ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si...

[marjan]

Najpogostejša obolenja in poškodbe kolena


"Voda"
Simptomi: Eksudat se pojavlja pri različnih bolezni kolena. Lahko je bister (hydrops), krvav (haemarthros) ali gnojen (empyema), kar ugotovimo s punkcijo kolena. Oblika kolena se spremeni, njegov obseg se poveča. Značilna je obojestranska odebelitev nad pogačico, na notranji in zunanji strani. Pogačica lebdi nad trdno podlago. Če jo potisnemo navzdol, odrine tekočino in udari ob podlago (balotiranje pogačice). Bolečine nastopijo zaradi pritiska na ovojnico. Koleno je rahlo upognjeno, saj ga bolnik ne more popolnoma upogniti, ker je sklepna ovojnica zaradi nabiranja tekočine napeta. Včasih je koža na tem mestu nekoliko toplejša, opazimo lahko tudi ohlapnost kolenske vezi. Na rentgenski sliki je videti, da je sklepna špranja razširjena.
Izliv nastane zaradi poškodbe, vnetja ali alergičnega draženja. Če vzroka ne poznamo, govorimo o idiopatičnem izlivu. Izliv je serozen (bister), tekočina je svetla, prozorna in rumenkaste barve. Včasih se kar naprej ponavlja, bodisi sam od sebe bodisi zaradi kroničnega vnetja, kot denimo pri revmi. Vzrok za izliv moramo, če je le možno, poiskati.
Zdravljenje: Zdravimo predvsem vzrok izliva. Če se v sklepu nabere veliko tekočine, ki v tednu ali dveh ne izgine ter razteguje sklepno ovojnico in kolenske vezi, je potrebna punkcija. Če se izliv pogosto ponavlja in je konservativno zdravljenje neuspešno, je potrebna operacija. Navadno zadostujeta dve ali tri punkcije s hkratnim vbrizgavanjem kortizonskega preparata v sklep.

Klecajoče koleno

Simptomi: Klecajoče koleno nastane zaradi ohlapnosti sklepne ovojnice in kolenskih vezi, zlasti stranskih in križnih. Možni vzroki so nerazvitost (aplazija) vezi, poškodbe vezi, stari zlomi glave golenice ali čvrša stegnenice, kronični izliv v kolenu, ohromelost mišic (denimo zaradi otroške paralize) ali oslabelost mišic (denimo zaradi dolgotrajne nošnje mavčnega ovoja ali dolgotrajnega natezanja s pretežkimi utežmi).Klecajoče koleno se vedno pojavi po zatrditvi kolka v otroški dobi, ker se nekateri gibi (obračanje, premikanje, odmikanje) prenesejo iz kolka v koleno. Klecajoče koleno je lahko tudi eden od znakov bolezni, pri katerih oslabijo vse mišice in vezi, denimo pri progresivni mišični distrofiji.
Pri ohlapnem kolenu so možni skrajni gibi v vse strani. Hoja je negotova. Hrustanec se hitro obrabi, kar vodi v deformantno artrozo.
Zdravljenje: Pri zdravljenju moramo predvsem odkriti in odpraviti vzrok, kolikor je to mogoče. Sicer pa klecajoče koleno zdravimo z opornicami oziroma s povezovanjem ali z operacijo.

Nazaj upognjeno koleno

Simptomi: Bolnik z nazaj upognjenim kolenom lahko kolena pretirano iztegne. Vzroki so enaki kot pri iksastih in oksastih kolenih. Najpogosteje ga zasledimo v primeru oslabitve četveroglave mišice, denimo po otroški paralizi. Bolnik namreč z upognjenostjo kolena navzaj obdrži trdnost, ki jo potrebuje pri hoji. Pri tem so vezi in sklepna ovojnica preveč ohlapne. Pri nazaj upognjenem kolenu se golenična ploskev nagne naprej. Naprej nagnjena golenična ploskev pa je lahko tudi temeljni vzrok za nazaj upognjeno koleno in največkrat nastane po zlomih ter vnetjih ali zaradi motenj rasti končave.
Zdravljenje: Pri otrocih napredovanje bolezni preprečimo z opornicami, ki onemogočajo pretirano iztegnitev kolena, pozneje pa bolezen zdravimo operativno.

Vnetja kolena

Simptomi: Akutno vnetje kolena (gonitis acuta) je navadno bakterijske narave. Nastane zaradi neposredne lokalne okužbe kolena (poškodba, okužba ...), zaradi širjenja okužbe iz sosednjih žarišč (denimo zaradi osteomielitisa) ali zaradi širjenja okužbe po krvi iz oddaljenih žarišč (pri gnojni angini, vnetju srednjega ušesa, pljučnici ...).
Pri vnetju kolena naglo nastane oteklina z izlivom, ki jo spremlja huda bolečina, koleno je skrčeno, v upognjenem položaju, telesna temperatura je visoka, sedimentacija krvi je visoka. Koža na vnetem kolenu je topla, rdeča, napeta in se sveti. Tekočina, ki jo dobimo pri punkciji kolena, je motna in gnojna. Včasih gnoj prodre navzven, tako da nastane gnojni vod (fisula). Takšno vnetje se pogosto zazdravi s koščeno zatrditvijo kolena (ankiloza), vedno pa nastane manko v hrustancu, ki ga spremljata zlepljenje mehkih tkiv in zmanjšana gibljivost kolena. Zdravljenje: Če je organizem odporen in če vnetje zdravimo z antibiotiki, se lahko iz akutnega sprevrže v kronično. Pri zdravljenju je potrebno mirovanje v opornici, vse dokler vnetje ne mine. Izliv v kolenu odstranimo s punkcijo. Antibiotike dajemo krajevno v sklep in splošno. Koleno je treba večkrat odpreti, v zadnjem času pa se pogosteje odločimo za artroskopsko iziranje.
Pri revmatoidnem vnetju kolena pa je treba, če vnetje ne popusti, odstraniti notranjo ovojnico kolena (totalna sinoviektomija).

Zmehčanje pogačičnega hrustanca

Simptomi: Pri tem obolenju gre za degeneracijo hrustanca pogačice. Bolezen se navadno začne po petnajstem letu starosti. Z leti obolevnost raste, tako da ima pri tridesetih letih kar polovica ljudi večje ali manjše degenerativne spremembe na pogačici, vendar se le redki tega tudi zavedajo. Bolezen je pogostejša, kot velja, saj poteka tiho, pozneje pa se pri nekaterih bolnikih sprevrže v vnetje sklepnih sestavin in kosti v pogačično-stegneničnem sklepu.
Bolezen se navadno začne na spodnji strani pogačice. Zaradi sprememb v kemični zgradbi hrustanca, do katerih pride iz neznanih vzrokov, se hrustanec zadebeli in izgubi lesk. Spremembe se počasi širijo na zunanjo stran, dokler ni prizadeta vsa pogačica. Vzroka bolezni ne poznamo, vemo pa, da gre lahko za posledico večkratnih poškodb, nepravilnosti položaja pogačice ali stegnenice ali pa za moteno presnovo hrustanca. Simptomi in znaki so odvisni od faze bolezni. Bolezen se pri obeh spolih začenja okrog petnajstega leta, in sicer z zbadajočimi bolečinami, za katere je težko določiti, od kod natanko izvirajo. Bolečina je hujša pri počitku, če ima bolnik skrčena kolena, denimo v kinu ali gledališču. Pogostejša je pri telovadbi ali teku. Koleno je včasih rahlo oteklo, sklepna ovojnica pa ni zadebeljena. Gibljivost kolena je normalna, vezi so čvrste, znakov, ki bi kazali na okvaro sklepnega polmeseca, ni. Če je bolezen hujša in traja dalj časa, opazimo zmanjševanje obsega četveroglave mišice. Ovojnica okrog pogačice je rahlo občutljiva. Če ni niti otekline niti izginevanja četveroglave mišice, je edini znak občutljivost spodnjega dela pogačice na pritisk. Ko bolezen napreduje in se razvija, se lahko pojavita preskok v kolenu in zagozditev sklepa, tako kot pri okvari sklepne ploščice. Včasih se namreč odlomijo koščki hrustanca in postanejo prosta telesa, ki jih pri rentgenski preiskavi sprva ne vidimo. Včasih se pri ugotavljanju bolezni tudi zmotimo, saj se ti simptomi prvič pojavijo po poškodbi. Rentgenska slika nam pri prepoznavanju te bolezni ne pomaga kaj prida; pomembna je le zato, ker z njeno pomočjo lahko izključimo druge možne bolezni.

Zdravljeje:

Še vedno ni jasno, kakšno zdravljenje je najprimernejše v primeru zmehčanja pogačičnega hrustanca. Velja, da naj bo zdravljenje predvsem konservativno, čeprav je težko reči, v kolikšni meri pomaga, saj se bolezen večinoma pozdravi sama od sebe, zlasti če ne gre za hudo obliko. Operacije prihranimo za primere, ki se upirajo dolgotrajnemu konservativnemu zdravljenju.S konservativnim zdravljenjem omogočimo zmehčanemu hrustancu dovolj počitka in hkrati ohranimo napetost mišic. Bolnik naj se izogiba športu in napornim vajam, vendar naj ne leži v postelji. Obsevanje z ultrakratkimi valovi pospeši krvni obtok. bolnik naj nosi mavec samo v akutni fazi, in še to le krajši čas. Bolnik naj ves dan statično vadi četveroglavo mišico, pozneje pa so potrebne vaje za te mišice v razbremenjenem položaju. Pri mladih ljudeh ne priporočamo, vbrizgavanja kortizona v sklep, marveč vbrizgavanje hialuronske kisline (Hyalgan). Šele po dolgotrajnem neuspešnem konservativnem zdravljenju pride v poštev operacija.

Osteochondritis disseccans kolena

Simptomi: To je krajevno aseptično odmrtje koščka kosti s hrustancem, ki se loči od kosti in postane prosto telo v kolenskem sklepu. Bolezen opažamo tudi na komolcu, le redko pa na gležnju ali kolku. Pojavlja se pri mlajših ljudeh, pogosto na obeh straneh. Med vzroke zanjo spadajo dovzetnost ter manjše poškodbe in zastrupitve, ki okvarijo žile. Na kolenu se bolezen pojavlja predvsem na notranjem čvršu stegnenice. Notranja sklepna ploskev je boleča; bolnik, podobno kot pri okvari sklepne plošče, ne more popolnoma iztegniti noge. Sklep se zagozdi šele takrat, ko se košček pojavi v sklepu kot sklepna miš.
Zdravljenje: Če ugotovimo, da gre za osteochondritis disseccans, je treba bolnika operirati; če še ni prišlo do separacije, odmrli del fiksiramo s posebnimi sponkami. Če pride do odcepitve prizadetega dela, je nujno potrebna operacija, s katero ga odstranimo in po potrebi opravimo še hondroplastiko.

Ponavljajoči se izpah pogačice

Simptomi: Pri neznatnem povodu ali povsem vsakdanjem gibu, zlasti če je koleno upognjeno, skoči pogačica navzven, čez zunanji stegnenični čvrš. Možen je tudi trajen izpah, pri katerem je pogačica ves čas izpahnjena. Do izpaha lahko pride na obeh straneh. Bolezen je pogosta pri mlajših dekletih. Vzrok je navadno prirojena napačna oblika stegnenice oziroma stegneničnega čvrša ali motnja rasti. Noga s pogostim se izpahom pogačice je pogosto iksasta. Habitualna luksacija povzroča bolečine in precejšnje motnje v delovanju sklepa. Zastareli primeri vedno pripeljejo do prezgodnje artroze.
Zdravljenje: Konservativno zdravljenje je neuspešno, zato je potrebna operacija.

Otekline v okolici kolena

Navadno so posledica odebelitve normalnih sestavin kolena, čeprav moramo vedno imeti v mislih tudi morebiten tumor. Največkrat gre za bule, ki jih lahko razlikujemo od vnetja celotnega kolena. Najpogostejši vzroki so aseptično odmrtje golenične grčavine na sprednji strani in tako imenovano gospodinjsko koleno, do katerega pride zaradi otekline podkolenskega sluznika in podkolenske anevrizme (vretenasto zvečanje odseka žile, ki nastane zaradi oslabitve žilne stene), zunaj in znotraj kolena pa bula sklepna ploščice.

a.) Aseptična nekroza golenične grčavine (osgood-schlatterjeva bolezen)
Simptomi: Golenična grčavina se razteza po sprednjem delu golenice, od zgornjega okrajka navzdol. Najprej je iz hrustanca, ki pa pozneje okosteni in se koščeno spoji z golenico. Nepravilnosti pri okostenevanju, ki včasih nastanejo na tem mestu, so najbrž posledica nenehnega vleka pogačične vezi. Za to boleznijo pogosteje zbolijo moški, predvsem zato, ker se večkrat poškodujejo. Bolezen se navadno začne po desetem letu starosti. Glavna znaka sta bolečina in oteklina na sredini pod kolenom, na sprednji strani. Bolečina se okrepi po naporu. Medtem ko je bolečina lahko odsotna, vedno zasledimo oteklino, ki je občutljiva na pritisk. Pasivno gibanje navadno ne boli, aktivno pa lahko povzroča bolečine.
Zdravljanje: Bolezen traja od nekaj mesecev do več let. Pozdravi se sama od sebe, brez zdravljenja. Tudi fizikalna terapija ni potrebna. Bolnik lahko opravlja tudi naporna dela. Zdravljenje pospešimo tako, da izboljšamo prekrvavitev, denimo z ultrazvočnim obsevanjem, v hujših primerih pa grčavino s svedrom prevrtamo do goleničnega debla, s čimer izboljšamo krajevno prekrvavitev. Operacijo priporočamo le redko, običajno odraslim bolnikom.

b.) Gospodinjsko koleno (bursitis praepatellaris)
Simptomi: Pred pogačico je tako imenovani predpogačični sluznik (prepatelarna burza), ki se lahko vname bodisi zaradi pogostih manjših poškodb bodisi zaradi ene same, pogosto pa pravega vzroka sploh ne najdemo. V sluzniku se nabere tekočina, koleno pa na sprednjem delu oteče. V sluzniku pogosto nastanejo trda, zlahka otipljiva prosta telesa. Včasih zaradi večje krvavitve nastane dokaj trda tvorba, ki jo utegnemo zamenjati s tumorjem.
Zdravljenje: Bolezen zdravimo tako, da s punkcijo odstranimo tekočino in hkrati v sluznik vbrizgamo kortizon. Če se oteklina ponavlja, in to se kaj rado zgodi, moramo sluznik operativno odstraniti. Zelo redko pride do akutnega vnetja sluznika; v takšnem primeru je včasih potreben vrez.

c.) Sluznik kolenske kotanje (poplitealni sluznik, backerjeva cista)
Simptomi: Za kolenom so številni sluzniki, ki ležijo med mišicami. Razporejeni so zelo različno; pogosto so povezani med seboj in s sklepom. Znanih je kakih šest sluznikov, dva od njih pa sta navadno vzrok za težave. Prvi od njiju leži med notranjo glavo dvoglave mečne mišice in ovojnico, ki pokriva notranji stegnenični čvrš, drugi pa je polopnasti (semimembranozni) sluznik, ki leži med polopnasto mišico in goleničnim čvršem. Če sta povezana, se povečata oba hkrati. Približno polovica teh sluznikov je povezanih s kolenskim sklepom, skoraj vedno pa ležijo tik nad poševno zadnjo vezjo.Sluznik se lahko poveča kadarkoli od otroških let naprej, le da pri ženskah redkeje kot pri moških. Največkrat povzročata težave v višini podkolenske gube. Težave so majhne, močna bolečina je redka. V sluzniku je gosta, prozorna, včasih želatinasta tekočina.
Zdravljenje: Tudi če je povezana s sklepom, je v kolenu ne moremo iztisniti. Pri starejših bolnikih najdemo hkrati še artrozo kolena ali revmatoidni artritis. V takšnih primerih je potrebna punkcija, vendar se oteklina pogosto ponovi. Če oteklina povzroča težave, je treba sluznik odstraniti operativno.

V središču

O kolenu

V kolenskem sklepu se stikajo stegnenica, piščal in pogačica. Kosti v kolenu so na mestu, kjer se stikajo, gladke in prevlečene s sklepnim hrustancem. Med sklepnima površinama je sklepna špranja, ki je povsem izpolnjena s sklepnim mazivom. Sklepno mazivo prehranjuje sklepni hrustanec in maže sklepne površine. Sklepni prostor nepredušno zapira sklepna ovojnica, ki jo sestavljata zunanja in notranja plast. Zunanja plast je stkana iz čvrstega veziva in ob narastišču na kost prehaja v pokostnico. Notranja plast (sinovialna opna) je iz rahlega veziva in izloča sklepno mazivo. Sklepno ovojnico navadno krepijo močne vezi iz čvrstega veziva.
Neskladnost sklepnih površin golenice in stegnenice izravnavata polmesečasta hrustančna vložka (meniskus lateralis in meniskus medialis). Pogačica je vložena v kito četveroglave iztezalke kolena, ki je kot pogačična vez pripeta na golenično grčavino. Sklepna ovojnica je široka in ohlapna. Mečnična stranska vez kot krepak vezivast konopec povezuje zunanji kondil golenice z glavico mečnice. Sklep krepita stranski vezi (ligamenta collateralia); v sklepu povezujeta stegnenico in golenico križni vezi (ligamenta cruciata), ki sta postavljeni tako, da je pri vsakem položaju sklepa ena napeta.

NA IKS ALI NA OKS
Iksaste noge oziroma kolena:
To je najpogostejši napačen položaj kolena. Le redko gre za prirojeno napako, saj se navadno razvije somerno med drugim in petim letom starosti. Pri petem letu so lahko takšne noge še normalne; drža se postopoma slabša do petega leta, nato se začne izboljševati. Večje tovrstne deformacije nog opažamo v družbi s splošno slabo držo in splošno slabostjo veziva ter pri rahitičnih otrocih. Sprva se napačni položaj kolena pojavlja samo pri obremenitvi (zaradi prevelike ohlapnosti kolenskih vezi), zlasti pri prehudem nategu notranje stranske vezi. Dolgotrajna nepravilna obremenitev pa pripelje do zmaličenja stegneničnega in goleničnega čvrša, zlasti zaradi počasnejše rasti zunanjega dela končave, ki je nenehno izpostavljen pretiranemu pritisku. V puberteti imajo predvsem predebeli otroci zelo izražena iksasta kolena zaradi hormonskih motenj v rasti ali zaradi poznega rahitisa.Skoraj vedno najdemo težko obliko iksastih nog pri otroški paralizi stegenskih mišic. Pogosto so iksasta kolena tudi znak poškodbe ali destruktivnega procesa v kolenskem sklepu. Iksaste noge so neugodne za statiko telesa in hojo. Sčasoma namreč pride do preobremenitve notranje kolenske vezi, klecajočega kolena in prezgodne deformantne artroze.
Pri otrocih zdravimo iksasta kolena konzervativno. Odkrijemo in skušamo popraviti vzrok, svetujemo vaje in opornice. Narava navadno sama popravi deformacijo, vendar je treba otroka nadzirati. Če so iksasta kolena tako izrazita, da je razdalja med čvršema večja od 12 centimetrov, je potrebna operacija.Pri mladostnikih in odraslih iksasta kolena zdravimo operativno. Vedno moramo najti vzrok deformacije in ga po možnosti odstraniti.

Oksaste noge oziroma kolena:
Vzrok je najpogosteje povešenje notranjega dela glave golenice. Lahko gre za posledico zloma glave goleni, moteno rast končave, artrozo kolena ali tumorje. Pri dojenčku so rahla oksasta kolena normalna. Močno oksaste noge pogosto opazimo pri težkem rahitisu in hondrodistrofiji.
Zdravljenje je največkrat operativno. Pri majhnih otrocih poskusimo tudi s konservativnim zdravljenjem (povoji, opornice, ). Tudi oksaste noge povzročajo prezgodnjo obrabo hrustanca in s tem artrozo, poleg tega se pri oksastih nogah pogosto razvije plosko stopalo.

POŠKODBE KOLENA

Poškodbe kolena delimo na: poškodbe vezi kolena, raztrganine meniskusa in zlome kostnih struktur kolena.

a) Poškodbe vezi kolena

Najpogostejše poškodbe vezi kolena so izvini kolenskih vezi (distorzije), ki jih glede na težavnost delimo na lahke (I. stopnja), srednje močne (II. stopnja) in hude (III. stopnja). Pri I. stopnji so vezi raztegnjene do 5 % elastične rezerve. Vezi večidel ostanejo nepoškodovane. Pri mikroskopskem pregledu so vidne miniaturne raztrganine manjšega števila vlaken. Prizadeto mesto je občutljivo na pritisk, vendar ni opaziti nobene nestabilnosti. Pri poškodbah II. stopnje se raztrga več vlaken, raztrganine so večje in jih spremljajo krvavitve različnih razsežnosti. Neprekinjenost vezi je ohranjena, njihova moč je zmanjšana, stabilnost pa ohranjena. Pri poškodbah III. stopnje so vezi popolnoma raztrgane, neprekinjenosti ni več. V takšnih primerih se funkcija vezi popolnoma izgubi in sklep je ob stabilnost. Pri poškodbah križnih vezi III. stopnje se nestabilnost sklepa lahko stopnjuje kot majhna (+), srednja (++) ali huda (+++), glede na zmožnost pomika golenice proti stegnenici pri pregledovanju nestabilnosti z različnimi testi za nestabilnost.
Izredno pomembno je, da poškodovanec pove, kako je prišlo do poškodbe: ali se je oteklina pojavila takoj ali šele pozneje, ali je že kdaj poškodoval isto koleno ... Poškodovanec navaja, odvisno od stopnje poškodbe, da je občutil nekakšen pok, raztrganje ali pretrganje prizadetega kolena, zlasti pri hujših poškodbah sprednje križne vezi, vendar se ta občutek pokaže tudi pri poškodbah notranje kolateralne vezi ali meniskusov. Poškodovanec pogosto navaja, da se je koleno "hotelo" izpahniti, oziroma da se je dejansko izpahnilo; to kaže na pretrganje meniskusa ali sprednje križne vezi. Oteklina, ki je nastala v 12 do 24 urah po poškodbi, je najbrž nastala zaradi izliva krvi, najpogosteje, v 85 odstotkih primerov, zaradi pretrgane sprednje križne vezi. Oteklina, ki je nastala v kolenu po daljšem časovnem presledku, kaže na draženje sklepne ovojnice in najverjetneje na manj hudo poškodbo, denimo na raztrganje meniskusa. Če se oteklina pojavi takoj po poškodbi, je najverjetneje vzrok zlom kosti, najpogosteje ob kondilu stegnenice. Če poškodovani športnik začuti raztrganje oziroma pok v kolenu, če ni več sposoben igrati, oteklina pa postopno nastane v približno 24 urah, obstaja 90-odstotna verjetnost, da je bila raztrgana sprednja križna vez. Led in kompresijski povoj omilita bolečino in oteklino pri poškodbi vezi kolena, tudi raztrgane žile se tako lažje zaprejo. Poškodovanec mora čimprej obiskati zdravnika, ki mu bo punktiral koleno in ugotovil, ali je v kolenu kri ali nemara kaka druga tekočina. Če je v kolenu kri, je to znamenje sveže poškodbe, bolečina pa je največkrat močna. Če pa je v kolenu samo prozorna tekočina, je to znamenje, da je dražena sklepna ovojnica. Zdravljenje je odvisno od tega, kakšna je poškodba in na kateri strani je. Poškodbe I. in II. stopnje zdravimo konservativno, s počitkom, z ledenimi oblogami, elastičnim povojem in zgodnjo rehabilitacijo. Tudi osamljeno poškodbo notranje stranske vezi II. stopnje zdravimo konservativno: z longeto ali s štiritočkovno opornico. Pri poškodbi sprednje križne vezi je zdravljenje odvisno od tipa poškodbe in stopnje nestabilnosti. Če je poškodba sprednje križne vezi združena z večjo okvaro, denimo z lezijo medialnih vezi, sta priporočljivi zgodnja kirurška reparacija in rekonstrukcija. Pri osamljeni poškodbi sprednje križne vezi je kirurška rekonstrukcija priporočljiva pri mladih in aktivnih športnikih. Preprosti šivi sprednje križne vezi zaradi slabe vaskularizacije vezi ne zagotavljajo dobre stabilnosti in ustreznega funkcionalnega zdravljenja, zato so v rabi različne plastike. Navadno vzamemo osrednjo tretjino patelarne vezi, s katero nadomestimo sprednjo križno vez ali kito mišice semitendinosus. Pri vseh tehnikah je izredno pomembna ustrezna pooperativna rehabilitacija. Z rehabilitacijo po poškodbah ali operacijah kolena naj bi dosegli normalno aktivno in pasivno gibljivost sklepa, popolno odsotnost bolečin in dobro stabilnost. Če tega ne dosežemo, so potrebne kolenske opornice (ortoze).

b) Raztrganine meniskusa

Meniskusa sta polmesečasti fibrozno-hrustančni strukturi, ki sta v prečnem prerezu trikotne oblike. Sta znotraj kolena: eden je notranji, drugi zunanji. Poglavitna funkcija meniskusov je, da izpolnita oziroma izravnata veliko neskladnost med stegnenico in golenico. Poleg tega razporejata pritiske s stegnenice na golenico, absorbirata sklepne strese, prispevata k sklepni stabilnosti, oskrbi in prehrani sklepnih površin ter porazdeljujeta sinovialno tekočino po vsem sklepu. Tako kot druge fibrozno-hrustančne strukture je tudi telo meniskusa brez žil. Prehranjuje se s sinovialno tekočino, ki kroži v sklepu. Samo periferni del meniskusa ima nekaj žil. Odstranitev meniskusa zmanjša stik med stegnenico in golenico ter poveča obremenitev sklepnih površin, zato ni nenavadno, da po odstranitvi meniskusa lahko pride do degenerativnih sprememb sklepnih površin in artroze kolena. Različni avtorji poročajo, da do teh sprememb pride razmeroma zgodaj že pri polovici operiranih bolnikov. Diagnoza raztrganine meniskusa je ponavadi dokaj lahka, vendar ne v vseh primerih. Izredno pomembna je anamneza, zlasti podatki o nastanku poškodbe. Meniskus se največkrat raztrga pri nekaterih gibih, zlasti pri učvrščenem podplatu oziroma pri učvrščeni nogi in upognjenem kolenu, pri zasuku. Pri tem nastane močnejša bolečina na območju sklepne špranje. Pozneje je v kolenu najti tudi izliv. Človek ima pri poškodbi občutek, kot da se mu je koleno hotelo izpahniti. Zlasti pomembne so zagozditve na območju kolena, ko se raztrganina meniskusa zagozdi med stegnenico in golenico, tako da kolena ni mogoče iztegniti. Če takšna zagozditev nastane v kolenu ali se ponavlja, je potrebno operativno zdravljenje. Pri pregledu je značilno, da ko koleno iztegnemo iz skrčenega položaja in ga zasukamo navzven, izzovemo preskok oziroma pok v kolenu. Poleg kliničnega pregleda je treba opraviti rentgensko slikanje, saj tako izključimo kako drugo obolenje ali poškodbo. Če diagnoza ni jasna, opravimo še računalniško tomografijo ali MRI, dokončno diagnozo pa nam pomaga postaviti artroskopija v lokalni/splošni anesteziji ali v spinalnem bloku. Po opravljeni artroskopiji se lahko odločimo za odstranitev raztrganega meniskusa z artroskopsko tehniko ali za zašitje meniskusa. Možna je tudi operativno odprta odstranitev meniskusa z majhnim rezom na območju pogačice oziroma sklepne špranje, vendar v zadnjem času vedno poskušamo odstraniti čim manjši del raztrganega meniskusa, saj tako ohranimo vsaj njegovo delno funkcijo in s tem preprečujemo nastanek artroze kolena.

c) Zlomi kostnih struktur kolena

Pri poškodbah kostnih struktur kolena, torej pri zlomih kosti, je poškodba hujša. Hujši padci na koleno povzročijo zlome pogačice, padci z višine pa zlome kondilov stegnenice ali golenice. Vedno se pojavita dokaj huda bolečina in takojšen izliv v koleno. S punkcijo kolena dobimo kri. Zdravljenje je vedno operativno. Pomembno je, da zlom rekonstruiramo v anatomskem položaju, kajti vsaka neravnost v kostnih strukturah kolena lahko zgodaj povzroči degenerativne spremembe.
Pri hudih poškodbah kolena (pri prometnih poškodbah in nekaterih športnih poškodbah, zlasti smučarskih in delovnih) je pogosta kombinacija vseh treh oblik poškodb. V takšnih primerih je zdravljenje praviloma operativno, čeprav je med poškodbami kolen k sreči največ lahkih distorzij, ki se končajo brez posledic.

ARTROZA KOLENA

Artroza je najpogostejša okvara sklepov. Pojavlja se pri starejših osebah, bolezenske spremembe pa se začnejo na sklepnem hrustancu, zlasti na obremenjenih sklepih. Gre za prehitro in prezgodnje obrabljanje sklepnega hrustanca, ki postane ob delovanju mehaničnih stresov bolj ranljiv.
Površina hrustanca izgubi bleščeč videz, hrustanec pa postane neraven in razpokan, izgubi elastično odpornost in se zmehča, pri gibanju pa se grobo tare in brusi. Hrustančni obruski povzročajo v sklepu vnetno reakcijo, ob robovih sklepnih površin nastajajo koščeni izrastki, sklepna ovojnica se vnetno zadebeli in skrči. Skladnost sklepnih površin se postopoma slabša, dokler se ne pojavita deformacija in nestabilnost prizadetega sklepa.

Vrste artroz

Artroza kolena je bolezen, ki pripelje k zdravniku največ bolnikov in je obenem najpomembnejša klinično pomembna artroza. Razlikujemo med primarnimi artrozami, pri katerih ne poznamo vzroka bolezni, in sekundarnimi artroze, pri katerih je vzrok znan.

Vzroki

Razlikovanje primarnih artroz od sekundarnih ni pomembno samo s teoretičnega, temveč tudi s praktičnega, preprečevalnega vidika. Pojav artroze moramo vedno poskušati preprečiti z ustreznim in pravočasnim zdravljenjem vzroka.

Prikrito in očitno

Klinična slika in potek artroze kolena sta odvisni od vzroka bolezni. Poznamo prikrito (latentno) in očitno (manifestno) obdobje bolezni. Pri prikriti artrozi se lahko kadarkoli pojavijo bolečine, s čimer se prikrita artroza spremeni v očitno. Prvi znaki nastajajoče artroze so predvsem zmerno zbadanje v sklepu in okorelost, zlasti jutranja in pri prvih korakih. Ko se sklep razgiblje, neprijetnosti izginejo, vendar se spet pojavijo po dolgotrajni obremenitvi. Sčasoma so ti znaki čedalje bolj izraziti in napredujejo. Gibljivost kolena se manjša; najprej se pojavi skrčenost sklepa, tako da bolniki ne morejo več v celoti iztegniti kolena. Bolečine ne minejo povsem niti med počitkom in se pri telesni dejavnosti hitro okrepijo, bolniki pa med hojo čutijo preskoke in škripanje. Po daljši obremenitvi lahko bolečine vztrajajo tudi ponoči. Hrustančni obruski povzročajo v sklepu vnetno reakcijo, zato je sklep toplejši, otekel, sklepna ovojnica je zadebeljena, pogosto ugotovimo tudi izliv v koleno. Če koleno punktiramo, dobimo bistro, rumenkasto tekočino, v kateri je le malo celic. Laboratorijski izvidi ne govorijo o vnetju. Postopno se gibljivost zmanjšuje, in sicer zaradi zadebeljene sklepne ovojnice, obrobnih koščenih izrastkov in zaščitnega mišičnega krča. Kolenski sklep se deformira in postane nestabilen. Bolnik je pri gibanju čedalje bolj omejen. Pri napredovali, generalizirani artrozi kolenskega sklepa je praviloma prizadeta tudi pogačica.

Zoženje sklepne špranje

Na rentgenski sliki ugotavljamo zoženje sklepne špranje, ob robovih sklepnih površin pa so vidni koščeni izrastki (osteofiti), večkrat tudi na pogačici. Kost pod hrustancem je zgoščena (sklerotična). Pogosto so v sklepu tudi prosta telesa.Najboljše zdravljenje artroze je njeno preprečevanje. Iksaste in oksaste noge pri otrocih in mladini niso samo lepotna napaka, ampak utegnejo pozneje v življenju, če se ne popravijo same od sebe, povzročiti artrozo. Zato je treba nadzirati vse deformacije osi spodnjih udov in jih, če je treba, tudi operativno zdraviti. Pravočasno je treba zdraviti tudi vse bolezni, ki smo jih našteli med vzroki sekundarnih artroz. Bolnika moramo spodbuditi, da z zmanjšanjem morebitne prevelike telesne teže sam prispeva k zdravljenju.

Zdravljenje

Že razvito, manifestno artrozo najprej zdravimo konservativno, in sicer z zdravili in s fizikalno terapijo:
- Nesteroidni antirevmatiki (denimo Brufen, Naklofen, Ketonal ...) in selektivni COX-2 zaviralci (denimo VIOXX): odmerjanje in izbor teh zdravil sta individualna ter odvisna od njihovega delovanja in trajanja klinične slike. Načeloma jih dajemo v optimalnih in ne maksimalnih odmerkih. - Kortikosteroidi (denimo Kenalog): dajemo jih le v obliki intraartikularnih injekcij (injekcija v kolenski sklep), skupaj s Xylocainom (lokalni anestetik), običajno v nekajtedenskih presledkih, vendar ne več kot tri- do petkrat na leto. Tovrstnim injekcijam se pri mlajših bolnikih izogibamo.
- Injekcije preparatov hialuronske kisline (denimo Hyalgan): zdravljenje traja pet tednov, apliciramo pa po eno intraartikularno injekcijo na teden. Pričakovani učinek se pokaže šele nekaj tednov po končanem zdravljenju. Če po treh mesecih ni olajšanja bolečin in izboljšanja funkcije kolenskega sklepa, velja, da terapija ni bila učinkovita. Tovrstno zdravljenje je primerno le pri začetnih artrozah, tudi pri mlajših bolnikih.- Fizikalna terapija: s tovrstnim zdravljenjem skušamo zmanjšati vnetje v predelu okvarjenega kolenskega sklepa, z vajami za razgibavanje in krepitev stegenske štiriglave mišice pa poskušamo zmanjšati skrčenost kolenskega sklepa, saj brez popolne iztegnitve normalno delovanje kolenskega sklepa ni možno.
- Pomembna je tudi razbremenitev sklepa: predpišemo bergle, svetujemo zmanjšanje telesne teže in primerno zaposlitev. Kljub vsemu bolnikom, predvsem mlajšim, svetujemo, naj se v skladu z možnostmi ukvarjajo z rekreativnim športom (previdno kolesarjenje, plavanje).Operacije: razdelimo jih v dve skupini. 1.) z zgodnjimi operacijami, s katerimi preprečujemo napredovanje bolezni, artroze žal ne moremo pozdraviti, lahko pa omilimo težave oziroma upočasnimo napredovanje bolezni. V to skupino spadajo korektivne osteotomije (Slika 2), ki so uspešne predvsem pri zdravljenju artroze na notranji strani kolenskega sklepa pri mlajših bolnikih. Običajno nam s takšno operacijo uspe za nekaj let odložiti zamenjavo kolenskega sklepa z umetnim. 2.) operacije, s katerimi okvarjeni notranji del kolenskega sklepa nadomestimo z umetnim (sankasta kolenska endoproteza - Slika 3a), pri razširjeni, generalizirani artrozi kolenskega sklepa pa ves kolenski sklep nadomestimo z umetnim (totalna kolenska endoproteza - Slika 4b).

Previdno

V primerjavi s stanjem izpred tridesetih let danes ugotavljamo, da je življenjska doba totalnih kolenskih endoprotez daljša od življenjske doba kolčnih endoprotez. Bolnikom s kolensko endoprotezo dovolimo opravljati občičajne življenjske dejavnosti, pri dejavnejših osebah je dopustna tudi lažja športna dejavnost (kolesarjenje, plavanje, lažji tek po ravni podlagi, smučanje, tek na smučeh). Naj sklenemo z ugotovitvijo, da sodobna endoprotetika bolniku z artrozo kolena pomaga do vrnitve k dokaj normalnemu opravljanju življenjskih dejavnosti.

Prof. dr. Janko Popovič in mag. dr. Drago Dolinar

PodčrtanoIksaste in oksaste noge pri otrocih in mladini niso samo lepotna napaka. Brez zdravljenja lahko pozneje povzročiti artrozo.

Najpogostejši vzroki sekundarnih artroz kolena so:

Statični dejavniki:
- iksaste in oksaste noge,
- poškodbe meniskusov (zlasti zunanjega) in kolenskih vezi ter stanja po operativni odstranitvi meniskusov,- prevelika telesna teža.

Drugi vzroki:
- različna kronična vnetja (revmatoidni artritis, protin ...),
- stanja po bakterijskem vnetju kolenskega sklepa,
- aseptično odmiranje kosti,
- okvare sklepov po poškodbah (denimo slabo uravnan zlom v kolenu),
- pomenopavzalna artroza pri ženskah (najpogostejša je na notranji strani kolenskega sklepa).

_________________
Lep pozdrav
Marjan