ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si...

[marjan]

Depresija
Mnogo več kot le žalost
Depresija je huda in pogosta bolezen. Ena od šestih oseb v določenem obdobju svojega življenja trpi za depresijo. Ena izmed najhujših posledic depresije je samomor, kar 70 % oseb, ki so napravile samomor, je bilo depresivnih. Čeprav bi depresijo pri večini bolnikov lahko uspešno ozdravili, pa jih več kot tri četrtine ne prejema ustreznega zdravljenja.

Kaj je depresija?
Kdo lahko zboli za depresijo?
Znaki depresije
Posledice depresije
Zdravljenje depresije
Kako poteka zdravljenje depresije
Obisk zdravnika je prvi in najpomembnejši korak!
Depresija pri ženskah
Depresija pri moških
Depresija in koronarna bolezen
Kaj je depresija?
Depresija je bolezen, prav tako kot sladkorna bolezen ali povišan krvni tlak. Kot za številne druge bolezni tudi za depresijo ne vemo, kaj natančno jo povzroča, kljub temu pa jo lahko učinkovito zdravimo. Depresija je posledica kemičnega neravnovesja v možganih in zdravila imajo pomembno vlogo pri ponovnem vzpostavljanju tega ravnovesja. Brez zdravljenja bi depresija trajala več mesecev ali celo let. Čeprav je večina depresivnih bolikov prepričana, da so sami krivi za depresijo ali da je znak njihove šibkosti, to nikakor ni res. Ni znano, zakaj nekateri ljudje zbolijo za depresijo in drugi ne, jasno pa je, da bolniki sami ne povzročijo svoje bolezni.

Kdo lahko zboli za depresijo?
Depresija je pogosta bolezen. Z obsežnimi raziskavami so dokazali, da se tekom življenja pojavi pri enem izmed šestih ljudi. Pri ženskah je dvakrat pogostejša kot pri moških, ena izmed štirih žensk tekom življenja trpi zaradi depresije. Depresija pa ni omejena le na določena življenjska obdobja. Zbolijo lahko starostniki, pojavlja pa se tudi pri enem na 40 otrok in pri enem izmed 20 adolescentov. Najbolj ogroženi zaradi depresije pa so bolniki z različnimi kroničnimi telesnimi boleznimi. Med njimi je depresiven skoraj vsak drugi ali tretji bolnik. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da je trenutno v svetu depresivnih 100 milijonov ljudi.

Znaki depresije
Žalost je čustvo, ki ga pozna vsakdo. Vendar pa depresija pomeni več kot le žalost in obup. Depresivni bolnik je sicer res žalosten, obupan, ima pa tudi številne druge znake, ki se med boleznijo pogosto spreminjajo tudi pri istem človeku. Bolnik ne uživa več v dejavnostih, ki so ga nekoč veselile, npr. navdušen igralec tenisa se za šport ne zanima več, raje ostaja doma kot da bi šel v družbo. Utrujenost brez pravega razloga, težave s spanjem in koncentracijo, izguba apetita, pomanjkanje samozaupanja ter občutki krivde so pri depresivnih pogosto prisotni. Depresivni otroci in adolescenti popustijo v šoli, postanejo razdražljivi, žalost pa je pri njih pogosto prikrita. Za številne bolnike pa so najbolj moteči različni telesni znaki, ki so pogosto podobni tistim pri telesnih boleznih.

Posledice depresije
Depresija predstavlja veliko breme, ne le za posameznika, temveč tudi za njegovo družino in celotno družbo. Posledica depresije so težave v osebnem življenju, zmanjšana uspešnost pri delu, pogosto pa vodi tudi v zlorabo različnih snovi, npr. v alkoholizem. Prisotnost depresije tudi poveča verjetnost za razvoj bolezni srca in žilja, pri že razviti bolezni (npr. po srčnem infarktu) pa poveča umrljivost. Med najhujšimi posledicami depresije pa je samomor, kar 15% depresivnih tako konča svoje življenje. Ustrezno, zgodnje zdravljenje zato rešuje življenja, zmanjšuje trpljenje, izboljšuje delovno učinkovitost in zmanjšuje dolgoročne posledice depresije.

Zdravljenje depresije
Zmotno je mišljenje, da je depresija posledica človekove šibkosti in da jo je moč premagati z močno voljo. Depresivni ljudje samih sebe ne morejo prisiliti, da bi se počutili bolje. Zato je zelo pomembno ustrezno zdravljenje, v katerem so najpomembnejši antidepresivi (zdravila proti depresiji).
Najpogosteje se uporabljajo zdravila skupine SSRI (angleška kratica za selektivne zaviralce ponovnega privzema serotonina). Ta zdravila pomagajo ponovno vzpostaviti kemično ravnovesje serotonina v možganih, ki je pri depresiji porušeno. Serotonin je eden izmed prenašalcev impulzov med živčnimi celicami v možganih. Zdravila z vplivom na serotonin izboljšujejo medcelično sporazumevanje in tako tudi depresijo. Bolniki jih dobro prenašajo, stranski učinki so blagi in prehodni, antidepresivi pa ne povzročajo odvisnosti ali navade niti pri dolgotrajnem jemanju.

Kako poteka zdravljenje depresije
Zdravila proti depresiji ne delujejo tako hitro kot npr. zdravila proti glavobolu. Do izboljšanja depresije pride po nekaj dneh zdravljenja, lahko pa se zgodi, da je za bistveno izboljšanje potrebno 2 do 4 tedne jemanja zdravil. In kljub temu, da po nekaj tednih pride do popolnega izboljšanja depresije, je zdravila treba jemati dalj časa. Zdravljenje prve epizode depresije traja še 4 do 5 mesecev po izboljšanju, pri ponovnih epizodah je zdravljenje daljše in traja leto dni ali več. Pomembno je jemati zdravilo tudi potem, ko se bolnik že dobro počuti. V nasprotnem primeru je velika verjetnost, da se bo bolezen ponovila.

Obisk zdravnika je prvi in najpomembnejši korak!
Če imate težave, za katere sumite da bi lahko bile posledice depresije, se pogovorite s svojim zdravnikom. Le on bo težave lahko pravilno ocenil, predvsem pa bo le on lahko predpisal ustrezna zdravila. Če bo morda ugotovil, da gre res za depresijo, ne krivite sebe, saj si je niste želeli in je tudi ne morete premagati le z močno voljo. Ljudje z depresijo potrebujejo pomoč zdravnika, prav tako kot bolniki z drugimi boleznimi.

[marjan]

Vzrok za nastanek duševnih motenj so lahko številni dejavniki. Različne šole in znanosti ponujajo različne teorije. Najbolj znane so biološka, psihološka in socialna razlaga (saj je tudi človek bio-psiho-socialno bitje).


Najbolj znana in z dokazi podkrepljena je BIOLOŠKA TEORIJA nastanka duševnih motenj: človek z duševno boleznijo ima spremenjeno strukturo možganov ali pa je spremenjena njihova funkcija. Torej gre pri duševnih motnjah za odstopanja od normalne možganske strukture ali funkcije. Pri ljudeh s shizofrenijo so tako na primer v visokem odstotku našli povečane možganske ventrikle in zmanjšano sivo substanco možganske skorje.


Veliko študij kaže tudi na to, da povzroča duševne motnje neravnovesje med snovmi, ki jih (tudi normalno) izločajo možganske celice. Te snovi so številne in jih imenujemo nevrotransmiterji. Pri depresiji in anksioznosti na primer so raziskave pokazale neravnovesje med nevrotransmiterjema serotoninom in noradrenalinom. Pri psihozi ima velik pomen dopamin, pri demenci pa acetilholin.


Končno so tudi genetske študije (predvsem na dvojčkih) potrdile, da sta shizofrenija in bipolarna motnja zelo verjetno podedovani, kar je tudi ena od bioloških razlag nastanka duševnih motenj.


Pri duševnih motnjah, kakršne so shizofrenija, bipolarna motnja, depresija, obsesivno kompulzivna motnja itd. se je razvila razprava o tem, ali je za nastanek pomembnejša genetska komponenta ali psihološki razvoj in vpliv pomembnih oseb na otroka v prvih letih življenja. Moderna znanost zagovarja pomen obeh komponent s posebnim poudarkom na dednih dejavnikih. Pri enojajčnih dvojčkih, ki so imeli (eden ali oba) duševno motnjo in so jih vzgajali narazen, v različnih družinah, so dokazali velik pomen dednosti in manjši pomen vzgoje.


Čeprav so v moderni medicini najbolj sprejete zgoraj opisane biološke teorije pa pri obravnavi bolnikov upoštevamo tudi PSIHOLOŠKE RAZLAGE. Psihološki teoretiki domnevajo, da lahko psihološki konflikt, kriza, stres ali psihološka travma pri človeku privede do nastanka duševne bolezni. Na primer, človek, ki ga je v otroštvu ugriznil pes, lahko dobi neracionalen strah ali fobijo pred psi. Odrasel, ki je bil v otroštvu priča hujšim in trajnejšim stresom (npr. nestalen odnos s pomembno osebo v zgodnjem otroštvu, hudi konflikti v družini, nedosleden način vzgoje s skrajnostmi) pa lahko zboli za anksioznostjo, depresijo ali celo psihozo.

Sociologi v SOCIALNIH TEORIJAH nastanka duševnih motenj pa predpostavljajo, da je lahko duševna bolezen povezana ali pa je celo direktna posledica pomembnih dogodkov in stanj v človekovem okolju. Večje število duševnih motenj so zabeležili po vojaških akcijah na določenem območju ali pa po večji naravni ali drugačni katastrofi (npr. po terorističnem napadu v New Yorku 11. septembra).

Večina strokovnjakov se strinja, da gre pri nastanku duševnih bolezni za vpliv in kombinacijo vseh treh - bioloških, psiholoških in socialnih - dejavnikov.

[marjan]

Depresija je bolezen, ki negativno vpliva na kakovost človekovega življenja. Vpliva na razpoloženje, mišljenje, vedenje in vodi do socialne osamitve človeka. Razlikovati je treba med prehodno slabo voljo z žalostnim razpoloženjem in depresijo. Depresivni ljudje ne morejo prisiliti sami sebe, da bi se bolje počutili. Stanje se jim zdi brezizhodno in obupujejo na vsakem koraku. Simptomi se stopnjujejo, povečuje se tveganje za samomor.

Kdo lahko zapade v depresijo?
V depresijo lahko zapade kdorkoli. Nekateri so zanjo občutljivejši in dovzetnejši kot drugi. To velja zlasti za manj samozavestne in labilne osebnosti, ki gledajo na svet pesimistično. Depresija se pogosteje pojavlja v različnih generacijah iste družine, to pa kaže na dedovanje. Mnogi zapadejo v depresijo, kadar so čustveno prizadeti. Depresija se lahko kaže kot posledica načina življenja, stisk, žalovanja, odtujenosti ali neurejenih socialnih razmer. Pogosto postanejo depresivni tisti ljudje, ki trpijo zaradi kroničnih bolezni. Velikokrat pa tudi po akutnih dogodkih, npr. po prebolelem miokardnem infarktu. Depresija se pogosto spregleda pri starejših. Visoka pojavnost depresije je pri starejših osebah v negovalnih ustanovah in domovih. Bolniki in svojci pri starostniku ne prepoznajo prikritih depresivnih simptomov. Prikrivajo depresivno razpoloženje, pritožujejo se nad strahom, tesnobo in telesnimi simptomi (glavobol, bolečine v trebuhu, tiščanje v prsih, nespečnost, utrujenost, zaprtost, ). Pri ženskah je pojavnost dvakrat pogostejša kot pri moških. Ženske se na težave odzivajo bolj čustveno, s prevzemom krivde in zapiranjem vase. Večino žensk spremljata v reproduktivnem obdobju razdražljivost in depresija. Razpoloženjske motnje se kažejo pred menstruacijo, ko se spremeni raven hormonov.

Kako se kaže depresija?
Depresija je bolezen z mnogimi obrazi. Najbolj pogosti simptomi, ki jih lahko opazimo pri bolniku z depresijo, so upočasnjenost, žalost, potrtost, nezainteresiranost. Človek je brez prave volje do česarkoli. Spremljata ga nemoč in občutek krivde. Je prestrašen, zaskrbljen in razdražljiv. Bolezen se lahko izraža v nespečnosti oz. drugi skrajnosti čezmernem spanju. Depresivni človek se izogiba stiku z ljudmi, išče samoto, zapira se vase. Zanemarja samega sebe in okolico, v kateri živi. Zmanjšan je seksualni nagon. Bolj ko depresija napreduje, tem bolj človek "tone".

Zdravljenje depresije

Močna notranja napetost ali topa ravnodušnost z apatijo depresivnega človeka privede do meje, ko ne vidi več izhoda. Življenje konča s samomorom 15 odstotkov bolnikov z depresivno motnjo. Zoper takšna brezizhodna stanja je nujno potreben pravilen in pravočasen začetek zdravljenja.

Šentjanževka
Pri blagih do zmerno depresivnih stanjih so primerni pripravki šentjanževke (Hypericum perforatum). Šentjanževka je dobro raziskana zdravilna rastlina. Zdravilni učinek šentjanževke je: blagodejno delovanje na splošno počutje, zmanjšana potrtost in izboljšano razpoloženje človeka. Ugoden učinek zdravljenja je pričakovati po 14 dneh jemanja zdravila. Če v nekaj tednih ni znakov izboljšanja, je potreben posvet pri zdravniku.

Antidepresivi
Antidepresivi so učinkovita zdravila, v uporabi so že več let. Poznani so triciklični antidepresivi, katerih uporaba se opušča zaradi nekaterih stranskih učinkov. Izpodrivajo jih novejši antidepresivi, ki nimajo kardiotoksičnih učinkov in jih bolniki bolje prenašajo, to so t. i. SSRI-antidepresivi. Mehanizem delovanja le-teh temelji na selektivnem zaviranju ponovnega privzema serotonina v možganskih nevronih.
Izbira antidepresivnega zdravila je odvisna od njegove učinkovitosti, varnosti in prenosljivosti. Relativno blagi stranski učinki antidepresivov, kot so glavobol, slabost, nespečnost ipd., lahko pacienta odvrnejo od jemanja zdravil, zato je treba zdravila uvajati postopno in dosledno upoštevati navodila.
Optimalni učinek zdravljenja se pokaže pri antidepresivih šele po treh do šestih tednih. Bolnike je treba opozoriti, naj ne prenehajo z jemanjem zdravila, ko se pokažejo prvi znaki izboljšanja.
Krajše depresivne epizode je treba zdraviti od 6 do 12 mesecev. Ob ponovitvi depresije traja zdravljenje od 1 do 2 leti. Ob kroničnem poteku depresije pa je potrebna dosmrtna terapija.
Med pomembnejšimi interakcijami je treba omeniti sočasno jemanje antidepresivov in pripravkov šentjanževke. Prepovedano je tudi hkrati uživati alkohol in piti grenivkin sok.

Izhod iz krize
Vsak si lahko veliko pomaga sam, če se trudi spremeniti življenjske navade. Skrbeti je treba za svojo zunanjost in dobro počutje. Človek z depresijo se mora izogibati samoti. Poiskati mora užitke, ki mu prinašajo zadovoljstvo. V tem obdobju se mora izogibati visoko zastavljenim ciljem in sprejemanju pomembnih življenjskih odločitev. O svojih težavah naj spregovori svojim najbližjim. Odganjati mora črne misli in misliti pozitivno.

Avtor: Brigita Gider, mag.farm