ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si...

[marjan]

Piše: Darko Iskra, dr. stom.

VPLIV BOLEZNI ZOBNIH IN OBZOBNIH TKIV NA RAZVOJ IN POSLABŠANJE BOLEZNI SRCA IN OŽILJA

Že dolgo vemo, da so bolezni srca in ožilja v razvitem svetu na prvem mestu po stopnji umrljivosti. Dejavniki tveganja za razvoj bolezni srca in ožilja so nepravilna prehrana, telesna nedejavnost, povišana telesna teža, stres, kajenje, pitje alkoholnih pijač, povišan krvni tlak, krvni sladkor ...

In kaj ima v duhu teh razmišljanj še dodati zobozdravnik?

Ob nepoznavanju vzrokov za nastanek zobne gnilobe in obolenja obzobnih tkiv (nepravilno imenovane "parodontoza", pravilno imenovane parodontalna bolezen oz. parodontitis) je bil zobozdravnik do nedavnega vezan le na plombiranje ali izdiranje zob, ki jih ni bilo več mogoče pozdraviti. Današnji zobozdravnik pa se seznanja z novostmi v stroki, ki daleč presegajo nekdanje ozke zobne okvire in ponuja roko sodelovanja tudi drugim medicinskim dejavnostim.

Zgoraj našteti dejavniki tveganja za nastanek bolezni srca in ožilja ne pojasnjujejo vseh primerov te bolezni. Dejavniki, ki stopajo v zadnjem času v ospredje, so virusne in bakterijske okužbe, ki spremljajo kronična obolenja zobnih in obzobnih tkiv. V zadnjem času vemo, da obstoji povezava med nezdravljeno ustno votlino in zvečanim tveganjem za bolezni srca in ožilja.

Glavna vzroka za nastanek kroničnih obolenj zob in pripadajočih obzobnih tkiv sta:

ZOBNA GNILOBA (karies), obolenje trdih zobnih tkiv
PARODONTALNA BOLEZEN (parodontitis), obolenje pripadajočih obzobnih tkiv
Zobni karies napade trda zobna tkiva in omogoča mešani bakterijski flori ustne votline pot v notranjost zoba.Vendar pa zobni karies ni edini dejavnik za vdor bakterij. Drugi dejavniki so poškodbe zob (prelomi zob, udarci na zob, pretresi zoba), brušenje zob z nezadostnim vodnim hlajenjem zoba, ortodontski premiki zob, ki tudi lahko vodijo v odmrtje živčno-žilnega spleta v notranjosti zoba (zobne pulpe).

Nezdravljen zobni karies prek bakterij okuži zobno pulpo in jo nepovratno okvari. Posledica je odmrtje živčno-žilnega spleta v zobu in kronični apikalni parodontitis z več različicami - koreninski absces s fistulo, koreninsko cisto ali koreninskim granulomom ter povečano nalaganje koreninske kosti.

Kronični apikalni parodontitis predstavlja endodontsko žarišče, ki je lahko povzročitelj drugih bolezni v organizmu. Endodontska vnetna žarišča pogosteje najdemo pri bolnikih s koronarno srčno boleznijo in možgansko kapjo kot pri zdravih osebah.

Zmotno je razmišljanje, da lahko kronični apikalni parodontitis pozdravimo s sistemskim dajanjem antibiotikov in analgetikov. Osnovni pogoj za zdravljenje je odstranitev bakterij in posledic njihovega delovanja v koreninskem kanalu oz. odstranitev vseh razpadlih koreninskih mas.

Po vsakem posegu v ustni votlini (izdrtje zoba, čiščenje zobnih oblog in zobnega kamna) nastane bakteriemija (vdor bakterij v kri), ki traja približno 15 minut in se pri zdravem človeku konča brez večjih posledic. Če pa bakterije pri bolniku naletijo na "mesto manjše odpornosti", ki ga predstavljajo prirojene srčne napake, okvare srčnih zaklopk, umetne zaklopke ter stanja po vnetjih srca, se tam rade naselijo in razmnožujejo. Bakterijski strupi iz zobnega žarišča pri bolniku zvišajo telesno temperaturo in povzročajo lokalne in sistemske okvare v organizmu. Bolezni zob in obzobnih tkiv lahko pospešujejo nastanek koronarne srčne bolezni, za katero zadnja leta vemo, da se pogosto poslabša ob razplamtenju vnetja v telesu. Obstoji pa tudi obratna povezava, ko sistemska bolezen, npr. sladkorna bolezen ali povišana raven krvnih maščob, poslabša odpornost obzobnih tkiv in zobne pulpe.

Endodontsko žarišče diagnosticira zobozdravnik z vitalitetnim preizkusom zoba, z rentgenskim slikanjem, z elektro-kožnim testom in z računalniško obdelavo običajnega rentgenskega posnetka (radioviziografijo).

Zdravljenje endodontskega žarišča:

Če obstoji ogroženost pacientovega življenja in je prizadet določen življenjsko pomemben organ, zob ob antibiotični zaščiti izdremo.

Če zdravje pacienta ni ogroženo, se lotimo koreninskega zdravljenja, pri čemer naj bo število bolnikovih obiskov zobozdravnika čim manjše. Dobro steriliziramo kanal z izpiranji in vložki kalcijevega hidroksida ter ga tesno zapolnimo z ustrezno koreninsko polnitvijo.

Če je zdravljenje neuspešno, lahko kirurško odstranimo prizadeti vršek korenine z vnetnim procesom vred (apikotomija).

Omeniti je treba, da endodontsko žarišče kot posledica prepoznega zdravljenja ali nepravilnega zdravljenja ogroža predvsem oslabljen organizem.

Parodontalna bolezen označuje skupino obolenj obzobnih tkiv, dlesni, zobnega cementa, pozobnice in čeljustne kosti. Parodontalno bolezen, ki je najbolj razširjena kronična okužba sodobnega človeka, najdemo v različnih stopnjah pri skoraj vseh ljudeh.V Sloveniji ima 98 % odraslih prebivalcev obolenje dlesni, od teh pa ima 20-27 % znake napredovale parodontalne bolezni.

Parodontalna bolezen napreduje počasi, brez bolečin, a s spremljajočimi lokalnimi znaki: krvavitvijo iz dlesni, ustnim zadahom, spremembo barve, oblike in površine dlesni, s poglobljenimi obzobnimi žepi in zobnimi oblogami.

Parodontalno bolezen poslabšujejo izpostavljenost stresu, kajenje, sladkorna bolezen, okužba z virusom HIV in genetski dejavniki. Bolezen je posledica porušenega ravnotežja med bakterijami v zobnih oblogah in obrambno sposobnostjo organizma. V zobnih oblogah je navzočih več kot štiristo vrst bakterij, ki se ob pomanjkljivi ustni higieni in posledičnem debeljenju zobnih oblog vse bolj razmnožujejo. Pri razmnoževanju ne potrebujejo kisika (anaerobne bakterije), sproščajo strupe in encime ter dražijo dlesen. Odgovor organizma je vnetje, s katerim skuša omejiti vdor bakterij v telo. Ne smemo pa pozabiti, da prav vneti predel ob dlesni predstavlja najšibkejše mesto za vstop bakterij v kri.

Parodontalna bolezen predstavlja v organizmu kronično in okuženo rano. Površina te rane meri pri pacientih s povprečno 28 zobmi, ki imajo 5 mm globoke obzobne žepke, kar 42 kvadratnih cm . Zdrava oseba z enakim številom zob, katerih žepki so globoki 1,5 mm, ima površino notranjega obzobnega epitelija dlesni le 12,6 kvadratnih cm ...

Tako pacient z napredovano parodontalno boleznijo nosi s seboj "tempirano bombo" v obliki kronične rane, ki jo dodatno poškoduje večkrat na dan že ob navadnem žvečenju hrane ali čiščenju zob. Tudi stomatološki posegi (čiščenje zobnega kamna, zobnih oblog, zobne kiretaže, ipd.) pri takšnih pacientih pripomorejo k ponavljajočim se vdorom bakterij v kri. Pri zdravem človeku obrambna sposobnost organizma opravi s temi bakterijami že po nekaj minutah. Nezdravljena parodontalna bolezen pa se lahko dramatično zaplete pri srčnih bolnikih, zlasti pri pacientih z umetnimi srčnimi zaklopkami in tistih, ki so preboleli vnetje srca, saj lahko povzroči vnetje notranje srčne ovojnice in srčnih zaklopk - endokarditis. Ni pa nujno, da pride do hudega zapleta zaradi vdora bakterij v telo. Že sistemski vnetni učinki ob napredovali parodontalni bolezni kar dva- do trikrat povečajo ogroženost za srčni infarkt in možgansko kap, do štirikrat pa se poveča tveganje za nastanek kronične pljučne bolezni.

Za paciente, ki so že preboleli miokardni infarkt, je značilen povečan "dentalni indeks", ki predstavlja skupek karioznih poškodb, večje stopnje parodontalne bolezni, globljih obzobnih žepov, povečane izgube čeljustne kosti, večjega števila manjkajočih zob in periapikalnih granulomov.

Zdravljenje parodontalne bolezni

Vsakdo mora vzpostaviti higienske navade, si pravilno mehanično čistiti zobe z zobno krtačko in uporabljati zobno nitko, pri širokih razmakih med zobmi tudi medzobno ščetko. Uporaba ustnih prh nima večjega učinka za odstranitev zobnih oblog, je pa lahko nevarna, saj pri napredovani parodontalni bolezni lahko s svojim pritiskom razseje bakterije iz vnetih obzobnih tkiv v kri in po telesu.

Zobozdravnik, ki ga moramo obiskovati vsaj dvakrat na leto, očisti mehke in trdne zobne obloge z ultrazvočno napravo, izmeri globino žepkov, ugotovi stopnjo vnetja dlesni in stopnjo navzočnosti zobnih oblog, opravi kiretažo mehkih delov žepa ter izlušči in zagladi korenine. Dobro spolira površino zob s polirno pasto. Vse žepe izpere z razkužilom. Očisti tudi površino jezika. Celotni postopek ponovi na vsakih šest mesecev.

Če se stanje ne izboljša, zobozdravnik napoti pacienta k specialistu parodontologu, ki s kirurško parodontalno tehniko odgrne dlesen (opravi t. i. reženjsko operacijo, pri kateri odstrani vnetno tkivo in osveži kost) ter na mesto manjkajočega tkiva vstavi posebne membrane, ki vodijo regeneracijo tkiva, ali kostne nadomestke (npr. bio-os).

Skrajni čas je, da tudi v Sloveniji uvedemo nov profil v zobozdravstvu - ustnega higienika, ki je že vrsto let uveljavljen na Zahodu. Pobudo za uvedbo zobnih higienikov je že pred 15 leti dal prof. dr. Uroš Skalerič s Stomatološke klinike v Ljubljani. Ustni higienik opravlja vse neinvazivne preventivne posege v ustni votlini in skupaj z zobozdravnikom sodeluje pri mehanično-kemičnem odstranjevanju mikroorganizmov iz obzobnih tkiv.

Smisel diagnostike in zdravljenja parodontalne bolezni ni le v ohranjanju funkcionalnosti zobovja, pač pa v tudi v zmanjševanju pojavnosti in zapletov nekaterih sistemskih bolezni, zlasti sladkorne bolezni, bolezni dihal in srčno-žilnih bolezni. Današnji zobozdravnik je seznanjen z novimi medicinskimi spoznanji in deluje tudi kot ustni zdravnik (angl., oral physician). Pri pacientih s povečanim tveganjem za sistemske zaplete se zobozdravnik posvetuje z lečečim zdravnikom o nameravanih posegih v ustni votlini.

Pomembno:

Patogena zobna žarišča, kot sta kronični apikalni parodontitis in parodontalna bolezen, zaradi sistemskih vnetnih učinkov povečujejo tveganje za srčni infarkt, zaplete sladkorne bolezni in kroničnih pljučnih bolezni.


Pri bolnikih z revmatično okvaro srčnih zaklopk, s prirojenimi srčnimi napakami, po prebolelem infekcijskem endokarditisu, z umetnimi srčnimi zaklopkami ter po kirurško popravljenih srčnih napakah z uporabo umetnih materialov je pred posegi v ustni votlini ali žrelu potrebno antibiotično preprečevanje prenosa okužbe iz obolelih obzobnih tkiv po telesu (profilaksa infekcijskega endokarditisa). Srčni bolniki morajo zobozdravnika opozoriti na svojo bolezen, da se lahko pred načrtovanim posegom posvetuje z lečečim zdravnikom. Ogroženi bolniki morajo eno uro pred načrtovanim posegom v ustni votlini zaužiti ustrezen odmerek predpisanega antibiotika!


Osnovni ukrep proti boleznim zob in obzobnih tkiv je dobra ustna higiena: pravilno mehanično čiščenje zob z zobno krtačko, zobno nitko ter medzobno ščetko. Zobozdravnika, ki očisti mehke in trdne zobne obloge, moramo obiskovati vsaj dvakrat na leto!