujemo karcinogeni. Delimo jih v fizikalne (npr. sevanje), kemične (npr. benzpiren v premogovem katranu) in biološke (npr. virusi). Njihove učinke lahko večajo ali manjšajo faktorji občutljivosti gostitelja (imunski, hormonski, genska predispozicija). Predpostavljamo, da karcinogeni delujejo s spodbujanjem ali zaviranjem obstoječih onkogenov in antionkogenov.
Če povzamem, si trenutno razlagamo, da možganski tumorji nastanejo kot posledica nakopičenih genetskih sprememb, ki dovolijo celicam da se izognejo normalnim regulatornim mehanizmom in uničenju s strani imunskega sistema. Te spremembe so lahko delno ali v celoti podedovane, lahko pa jih povzroči kronično draženje z različnimi dejavniki iz okolja (npr. terapevtski odmerki ionizirajočega sevanja; za pogosto omenjan vpliv prenosnih telefonov dosedanje raziskave niso pokazale vzročne povezanosti, prav tako ne za poškodbe glave, tobak, alkohol ali onesnaženost zraka zaradi prometa).
Še nekaj na splošno o možganskih tumorjih: Primarni možganski tumorji pri odraslih so razmeroma redki in predstavljajo približno 2 % vseh rakov. Pri nas naj bi po literaturi izpred petnajstih let postavili to diagnozo pri 70-80 bolnikih na leto. Čeprav ljudje na splošno ne vedo, da obstajajo različne vrste možganskih tumorjev, so le-ti glede na patohistološko razdelitev zelo raznovrstni. Vsaka vrsta tumorja ima tudi svojo biologijo, zdravljenje in prognozo. Največji delež predstavljajo t.i. gliomi, med katerimi so najpogostejši glioblastomi (sodijo med najbolj maligne možganske tumorje), astrocitomi in oligodendrogliomi. Razmeroma pogost je tudi meningeom, ki vznikne iz možganskih ovojnic in velja za »benigen« tumor, ter nevrinom, ki nastane iz ovojnic živcev. Vendar so celo »benigni« tumorji so lahko smrtni 1.) če nastanejo na strateškem mestu, kjer lahko povzročijo odpoved življenjskih funkcij, 2.) zaradi njihove sposobnosti lokalnega vraščanja, in 3.) zaradi njihove nagnjenosti k maligni preobrazbi.). Pri otrocih naj bi bili možganski tumorji s 15-25 % deležem druga najpogostejša oblika raka. Med njimi so najpogostejši gliomi in meduloblastomi, sledili naj bi jim germinomi in kraniofaringeomi.

Odgovoril(a): Marko Korošec, Inštitut za klinično nevrofiziologijo, Univerzitetni klinični center Ljubljana
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Kaj potrebujejo možgani med učenjem?

Odgovor: Masa možganov predstavlja okoli 2% mase celega telesa, pa vendar jih oskrbuje kar 15% krvi, ki jo vsako minuto prečrpa srce. Porabijo petino kisika in četrtino glukoze glede na celoten organizem. Kljub temu, da so energijsko tako »zahtevni«, pa zdravi možgani za učenje ne potrebujejo dodatnih spodbud v obliki hrane ali drugih snovi. Optimalne pogoje za učenje dosežemo, če uživamo zdravo uravnoteženo prehrano ter če smo sproščeni, spočiti, in naspani. Snovi in dodatki, kot so na primer kofein in energijske pijače, ne izboljšajo spomina, temveč le kratkotrajno vplivajo na budnost in pozornost.

Več zanimivosti o spominu in učenju boste našli na naslovu www.dana.org/news/brainhealth/detail.aspx?id=10020.


Odgovoril(a): Blaž Koritnik, Inštitut za klinično nevrofiziologijo, Univerzitetni klinični center Ljubljana,
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Naj zamenjam injekcije?


Vprašanje:
Pišem vam s Ptuja. Že leto dni sem sladkor­ni bolnik na insulinu. Vsi moji prijatelji so že menjavali injekcije (različne vrste), sa­mo jaz sem na istih: actrapid in insulatard. Zanima me, kakšne injekcije bi bile pripo­ročljive zame in kaj vse zdravniki upošte­vajo pri odločitvi glede injekcij. Premalo smo seznanjeni o tem, zdravniki pa nimajo časa, da bi nam razložili. Prosim, da bi na­pisali kaj več o vrstah injekcij in za katere vrste bolnikov so najbolj' primerne. Nimam vpogleda v izbiro injekcij, čeprav baje ob­stajajo različne. Nekatéri hodijo ponje celo v Avstrija. Za pojasnilo najlepša hvala!

J. S.


--------------------------------------------------------------------------------

Odgovor:
Predvidevam, dragi bralec, da imate sladkorno bolezen tipa 1, saj ste že takoj po odkritju pričeli dobivati insu­lin. Eno leto uporabljate Actrapid in Insu­latard, ki si ga verjetno ob redni samo­kontroli ravni glukoze injicirate štiri- do petkrat na dan. Če je vaša sladkorna bo­lezen ob tem dobro urejena, kar pomeni, da je vaš hemoglobin A1c največ 7,0 od­stotkov, potem ste na dobri poti in ne vi­dim razloga, da bi prešli na drugačno zdravljenje. Saj poznate stari pregovor: Ne menjajte konja, ki zmaguje!
Premalo vem o vas, da bi vam v tem trenutku lahko kaj več svetovala. Lepo prosim, da mi malo več napišete o tem, kako je vaša sladkorna bo­lezen urejena, ali vas morda mučijo hipe, kako poteka vaš dan (ste v šoli, službi ...) in skratka vse, kar bi vas in vaše življenje čim bolje opisalo. Sladkorna bolezen in njeno vodenje sta namreč močno odvisna prav od načina življenja posameznika.

Lahko se o svojih pomislekih in željah pridete poogovoriti tudi v ambulanto jazindiabetes, kjer lahko skupaj najdemo pravo reštev za vas.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Izvidi MRI slikanja

mri , depresija , preiskava , nevrolog , zdravnik odgovarja , vprašanje zdravniku !!!


Vprašanje:

Spoštovani! Kljub temu da so moje težave nevrološke, vas prosim za razlago izvidov MRI slikanja, ki je pokazalo: Korpus kalozum in nukleus kavdatusa so stanjšani, ventrikli izrazito razširjeni, akvedukt je zožen. Verjetno gre za hidrocefalus zaradi stenoze akvedukta. Poleg tega nevrolog opaža prekomerno živahne reflekse, stopalni klonus in plantarna odziva v ekstenziji. Otologinja pa ugotovi nevzdražen levi vestibularni aparat. Zanima me, ali so te težave med seboj povezane in ali gre za več vrst okvar. Zdravim se tudi zaradi depresije. Najlepša hvala za odgovor.


Odgovor:

Spoštovana gospa!

Verjetnost hidrocefalusa zaradi stenoze akvedukta je verjetno diagnoza oz. zaključek MRI preiskave. Kdo vas je napotil na MRI? Verjetno nevrolog, katerega citirate v opisovanju simptomov (klonus, refleksi ... ). Levi vestibularni aparat je nevzdraželjiv, torej gre za simptome možganskega debla, srednjega in zgornjega (pons, mesencephalon), saj tam poteka osmi možganski živec (n. vestibulokohlearis). Akveduktus pa ima komunikacijo s hrbteničnim (spinalnim) kanalom - torej govorimo o isti anatomski višini.

Da. Zelo verjetno gre za samo en problem. Vsi simptomi morajo biti razložljivi. Potrebno je, če še niste, nadaljevati s kontrolo pri nevrologu in seveda otologu. Potrebno je najti skupno rešitev. In pri tem morate biti pogumni in najti kratke poti, ne dolga čakanja. Depresija je lahko posledica vseh teh težav, ki vas pestijo verjetno že nekaj časa. Po mojem mnenju depresija ni osnovni problem, čeprav sedaj, ko jo imate, ne smete zanemariti njenega pomembnega statusa. Morate jo zdraviti.

Lep pozdrav !


Odgovarja: Marjan Berginc, dr. med.,
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Prehiter izliv

23.06. 10:24

Vprašanje:

Poročena sva 15 let. Nisva prav posebno "mahnjena" na sex, ne on in ne jaz. Parkrat na mesec nama je dovolj. Težava je v tem, da mož doživi izliv že po parih sekundah. Včasih že med predigro. Vedno se potrudi, da me zadovolji, tu ni problema. Hudo mi je zanj, saj je zaradi tega precej prizadet. Lahko bi rekla, da ima manjvrednostni kompleks. Star je 39 let. Spoznala sva se, ko jih je imel 21 in že takrat sex ni trajal dalj od dveh minut. Po parih minutah je imel ponovno erekcijo in sva pač večkrat. Tudi zdaj z erekcijo ni težav. Jaz mislim, da je vsemu kriva psiha. Mož ima odgovorno delo in je veliko v stresu. Mislite, da sploh obstaja kakšna rešitev ?

ODGOVOR:

Doživljanje orgazma ima dva korelata, psihičnega in biološkega (v primeru moških je to ejakulacija). Ali so biološki znaki v tem primeru enoznačni odraz psihičnega dogajanja? V prepričanjih obstaja veliko mitov glede enoznačnih povezav erekcija-ejakulacija-orgazem. (nekaj tega sem našel na: [www.cenim.se]). Ali je smeh posledični znak človekovega veselja? Ali so povešena usta znak človekove žalosti in potrtosti? Vemo, da teh povezav ne moremo vedno interpretirati na tako preprost način. Vemo, da je naše videnje in pojasnjevanje občutkov drugega večkrat nasilje nad drugimi. Da drugim glede na naše razumevanje njihovih zunanjih izrazov, neupravičeno in zmotno pripisujemo, kaj se dogaja v njihovi notranjosti.
V primeru prezgodnje ejakulacije pride do biološkega znaka (izliva) preden se orgazem zgodi tudi v psihičnem doživetju, v zavedanju. To lahko pri drugem sproži razlago, da gre za pretvarjanje, kot bi se smejali, čeprav nismo veseli. Takšno doživetje je prav gotovo stiska za oba spolna partnerja. Pri moških pa se ob tem pojavlja še sram in izogibanje spolnim aktivnostim.

Podatki se dokaj razlikujejo, v svetu navajajo, da okoli 70% moških pozna težavo prezgodnje ejakulacije (PE) ali prezgodnjega izliva (PI), naši podatki so evidentirali okoli 20% moških. O prezgodnji ejakulaciji govorijo, če moški ejakulira v času do dveh minut po začetku spolne aktivnosti. Vendar tu nastane že prvo vprašanje. Kdaj se začne spolna aktivnost, kdaj se začne seks? (Ali je podatek dveh minut lahko za moškega nova priložnost miselnega ukvarjanja, kjer bo namesto s partnerjem v odnosu s seboj in svojim penisom v tekmi vzdržljivosti do dveh minut)? Kako se obnašajo potrebe glede spolnosti pri vsakem od partnerjev? Ali v glavi ali v hormonih, ki sporočajo potrebo? Ali v ideji, ki čaka v enem od partnerjev, ali v trenutnem navdihu? Kakšno zgodovino in kakšno ozadje osebnih izkušenj imajo naše ideje o spolnosti, o spolnem odnosu kot aktivnosti? Ali se začne seks v dogovoru med dvema partnerjema? Kako se dogovorimo? Kako imamo razdeljen dogovor glede prevzemanja pobude? Kako se drug drugega vzburimo? Ali morda enega nekaj vzburi izven odnosa in je odnos mašilo neke fantazije? Kako se pri tem uskladimo? Kaj komu pomeni predigra? Ali jo sploh imamo? Kako doživljamo penetracijo? Kako doživljamo različne seksualne položaje?
Kje in kako moški doživlja senzacijo spolnega akta ob penetraciji?
Vsa ta vprašanja imajo soodvisni odgovor. Lahko se odgovor ustvarja vsakič v vsakem od partnerjev posebej, na način dveh različnih svetov, med katerima ni povezave. Lahko pa odgovori nastajajo v prepletu iskrene in spoštljive komunikacije med partnerjema. Kjer ni očitanja in določanja, kako bi naj bilo prav, ampak je sprejemanje in poslušanje individualnih različnosti – in nato iskanje skupnega usklajevanja.

Kot najpogostejša razloga za PE se v strokovnih krogih navajata neizkušenost in anksioznost.
Navadno pri moških prevladuje prepričanje, da gre za preveč senzibilen penis. Vendar temu ni tako. Prej je res, da moški ne občuti senzacije, da ni v stiku z doživljanjem seksualnosti – tukaj in zdaj. To je lahko zaradi več razlogov.
Pogosto prepričanje moških pri spolni aktivnosti je, da se morajo izkazati. Da morajo biti najboljši. Spolna aktivnost se v takih okoliščinah odvija pod nenehnim pritiskom. Moški niso dovolj samozavestni, so pod pritiskom, da morajo uspeti. V tem primeru je pomoč v smeri sprejetja sebe takega kot sem, s pomiritvijo, da sam dovolj dober tak kot sem.
Obstaja še veliko drugih možnih anksioznosti. To je lahko strah, da bo prišlo do spočetja, da bo odnos odkrit (v primerih afer) ali zaradi popolnoma zunanjih stresnih dejavnikov (služba, denar).

Ozadja, ki onemogočajo, da bi bili predani stiku s partnerjem in stiku z lastnim doživljanjem, so lahko zelo različna. Lahko se jih zavedamo, še pogosteje pa gre za nezavedne procese.
V nas živijo mnoga prepričanja, ki nam narekujejo naše vedenje in naše odzive v medsebojnih situacijah. Ta prepričanja so nastala kot plod naših osebnih izkušenj in plod našega sklepanja pri opazovanju drugih. Pri spolni aktivnosti se ob prepričanjih, ki jih imamo, pojavljajo tudi fantazije.
Tukaj se ponovno odpira kar nekaj vprašanj. Kaj me ovira, da bi se prepustil doživljanju tukaj in zdaj? Da bi zaupal v svoje sposobnosti? Katere misli me frustrirajo? Katere misli se mi vedno znova vsiljujejo pri spolnem odnosu? Od kod so te misli? S katerimi preteklimi izkušnjami so povezane?
Kaj vodi k občutku nezaupanja vase? Ali je to lastnost, ki se izraža tudi na drugih življenjskih področjih?
Nazadnje se mi postavlja še eno bolj sitno vprašanje, ki zadeva vzajemnost partnerskega odnosa. Ali to, da obema ni pretirano do seksa, sporoča kaj o telesni intimnosti, o ugašanju potrebe po stiku med vama v širši perspektivi? Kaj je z živostjo vajinega odnosa? Kaj z vajinim stikom sicer? Koliko imata skupnega? Koliko si še zaupata? Koliko se slišita v svojih individualnih različnostih? Kako upoštevata potrebe drug drugega?

Vem, da postavljam veliko vprašanj. To počnem, ker verjamem, da se v teh vprašanjih skrivajo možnosti za reševanje zadreg, ki ste jih opisali. Seveda so to le nastavki za številna nova vprašanja, ki se bi porajala ob kakšnem od odgovorov. To je le pripomoček za začetek raziskovanja dveh svetov. In upam, da vam bodo vsaj v začetno pomoč.

Prav tako je zanimivo vprašanje, čigava težava je PE, če prejmemo o tem dve poročili, ki jih napišeta ženski. To mi daje misliti vsaj toliko, da gre za dilemo, ki ne zadeva samo en spol. Iz poročanja žensk mi je znano, da lahko ženka PE razume kot nesposobnost moškega, morda tudi kot njegovo neprisotnost. Vsekakor je spolnost igra vzajemnosti, igra senzacij, pobud in odzivov na te pobude. Govor in od-govor. Pomen se vedno ustvarja nekje vmes, in če kje, potem velja tukaj, da je 1+1 veliko več kot zgolj seštevek dveh posameznih pomenov. In tudi način govora o tej temi, ki postavi v središče moškega, je nekako simptomatična in ne odseva celote odnosa. Je nekako »falocentrična«, kakor je tako tudi prepričanje moških, ki niso presegli pogleda na spolnost iz svojih najstniških masturbacijskih časov. Spolnost, ki se ustavi na senzaciji lastnega spolnega organa, ima pred seboj vsekakor še veliko razvojno perspektivo v kakovosti medsebojne rasti.

In še nekaj tehničnih idej.
Nasvet je, da se partnerja več posvetita predigri. Če se moški posveti temu, da partnerka doživi vsaj en orgazem pred penetracijo, s tem precej preusmeri misli od sebe (od ukvarjanja s svojimi strahovi in anksioznostmi, nezavednimi pričakovanji…) k partnerju. Posvetiti se partnerju, njenemu uživanju, je lahko prvi korak odmika od lastnega vrtenja v začaranem krogu.
O tem, kaj komu povzroča užitek, se lahko med seboj pogovarjata. Lahko se pogovarjata tudi o svojih najbolj norih seksualnih fantazijah. Pri tem velja le opozorilo, da vanje ne vključujta ljudi, s katerimi sta v neposrednih stikih.
Med seksološkimi nasveti lahko najdemo tudi povsem vedenjski način odpravljanja težave, ki je že opisan zgoraj: moški ob masturbaciji kontrolira izliv (s pozornostjo ne samo na bet penisa, ampak tudi na glavico, pred ejakulacijo prekine z masturbacijo, globoko diha, se pomiri, in nadaljuje z masturbacijo; ko to zaporedje lahko kontrolirajo v času 10 minut, se lahko prepustijo močnejšemu doživetju ejakulacije in močnejšemu orgazmu). Lahko to vadita tudi v paru.

Res je, o tej temi je na spletu napisanega res ogromno. Moj vtis je bil sicer, da se za pompoznimi in obetajočimi naslovi večinoma skrivajo reklamni projekti farmacevtske ali pornografske industrije. Tako, da vas brskanje lahko dodatno opremi za kup novih reklamnih sporočil od povečave penisa do viagre, ki jih boste odsihmal dnevno prejemali v vaš poštni nabiralnik.

dr. Albert Mrgole, sistemski družinski in Imago terapevt
Zavod Vezal Kamnik
[www.vezal.si]


http://www.vezal.si/partnerstvo-druzina/specialisticni-primeri/
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Odgovor zdravnika: Omotica in šumenje v ušesih


avtor: Simon Brežan, dr. med.

Zdravnik odgovarja, kaj je omotica in kaj šumenje v ušesih (tinitus).


VPRAŠANJE:

OMOTICA IN ŠUMENJE V UŠESIH (TINITUS)
Zelo lepo ste opisali vrtoglavico. Omenili pa ste omotico, ki se razlikuje od vrtoglavice. Ali lahko bolj natančno opišete še omotico in vzrok zanjo? Ali je pri nastajanju naglušnosti vrtoglavica vsakdanji pojav? Imela se jo že nekajkrat. Enkrat sem tudi bruhala. Zdravnica mi je predpisala Betaserc in sedaj je že par let OK. Vendar mi zvoni v ušesih ali glavi? Res ne vem. Zveni, podnevi in ponoči. ZZZZzzzzz,ccccc!!! V tišini je posebej moteče! Včasih se ponoči zbudim, ker me je nekaj "ustrašilo" - poslušam, ali kdo hodi ali je kaj padlo? Takrat pa mi še posebno močno zvoni v ušesih, slišim tudi utrip srca in butanje v ušesih, tako da ne morem slišati nič drugega. Ali postajam naglušna? Hvala za pojasnilo!

ODGOVOR: OMOTICA IN ŠUMENJE V UŠESIH (TINITUS)

Spoštovani,
pri omotici gre bolj za občutek, kot da bomo omedleli, se onesvestili oz. izgubili zavest, ali pa nekateri opisujejo to kot hiter prehoden nastanek šibkosti, nemoči ali kot zatemnitev pred očmi oz. zamotnjen vid, nespec. občutek »lebdeče« ali »prazne« glave, zamegljenosti zavesti, skratka vse ostale hitre prehodne spremembe zavestnega doživljanja sebe in okolja, ki ne vključujejo vrtoglavice (občutek vrtenja, gibanja okolja, padanja, zato moteno ravnotežje, hoja) ali drugih specifičnih patoloških fenomenov, npr. psihiatrično-nevroloških simptomov. V skrajni fazi pripelje lahko do izgube zavesti - omedlevanja (sinkopa) in zato padcev. Ponavadi se omotica popravi, če se usedemo ali uležemo, lahko ji je pridružena tudi slabost. Pojavlja se bolj pogosto pri starejših, toda skoraj vsak človek ima kdaj tako izkušnjo, ponavadi pa so vzroki manj nevarni in resni kot pri vrtoglavici.

Med vzroki so:
- padec krvnega tlaka in s tem pretoka krvi v možgane, npr. ob vstajanju iz sedečega, ležečega položaja (ortostatska hipotenzija) ali zaradi hujše alergije ali razne infekcije, stanja, ki povzročajo dehidracijo (bruhanje, driska, visoka vročina), motnje avtonomnega (vegetativnega) živčevja,
- zelo hitro / globoko dihanje,
- anksioznost / stres,
- nikotin, alkohol, dol. droge ali
- dol. zdravila.

Bolj resen vzrok je npr. vidna ali skrita krvavitev ali srčna aritmija ali spec. patološki procesi v možganih, ki prizadanejo centre za zavest ali srčno-žilne nadzorne mehanizme. Odpravljanje pogoste, moteče ali novo nastale omotice torej zahteva diagnozo vzrokov, ozadja in nato odpravljanje, zdravljenje le-teh, ker gre zgolj za simptom in ne bolezen samo po sebi.

Šumenje v ušesih (tinitus) je prav tako le simptom, ne bolezen, ki ima mnogo različnih ozadij. Pogosti vzroki so:
- zelo pogosto gre zgolj za zamašitev sluhovoda z ušesnim čepom - maslom,
- izgubljanje sluha (senzorinevralni tip - zaznavna naglušnost), ko gre za prizadetost čutnih celic v notr. ušesu ali pa živčnih vlaken slušnih živčnih poti,
- jemanje dol. zdravil (npr. aspirin, naklofen, antirevmatiki),
- glomus: spec. tumor srednjega ušesa (utripajoče šumenje),
- zakostenitev slušnih koščic sr. ušesa - otoskleroza (prevodna naglušnost),
- tumorji iz bližnjih področij ali tumor slušnega živca (sploh, če je enostranska patologija),
- žilni izvor (nepravilnosti arterij, ven) na vratu, v ušesih (ponavadi utripajoč tip šumenja),
- če je pristona še vrtoglavica ali izguba sluha, je verjetna Menierova bolezen,
- dostikrat je povezano s psihičnimi motnjami, kot je depresija,
- spremembe na membrani bobniča,
- povečan pretok krvi v cirkulaciji (vpliv povečane funkcije ščitnice ali anemije na funkcijo srca, nosečnost itd.),
- po izpostavljenosti glasnim zvokom predhodno.

Tinitus je sicer prisoten pri cCa. 10 % populacije, s terapijo se ga da ponavadi ublažiti, pri dol. odstotku ljudi tudi odpraviti na različne načine, odvisno od vzroka, čeprav gre ponavadi za kronična stanja, ki vodijo k nastanku tega simptoma. Uspeha zdravljenja ne moremo predvideti natančno, uporabljajo pa se moderne kombinacije terapij, ki temeljijo na zvočni stimulaciji ali kirurškem posegu, prav tako se zdravi ev. pridružena depresija, nespečnost ali tesnobnost, tako da danes skoraj ni več treba zgolj reči, da je to nekaj, s čimer se moramo le sprijazniti.

Glede vaše morebitne naglušnosti, vrtoglavica ni nujno spremljajoč pojav, naglušnost lahko nastaja neodvisno ali pa sluh moti tudi šumenje samo.

Zaradi vsega povedanega svetujem vsekakor čimprej pregled pri ORL specialistu, da oceni vaš sluh in odkrije razloge za šumenje v ušesih. Če je tinitus utripajoč / pulzirajoč, boste morda opravili še MR slikanje glave / žil. Morda gre tudi za povečan pretok krvi ob ev. slabokrvnosti ali pretiranem delovanju ščitnice. Opravite še osnovni pregled krvi: hemogram, SR, RF, TSH, T3, T4, test na borelijo.

Srečno in lepo pozdravljeni,

Simon Brežan, dr. med.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Odgovor zdravnika: Vitiligo




Četrtek, 20.01.2011
Bralka sprašuje po modernejših in učinkovitejših metodah zdravljenja pridobljene motnje pigmentacije – vitiliga.




VPRAŠANJE: VITILIGO

Bralka sprašuje po modernejših in učinkovitejših metodah zdravljenja pridobljene motnje pigmentacije – vitiliga. Dosedaj preizkušene so se ji izkazale za neuspešne, stanje pa je po njenih besedah zlasti v poletnih mesecih neznosno.

ODGOVOR: VITILIGO


Vitiligo je pridobljena motnja pigmentacije (obarvanja) kože in sluznic, pri kateri so prisotne svetle oz. bele zamejene makule oz. lise - področja brez pigmentacije. Gre za napredujoče obolenje, kjer v spremenjeni koži selektivno propadajo melanociti (pigmentne celice), delno ali v celoti.Melanociti so celice, ki se nahajajo v bazalni plasti vrhnjice (epidermisa), žilni plasti očesa (uvea), notranjem ušesu, možganskih ovojnicah, kosteh, in srcu ter proizvajajo pigment melanin, ki je odgovoren za barvo kože, las in oči ter ščiti te strukture pred ultravijolično svetlobo (UV).

Obolenje prizadane ca. 2% populacije, povprečno pa se začne okrog 20.leta. Gre za multifaktorsko poligensko motnjo (mnogo dejavnikov tveganja, mnogo vpletenih genov) s kompleksnimi vzroki in dejavniki razvoja bolezni, vpleteni so tako genetski kot negenetski faktorji. Poznamo več teorij razvoja bolezni, a natančen vzrok ostaja neznan, je večplasten in morda individualno delno specifičen.

Hipoteze vključujejo avtoimunske mehanizme (zato je pogosto pridružena avtoimunska bolezen ščitnice, diabetes in/ali druge endokrine motnje), citotoksične mehanizme (uničenje melanocitov s strani drugih celic), notranje defekte samih melanocitov, oksidativni stres (toksičnost kisika oz. ravnotežje z antioksidanti) in celo vpletenost živčevja (denervacija- izguba oživčenja kože ali pa prek kemičnih mediatorjev, ki jih sproščajo živčni končiči na območju prizadete kože).

Vitiligo prepoznamo kot pridobljene bele ali manj pigmentirane lise na koži, glede na kontrast z ostalo zdravo kožo. Te lezije so dobro zamejene,se pa lahko s časom širijo, lahko so lokalizirane ali generalizirane na širša območja telesa, najpogosteje jih najdemo na obrazu, vratu in skalpu, pa tudi okrog telesnih odprtin in na sluznicah, prav tako lahko kot omejeno območje sivih/belih las ali dlak.

Bolezen je pogosto prisotna hkrati z drugimi avtoimunimi boleznimi (npr. ščitnice itd), ali z očesnimi boleznimi (uveitis) ali z motnjami sluha. Podobne nepigmentirane lise lahko nastanejo pri določeni obliki najbolj nevarnega kožnega raka- melanoma ali po zdravljenju le-tega z imunoterapijo, kar je pomembno ločiti. Sicer povezava glede hkratne pojavnosti med melanomom in vitiligom še ni v celoti pojasnjena, vpletenost TYR gena pa pomeni zaščito pred melanomom …

Diagnoza vitiliga temelji na kliničnem pregledu kože s strani dermatologa, z Woodovo svetilko, občasno pa se izvede celo biopsija kože za razlikovanje od drugih bolezni. Histološki izvid kaže odsotnost melanocitov in lahko še limfocitne infiltrate, torej prisotnost celic imunskega sistema.

Zdravljenje:

Žal še ne obstaja vzročno zdravljenje, saj kot rečeno vzroka ne poznamo, lahko pa z različnimi tipi zdravljenja in kombinacijami pomembno izboljšamo stanje - sprožimo re-pigmentacijo prizadetih predelov kože. Zdravljenje mora biti prilagojeno glede na posameznika, saj ne obstaja univerzalna terapija enako učinkovita za vse oz. je odziv zelo variabilen. Vsi pacienti morajo izvedeti tudi morebitne stranske učinke spec. terapije.

Pri svetlopoltih lahko že izogib soncu, porjavitvi oz. sončenju normalne kože prispeva k manjši opaznosti vitiliga, prav tako je potrebno uporabljanje zaščitnih krem z visokim faktorjem za zaščito pred opeklinami in druge zaščite pred soncem v vsakem primeru, vendar je zaščita teh krem za UV-A žarke omejena. Pri blagih oblikah nekateri uporabljajo le kozmetične ukrepe- ličila za maskiranje prizadete kože. V nekaterih primerih je za re-pigmentacijo v pomoč kombinacija vitamina B12 in folne kisline.Potrebno je seveda zdravljenje vseh morebitno pridruženih avtoimunih in drugih bolezni.

Moderno dermatološko zdravljenje pa vključuje:

1) Sistemska fototerapija
Uporabljajo se UV-B žarki in včasih ojačitev z vitaminom E.Uspešna je pri cca. 70 % pacientov z zgodnjo in omejeno boleznijo. Fotokemoterapija s Psoralenom uporablja psoralene v kombinaciji z UV-A žarki. Možni so zapleti kot opekline, katarakta in večja verjetnost tumorjev.

2) Laserska terapija
Uporablja ultravijolični spekter svetlobe v laserju, lahko v kombinaciji z mazilom takrolimus.

3) Terapija s steroidi
Lokalna steroidna mazila z zavoro in modulacijo imunskega sistema včasih predstavljajo terapijo prvega izbora zaradi enostavne uporabe. Sistemski steroidi, npr. prednison, so bili uporabljani, vendar je na dolgi rok njihova uporaba škodljiva, zato so nezaželeni, tudi učinek ni trdno dokazan.

4) Lokalna površinska terapija oz. mazila
Lokalno mazilo, ki vsebuje takrolimus je učinkovita alternativa ostalemu zdravljenju. Na obrazu pa se podobna substanca pimekrolimus kombinira z UV-B svetlobo. Učinkoviti so lahko tudi preparati – analogi vitamina D, ki uravnavajo nastajanje kožnih celic in njihov razvoj, prav tako vplivajo na imunski sistem. Možno je tudi kombinirati mazilo iz vitamina D z UV-B ali UV-A obsevanjem, kar je bolj učinkovito kot posamezna metoda zase. Uporablja se še kelin (khellin) mazilo v kombinaciji z laserjem.

5) Depigmentacijska terapija
Če je vitiligo zelo razširjen in ostale metode re-pigmentacije (povečanje pigmenta) niso zadovoljive, pride pri določenih pacientih v poštev obratni postopek de-pigmentacije (zmanjšanje pigmenta) preostale zdrave kože, da se zmanjša kontrast in vitiligo s tem postane manj opazen. Za ta namen se uporablja monobenzil-eter hidrokinona. Možna je še lokalna terapija metoksi-psoralen mazila pred obsevanjem z UV-A svetlobo. Pri tem je treba upoštevati dolgoročne socialne in emocionalne posledice za pacienta, ki je posledično enakomerno »razbarvan«.

6) Kirurška oskrba
Kirurška alternativa ostalemu omenjenemu zdravljenju obstoji, vendar je že zaradi časovne zamudnosti omejena na segmentni ali lokaliziran (ožje zamejen) in stabilen vitiligo, ki se ne širi. Obstaja več metod transplantacije kože iz drugih zdravih predelov (graft) kože, ki pomenijo repigmentacijo.

Za konec, pri vitiligu je priporočeno redno kontrolirati stanje oči pri specialistu, prav tako biti pozoren na psihične potrebe ali motnje pacientov, saj bolezen pri nekaterih sproža motnje samopodobe in težave pri funkcioniranju ob sončni svetlobi. V primeru psihičnih motenj svetujem dodatno obisk pri psihiatru. Oboleli in njihovi zdravniki morajo biti pozorni na znake in simptome zmanjšanega delovanja ščitnice, nastanek sladkorne bolezni ali drugih avtoimunih obolenj, zdravljenje vitiliga pa mora biti individualno prilagojeno, pacienti pa seznanjeni z vsemi možnimi tveganji in primerjavo med različnimi metodami terapije, katere namen je izboljšati stanje kože in zmanjšati komplikacije vitiliga.

Skoraj zagotovo vam bo kaka od metod zdravljenja koristila, treba je preizkusiti več metod kot priporočeno, vztrajati in ne obupati.

Sam sicer ne vem, če se vse od omenjenih izvajajo v Sloveniji. Vse naštete so znanstveno preverjene, drugih ne priporočam, nobena terapija pa žal ni učinkovita prav za vsakogar brez izjeme.

Lepe pozdrave in srečno!

Simon Brežan, dr. med.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

PIGMENTNE CELICE

Klikni na link....!

http://web.bf.uni-lj.si/bi/zoologija/LB/PAV-V03-KOZA-IN-KOZNI-DERIVATI-1-DEL-06-07.pdf




Izenačevalec barve kože s trojnim delovanjem



NANNIC izenačevalec barve kože s trojnim delovanjem
Izredno učinkovit proti hiperpigmentaciji.



Kot naslednik standardnega NANNIC izenačevalca barve kože NANIC izenačevalec barve kože s trojnim delovanjem vsebuje aktivne vsebine, ki učinkovito odpravijo vse kar povzroča hiperpigmentacijo (starostne pege, melasno in pegice).


Kaj povzroča pigmentacijo


Naraven mehanizem, ki obarva kožo temelji na treh dejavnostih, ki potekajo v telesu:

1.hormoni: sončna svetloba v naših možganih sproži ukaz, ki aktivira proizvodnjo pigmentiranih kožnih celic. Ta hormon se imenuje ∂-MSH (Melanoctyle-Stimulating Hormine – hormon, ki stimulira menaloctin)

2.encimi: ko hormon ∂-MSH da signal, se začne produkcija encimov, ki povzročijo, da pigmentne celice v bazni plasti (stratum basale) oblikujejo in sproščajo pigment (melanin)

3.prenos: nato pigment, ki ga ustvarijo pigmentne celice v najgloblji plasti kože absorbirajo mikrofagi (phagocitoza). Le-ti absorbirajo pigment, ga med celicami prenašajo po dendritih in sčasoma prinesejo v naše kožne celice.




Kaj povzroča hiperpigmentacijo

Hiperpigmentacija (pigmentne pege) se zgodi, ko pride do neravnovesja pri proizvodnji pigmenta v pigmentnih celicah. To neravnovesje je večinoma posledica poškodb, ki jih povzroči pretirana izpostavljenost UV žarkom (sončni svetlobi) ali pa hormonsko neravnovesje (npr. melasma med nosečnostjo).




Sončni žarki raznih valovnih dolžinah imajo močan radikalni vpliv, katerega rezultat so prosti radikali, ki lahko v različnih oblikah poškodujejo različne kožne celice na različne načine. Če se DNK poškoduje, pride do napak pri nadzornem sistemu celic. Nenadzorovano celično vedenje pa povzroča prezgodnje staranje kože in pelje k vidnim hiperpigmentacijam ter drugim nadlogam.


Kako NANNIC izenačevalec barve kože s trojnim delovanjem popravlja hiperpigmentacijo

NANNIC je (z izenačevalcem barve kože) že pokazal, da lahko z vplivanjem na drugo dejavnost (encime), z zadrževanjem hiperpigmentacije, brez da bi poškodovali pigmentne celice, doseže odlične rezultate. Vendar pa rezultati zahtevajo nekaj potrpljenja (šest do osem tednov).


NANNIC je poskušal skrajšati čas tretmaja in je bil, zahvaljujoč nadaljnjim raziskavam, uspešen. Z NANNIC izenačevalcem barve kože s trojnim delovanjem, se bo izboljšanje začelo prej.


Kot četrti element ima NANNIC dodano aktivno substanco, ki posnema in poveča naravne obrambne mehanizme proti prostim radikalom. Kot rezultat bo nadzorni sistem naše kože (DNK) aktivno zaščiten.


Formula je sestavljena iz 3 specifičnih aktivnih vsebin:



•melanostatina, nanopeptida, ki se že naravno nahaja v koži in nasprotuje delovanju ∂-MSH

•ekstrakt kislice, ki je bil prisoten že pri NANNIC izenačevalcu barve kože, vpliva na proizvodnjo pigmenta v pigmentih celicah, ki jo povzročajo encimi

•protein iz semen Nangka, ki zmanjšajo distribucijo pigmenta.

Izredno učinkovit proti: pegam, temnim nosečniškim pegam in starostnim pegam


Kako NANNIC izenačevalec barve kože s trojnim delovanjem popravlja hiperpigmentacijo


Navtralizacija vseh oblik prostih radikalov ponovno vzpostavi celično življenje, kar pomeni, da je že tako zmanjšano delovanje hiperpigmentacije še omejeno, kar zagotavlja dolgotrajni učinek. Če je izpostavljenost sončni svetlobi omejena.

nadaljna terapija velikokrat ni več potrebna.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Odgovor zdravnika: Tesnoba - anksioznost


Petek, 18.02.2011 ob 16:11



Kako pride do tesnobe, kaj se takrat dogaja v možganih in kako jo lahko pozdravimo?

VPRAŠANJE: TESNOBA - ANKSIOZNOST

Verjetno o stresu in posledično tesnobi in paničnih motnjah veste kar precej ... Mislim, da psihiatri poznajo bolj teorijo, mene pa zanima nevrološko stanje v glavi ... morda kak nasvet, kako se tega čim bolj ognit ... psihiatri znajo samo govoriti, da je treba odpraviti vzrok vzrok, zame pa je prenapeto življenje na sploh ... delo, neplačniki ... tega se pač ne da kar spremenit, kot bi žarnico zamenjal ... Dolgo sem jedel coaxil, ampak se mi zdi, da vedno manj pomaga ... benzodiazepinov se pa ogibam, ker vem, da so kratkotrajni, pa še odvisnost povzročajo. Zanima me torej, kako tehnično pride do tesnobe, se pravi, kaj konkretno dela stres v naši glavi? Če nisem preveč naporen. Hvala!

ODGOVOR: TESNOBA - ANKSIOZNOST

Spoštovani,
Anksioznost je duševno stanje, ko človeka preplavijo neprijetna občutja strahu, napetosti, zaskrbljenosti, tesnobe. Anksiozne (tesnobne) razpoloženjske motnje- kjer gre za ponavljajoče, vztrajajoče ter pretirano izraženo, zato moteče tovrstno razpoloženje, so pogoste med psihiatričnimi obolenji, treba pa jih je ločiti od zgolj občasne tesnobnosti/ zaskrbljenosti ali strahu kot del normalnih nihanj razpoloženja, ki se dogaja večini tudi zdravih ljudi. Mnogo pacientov s temi motnjami ima tudi telesne simptome, ki lahko zavedejo do zmotnih diagnoz ali pa je zato motnja premalokrat prepoznana in zato preslabo zdravljena. Generalizirana anksioznost se npr. pojavlja pri 3-15 % ljudi.

V osnovi ločimo naslednje tipe anksioznih motenj:
- anksioznost, povzročena z neko drugo osnovno telesno boleznijo;
- anksioznost, povzročeno z zlorabo psihoaktivnih snovi oz.drog;
- generalizirano anksiozno motnjo;
- panično motnjo;
- post-travmatsko stresno motnjo;
- prilagoditveno motnjo;
- socialno fobijo;
- obsesivno-kompulzivno motnjo (OKM)

Huda anksioznost lahko vodi tudi v samomorilno ali agresivno vedenje, brez ali ob pridruženi motnji , kot je depresija. Hud akutni stres je lahko sprožilec v tem primeru. Anskioznost se sicer pogosto pojavlja skupaj z depresijo in pa zlorabo alkohola in drog. Včasih se anksioznost pojavi kot svarilo pred depresijo.

Vzroki teh motenj so v interakciji med bio-psiho-socialnimi faktorji, kamor spada tako genetska predispozicija (večja ranljivost za stres ali večja odpornost), ki se izraža (vpliv tudi na gensko ekspresijo) v odvisnosti od situacij, dražljajev in vplivov okolja od samega spočetja in življenja v maternici dalje. Gre torej vedno za interakcijo: geni-okolje. Med tovrstne psihološke dejavnike okolja spadajo stres (posebej kronični), različne travme, posebej v zg. otroštvu, značilnosti vzgoje in družine - npr. posnemanje, prenos anksioznega vedenja staršev, strah in učenje občutka nemoči, stanja delovnega okolja, zadnje čase pa se vedno bolj raziskuje posreden vpliv družbeno-ekonomsko-političnega sistema/ okolja / mentalitete na pojavljanje veliko vrst različne psihopatologije, ki je v zadnjem času v precejšnjem porastu- tega genetski ali evolucijski dejavniki ne morejo razložiti. Sistem namreč vpliva na zdravje, tako telesno (npr. kronične bolezni, smrtnost novorojenčkov, življenska doba), še posebej pa duševno (depresije, anksioznost, zloraba drog, odvisnosti, pojav kriminalnega vedenja, nasilja v družbi), prek socialnih kategorij družbe, kot so: (dovolj že v dojemanju ljudi) neenakost, stopnja hierarhije, revščina, finančna skrb, nepravičnost, diskriminacija, stres/ tempo, prehrana, kvaliteta delovnega okolja- sužnjelastniške dimenzije izkoriščanja, namerno generiranje strahu, pomanjkanje varnosti, zaupanja, pravih informacij, delitve med ljudmi, mobing, odtujenost nasproti zaželeni intrinzični motivaciji in kreativnosti, tako v delovnih okoljih kot v odnosih, manjko soodločanja, participacije vsakega- s tem pomanjkanje občutka o (samo)nadzoru lastnega življenja, slabši šolski sistem, manjša ozaveščenost, nedostopnost in slabši zdravstveni sistem, prek tega vsega vplivana dinamik vzgoje v družinah, vrednostne in motivacijske podlage delovanja, mentaliteta, medijske manipulacije, kot npr. lažne umetne potrebe materializma, sebičnost, zavist nasproti zaželeni in blagodejni solidarnosti, vse to, kar ruši socialne podporne mreže ljudem, ruši kvaliteto medčloveških odnosov, ruši temeljne psihološke potrebe otrok in odraslih, ruši povezanost z zdravim naravnim okoljem itd itd.). Zaradi tega smemo in moramo govoriti celo o odgovornosti samega družbenega in ekonomskega okolja oz. sistema na psihofizično zdravje človeka, in da ne bo dvoma, govorimo o škodljivem vplivu kapitalizma, v primerjavi s pos. primeri in modeli družb blagostanja, kjer ni kriterij napredka več BDP in razčlovečen povampirjeni profit, ampak samo občutja notranjega zadovoljstva in sreče ter zdravje vseh državljanov in napredek vse skupnosti v harmoniji, ne samo kriteriji luksuza tistih, ki hkrati sedijo na petih jahtah!

Da, tovrstne vzroke iz okolja težje odpravljamo, nekaterih pa sploh ne - so izven naše moči kot posameznika- spremeni jih lahko samo povezana složna množica - lahko pa vseeno spremenimo, modificiramo naše soočanje in naše dojemanje le-teh stresorjev in odzive telesa, duševnosti, tako da si pomagamo z različnimi anti-stresnimi metodami relaksacijskih veščin, fizične aktivnosti, meditacije, ali čimbolj kreativnega delovanja, nabiranja znanja, emaptije, sočutja, dajanja, odpiranja za novo, upornosti, zaupanja vase, videti nekaj kot izziv in ne samo kot žrtev, vse kar nas bolje opremi z odpornostjo na zunanje stresorje, tako da se lažje spopadamo in jih morda odpravljamo ali da nam vsaj manj škodujejo. Seveda sem spada tudi ostala uradna terapija v primerih, ko zgornje ni zadosti. Morda bomo z boljšim poznavanjem genetskih dejavnikov nekoč uspeli ta del celo modificirati z gensko terapijo, kot to že velja pri nek. drugih boleznih. Psihodinamska teorija še razlaga, da gre pri vzrokih za konflikt med Id in Ego (potlačitev impulzov, s kasnejšim izbruhom), kognitivne teorije pa pravijo, da gre za precenjevanje potenciala nevarnosti, kar pomeni predstavljati si najbolj črne scenarije in se zato izogibati dol. okolju npr. Ansioznost je lahko tudi povezana z zlorabo substanc, od drog pa do dol. lekarniških prosto dostopnih preparatov, kot so nekateri rastlinski izvlečki, tablete pri prehladnih obolenjih, kofein, energetske pijače ipd., drugi dejavniki kot vpliv nezdrave prehrane- škodljiv vpliv enostavnih sladkorjev že pri materi v nosečnosti itd.

Če govorimo o bioloških oz. nevro-bioloških ozadjih tesnobnih motenj, kot končne posledice interakcije genov in omenjenih dejavnikov okolja, lahko rečem, da glavno vlogo pri simptomih anksioznosti igrajo noradrenalin, serotonin, dopamin in GABA živčni prenašalci (nevrotransmiterji). Vpleten je tudi t. i. CRH, ki vpliva na stresno os, kjer nastaja kortizol, stresni hormon. Nekaterih od teh je preveč, drugih premalo, v različnih področjih možganov lahko različno, torej gre za elektro-kemično neravnotežje, ki sproža nepravilno kroženje signalov/ impulzov in s tem procesiranje informacij v možganih, kar kodira spremembe naših čustev, mišljenja in telesnih (avtonomnih) odzivov (pretirano delovanje simpatičnega vegetativnega živčevja). S pomočjo slikanja možganov med aktivnostjo ugotavljajo, da je struktura v globini, del limbičnega sistema- amigdala (delno tudi periakveduktalna sivina), odgovorna za čustvovanje, zato ob motenem ravnotežju, tudi za patološko anksioznost (povišana aktivnost oz. večja občutljivost, nižji prag za neg. dražljaje, »grožnje« okolja). Skupaj z drugimi predeli limbičnega področja se amigdala povezuje s predčelnim (prefrontalnim) »kognitivnim« najnovejšim predelom možganov, vse te povezave oz. medsebojne aktivacije in vzorci učenja odzivov na strah, pa so pri anksioznosti motene (podobni vzorci nepravilnosti obstajajo tudi pri depresiji- ki je na nek način le druga plat iste medalje, odtod tudi podobno zdravljenje, ki je podobno pri obeh motnjah, le-ti popravi). Moderne raziskave preučujejo anksioznost tudi kot anticipacijo- predvidevanje, kjer bi lahko spremembe amigdale in cingulatne skorje (ki predvideva dogodke) vplivale na simptome in na verjetnost odziva na terapije. Ker je pretirano oz. spremenjeno aktivna stresna os, ker obstojijo neg. vplivi na imunski sistem ter prek direktne aktivacije s strani nek.centrov v možganih, lahko nastopa tudi hipertenzija (povišan krvni tlak) ali srčne aritmije, po določenem času nezdravljene motnje.

Simptomi: na splošno se diagnoza postavi, če strahovi, skrbi ali drugi spec. simptomi naraščajo in povzročajo resne motnje v dnevnem funkcioniranju oz. kvaliteti življenja.

Med telesnimi simptomi/ znaki se pri anksioznosti lahko pojavljajo pretirano potenje (roke,,,), tremor, prehitro utripanje srca, prehitra frekvenca dihanja, napetost mišic, psihično pa gre za pretirano napetost, zaskrbljenost, ki jo težko kontrolirajo, nemirnost, hitra odkrenitev pozornosti, počutijo se kot na robu, hitro se utrudijo, slabo se koncentrirajo, opisujejo občasen odklop, blokado misli, oz. kot bi naenkrat imeli prazno glavo, razdražljivost, nemir, glavoboli, motnje spanja; pri panični motnji so pridruženi še tipični simptomi med napadi panike, kot so hitro in močno razbijanje srca, potenje, bledica, tresenje, zadihanost, občutek dušenja, bolečina v prsih, slabost, omotica, vrtoglavica, nestabilnost, lahko izguba zavesti, strah pred izgubo nadzora, strah, da se človeku »zmeša«, strah pred smrtjo, mravljinci, oblivi vročine ali mrazenja, zamisli samomora; pri obsesivni-kompulzivni motnji (OKM) pa so tudi drugačni simptomi (vsiljive prisilne misli ali dejanja), ki smo jih opisali že na drugem mestu sekcije. Socialna fobija je specif. v tem, da gre še za pretiran strah pred socialnimi okolji ali nastopanjem, druženjem v javnosti, kar ovira funkcijo v šoli ali na delovnih mestih, ker se izogibajo situacij, ki to sprožajo. Ljudje se vseh teh simptomov in njihove pretiranosti zavedajo, a jih ne morejo kontrolirati. Post-travmatski sindrom je oblika, kjer je najbolj jasna povezava s hudo zunanjo travmo kot dogodkom, kjer pacienti vztrajno naknadno podoživljajo dogodek, ali kot spomini, v budnem stanju ali v spanju, kot nočne more ali kot t.i.»fleše« ali po notr. ali zun. namigih, asociacijah, zato tudi stalno izogibanje situacijam ali pogovorom na asociacije teh dogodkov, lahko imajo tudi splitveno čustvovanje, pozabo (amnezija) na dogodke med travmo, povečana razburjenost, težave s spanjem, izpadi jeze, slaba koncentracija, pretirana opreznost, čuječnost, samomorilna ali agresivna nagnjenja.

Za ločitev anksioznih motenj od drugih bolezni moramo upoštevati naslednje opcije: mnogo drugih psihiatričnih bolezni ima dol. podobne simptome, tudi mnogo odtegnitvenih abstinenčnih sindromov ali pa zastrupitev z drogami ali zdravili, lahko spominja vse tudi migrene, epi napade krčev ali podobne težave povzročajo druga obolenja možganov ali motnje spanja. Med vzroki anksioznosti je lahko neprepoznana druga telesna bolezen (sekundarna A), večinoma pa gre za primarno psihiatrično motnjo. Pri starejših od 50 let in pri mlajših moramo posebej pomisliti na kako drugo telesno splošno bolezen, pregledati vitalne znake, opraviti nevrološki pregled, izključiti pretirane padce glukoze, feokromocitom, delirij, možg. tumorje, porfirijo ali srčne artitmije.

Opraviti je dobro še krvne preiskave: hemogram, biokemija, testi ščitnice- TSH, analiza urina in EKG. Če nekdo pride na urgenco (težave z dihanjem, bolečine v prsih…), izključimo srčni infarkt in hujše bolezni dihal.

Sicer pa vam svetujem obisk psihiatra (lahko drugo mnenje, če nimate zaupanja v dosedanjega) in nato psihoterapevta. Seveda je trebao oceniti, če gre morda zraven še za depresijo (ima lahko med ljudmi zelo neprepoznane simptome, ne samo žalost, potrtost, ampak pomanjkanje volje, hotenja, odločanja, motivacije, energije, razdražljivost, jezavost, spremembe spanja, apetita ipd), potem bo morda zdravljenje drugačno.

Zdravljenje anksioznosti: svetujem zamejavo terapije, saj Coaxil ni najbolša opcija za anksioznost pri večini, gre za šibek atipičen antidepresiv. Najbolj se uporabljajo novejši antidepresivi- selektivni zaviralci privzema serotonina (SSRI) (npr. Cipralex, sertralin), ki povišajo nivo serotonina v možganih, kar deluje »pomirjevalno« na daljši rok, ali pa novejši SNRI antidepresivi (Efectin, Cymbalta npr), ki zvišajo nivo več različnih nevrotransmiterjev. Benzodiazepinov (BDZ) se načeloma ne uporablja več kot 6 tednov, le kot ojačevanje antidepresiva, na začetku jemanja SSRI npr. (ob začetku lahko več anksioznosti paradoksno, a je treba potrpeti nekaj tednov, da nastopi izboljšanje, če ne- sledi zamenjava ali dodajanje novega antidepresiva). Benzodiazepini privedejo namreč do odvisnosti in tolerance ter imajo škodljive efekte na motoriko, kognicijo (sploh v povezavi z alkoholom), ker generalno povečajo inhibicijo/zaviranje aktivnosti/ sedacijo prek efekta na GABA receptorje v možganih. Uporabljamo jih, če se le da, zgolj občasno- npr. za akutno zdravljenje paničnega napada ali nespečnosti. Včasih se uporablja še nekatere starejše antidepresive, buspiron, antiepileptike (npr. Lyrica) ali antipsihotike kot dodatno zdravljenje za težje ali rezistentne oblike ter nekatera zdravila za zniževanje krvnega tlaka za blažitev avtonomnih simptomov (potenje, tremor, krvni tlak, prehiter pulz).

Poleg tega svetujem še izogib kavi, pravim čajem in vsem prehranskim ali rastlinskim dodatkom, zdravilom, ki vsebujejo substance, ki lahko delujejo kot stimulativ (efedrin, pseudoefedrin…). Namesto BDZ lahko občasno poskusite z večjimi odmerki npr. Persen forte ali čaji, ki vsebujejo meto, meliso ipd.

Prognoza: anskioznost je večkrat kronično stanje (zaradi množice omenjenih dejavnikov/ vplivov/ vzrokov je posledice le- teh težko »izbrisati« oz. popolnoma re-programirati možgane v teh specifičnih motenih vzorcih delovanja nazaj v normalno), kar zahteva stalno oskrbo psiho- ali/in farmakoterapije, poleg zdravil je pomembna psihoterapija (kognitivno- vedenjska ali psihodinamska, ali redkeje, interpersonalna, družinska, skupinska). Najbolj učinkovita je kombinacija zdravil in psihoterapije dlje časa, kar re-programira možgane čimbolj k optimalni funkciji.

Svetujem še redno zmerno telesno aktivnost, vsaj 3x na teden in druge tehnike soočanja s stresom ter zmanjšanje škodljivih razvad in zdravo prehrano. To vse je tudi dobra preventiva, da se ne pridruši še depresija ali telesne bolezni.

Prognoza: tovrstne motnje imajo različne poteke pri različnih posameznikih, odvisno tudi od življenjskih situacij in zdravljenja, dela na sebi, od blagega, prehodno-začasnega pa do resnega in kroničnega poteka. Zgodnje zdravljenje izboljša prognozo in odpravlja omejitve v kvaliteti življenja in dela. Potrebno je tudi ozaveščanje in izobraževanje svojcev in bližnjih o tej bolezni za lažje sodelovanje, podporo in razumevanje ter socio-terapija - druženje z dobronamernimi posamezniki z veliko pozitivne energije in potenciala za sproščanje, kreativnost in smeh.

Tako, upam, da je vaši radovednosti zadoščeno in da bo pri zdravljenju sedaj večji uspeh!

Lepe pozdrave in srečno,

Simon Brežan, dr. med.
_________________
Lep pozdrav
Marjan