ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si...

[marjan]

KAJ JE ANOREKSIJA ?


Nervozna anoreksija (latinsko anorexia nervosa) ali živčno hujšanje je motnja hranjenja z izrazitim odporom do hrane in pomanjkanjem apetita.

Velikokrat nervozno anoreksijo napačno poimenujemo kar anoreksija; anoreksija ali neješčnost je splošni naziv za izgubo ali pomanjkanje apetita, ne glede na vzrok.

Vsebina

1 Pregled
2 Simptomi
3 Telesne posledice




1 Pregled

Nervozno anoreksijo sta leta 1873 prva opisala Ernest-Charles Lasègue in William Gull; tako gre za najdlje poznano obliko motenj hranjenja.

Bolezen je zlasti pogosta pri mlajših ženskah, ki imajo moteno zaznavanje lastnega telesa - kljub dejanski nedohranjenosti imajo občutek, da so še zmerom predebele. Bolniki vso samozavest definirajo z zmožnostjo obvladovanja telesne teže.

Nervozna anoreksija je z okoli 0,7-odstotno prevalenco med najstnicami sicer redkejša od bulimije, vendar kaže slabšo prognozo. Povečini se bolezen pojavi v najstništvu in se običajno začne z dieto, ki sčasoma uide izpod nadzora. Redko se lahko pojavi tudi v odraslem obdobju ali celo pred nastopom pubertete. Le eden od dvanajstih bolnikov je moškega spola.

V nekaterih primerih je bolezen kratkotrajna in ne potrebuje terapije ali pa je tudi krajša terapija uspešna. Lahko pa gre z dolgo časa trajajočo obliko bolezni, ki se ne odziva na nobeno od terapij. Za posledicami nervozne anoreksije umre okoli 10 % bolnikov.


2 Simptomi

Glavni znak bolezni je samoizzvana izguba telesne teže, ki jo oseba doseže z manjšim vnosom hrane. Bolniki se izogibajo zlasti hrani, ki velja za redilno. Nekateri bolniki hujšajo s pomočjo zdravil (anorektikov, odvajal ali diuretikov), bruhanja ali s pretirane telesne dejavnostji. Bolniki z živčnim hujšanjem se lahko mestoma vedejo podobno kot bulimiki in imajo nenadne napade nažiranja ter sledečega bruhanja. Glavna razlika med živčnim hujšanjem in bulimijo je ta, da imajo anorektiki zmeraj indeks telesne teže pod 17,5. Posledice so med drugim tudi hormonske motnje. Pri ženskah pride do izostajanja menstruacije (amenoreja), vendar le, če ne uživajo kontracepcijskih tablet. Če bolezen nastopi pred puberteto, se ustavi telesna rast in pri dekletih se ne razvijejo dojke.

Med psihične simptome sodi neprestano razmišljanje o prehrani in telesni teži.


3 Telesne posledice

Živčno hujšanje je huda, lahko smrtna bolezen. Telesne posledice povzroči zlasti skrajna izguba telesne teže:

Srce: bradikardija, znižan krvni tlak, motnje na EKGju (podaljšan QT-interval), motnje v ritmu srčnega utripa.
Kri: motnje v ravnovesju elektrolitov (hipokaliemija, hipoglikemija), znižana koncentracija belih krvničk in krvnih ploščic.

Hormoni: znižane koncentracije spolnih hormonov (LH, FSH, estrogen) ter posledično amenoreja, neplodnost, zmanjšana spolna sla; znižane koncentracije ščitničnih hormonov; povišani glukokortikoidi.

Kosti: osteoporoza.
(v primeru pogostega bruhanja) Zobje: erozije zaradi želodčne kisline, zobna gniloba.
Bolniki so občutljivejši na mraz kot zdravi ljudje; imajo lahko tudi znižano telesno temperaturo. Nadaljnja simptoma sta omotica in omedlevica. Koža lahko postane suha, na hrbtu, rokah in po obrazu lahko zraste puh.

Okoli 10 % bolnikov umre za posledicami bolezni - bodisi zaradi srčnega zastoja, okužb ali drugih komplikacij bodisi storijo samomor.





Pozdravljeni!.......(prispevek..!)

Nenavaden naslov, a vendar imam prijateljico, ki mi je hkrati sovražnica. Ne razumete? Ja seveda, to ni oseba, sploh ni živo bitje, temveč hrana.

Najraje jo imam, ko jo gledam ali ko je sploh ni. Ko zapolni moj želodec se počutim grozno, saj sem vendar debela, grozno debela. Sram me je, ker se ji ne znam izogniti, ne znam ji pobegniti. Na vsakem koraku jo srečam, bodisi doma, bodisi v šoli, bodisi pri prijateljih,...Doma jo najbolj sovražim, ker se ji ne morem izogniti. Najraje bi pobegnila na oni svet, vendar to spet ni tako enostavno. Misel, da hočem umreti suha me spremlja na vsakem koraku. Pravzaprav me s siljenjem s hrano prav ohranjajo pri življenju. Jaz pa sem tako pridna, da to vse lepo pridno pojem. Sovražim to, sovražim sebe, ker nisem jaz »jaz« temveč le lutka s katero se lahko vsi igrajo. Zakaj se že enkrat ne morem naučiti reči ne, zakaj se ne morem postaviti sama zase?

Strah me je, da se bom s svojo ubogljivostjo zredila. Moj strah je upravičen, ker sem se že zredila. Sovražim praznike. Vsi so doma, kar naprej eni obiski in seveda hrana. ®elim si umreti, zaspati za vedno in prav nič nočem več čutiti. ®elim si biti suha, pa mi nihče ne puste. Ubadam se s hrano. Znova in znova. Ponovno jemljem odvajala, bruhala sem za enkrat sedaj samo enkrat. Nič takšnega še. Ne prenesem hrane, moje sovražnice v želodcu. Po drugi strani pa si jo neutrudno želim. Rada bi jedla, pa me je strah, strah debelosti. Bolj ali manj se nažiram z mandarinami, pomarančami ali klementinami. ®elodec me že grozno boli. Včasih se mi zdi, da mi ga bo raztrgalo. Pred kratkim sem zbirala vodo za uropepsin, preiskavo, s katero preverjajo količino kisline v urinu. Normalno je od 600 do 1100, jaz pa sem imela 5760. Moja zdravnica ni nič kaj dosti komentirala, a meni se zdi ta rezultat hudo nenormalen. Hotela mi je dati dieto, vendar si je potem ko sem ji povedala kaj bolj ali manj jem premislila. Rekla mi je, da je moja hrana že tako energijsko, vitaminsko in nasploh prazna, da mi je ne bo dala. Zabičala mi je, da delam svojemu telesu medvedjo uslugo za resne težave z želodcem. Za zdajšnje lajšanje bolečin sem dobila Talcid, ki pa mi prav nič ne pomaga. Sram me je, ker sem tako butasta, da ne znam zaživet. ©e vedno se ubadam s hrano. Resnično se trudim, da bi začela jesti normalno, a se vedno nekaj zgodi kar me pripelje na stara pota. Počutim se brezupni primerek. Kljub temu bi rad ozdravela ali pa umrla. Hočem samo eno ali drugo.

Petra

Odgovor:
Draga Petra!

Poglejva, kaj je hrana v psihološkem smislu. Od prvih dni življenja nam hrana prinaša občutek ugodja, prijetene napolnjenosti in zadoščenja, ki vsaj za kratek čas prežene vse bojazni, nas potolaži in sprosti napetosti. Zgodnje hranjenje je povezano s tesnim stikom otroka in matere, otrok ima takrat občutek, da je ljubljen, sprejet, da je na varnem. Zaradi takih izkušenj v zgodnjem otroštvu ostaja hrana tudi kasneje v podzavesti simbol prijetnega ugodja in tolažbe. Hkrati je hrana nekaj iz zunanjega sveta, kar vnašamo vase, v svoje telo. Tako je hrana v psihološkem smislu povezava med zunanjim in notranjim svetom, hranjenje pa prispodoba kontroliranja in premagovanja ovir in nalog v zunanjem svetu. Hranjenje je zato izredno tesno prepletanje telesnega in duševnega.

Učbeniki povedo, da je anoreksija bolezen, pri kateri bolnik zavestno znižuje telesno težo za več kot 15% od tiste, primerne starosti in višini. Taki bolniki, največkrat gre za najstnice in mlade ženske, na napačen način doživljajo svoje lastno telo, se pretirano ukvarjajo s telesnim videzom, težo in s hrano. Ves čas se izjemno bojijo zrediti pa čeprav so v resnici zelo shujšani. Težo znižujejo z odkritim ali prikritim odklanjanjem hrane, raznimi dietami, jemanjem odvajal, bruhanjem, telovadbo. Ti bolniki so pogosto zelo natančni, redoljubni, ambiciozni in uspešni v šoli ali poklicu.

Zaradi bolezensko neprimernega načina hranjenja se sčasoma razvijejo telesne posledice anoreksije: izguba menstruacije, otekanje okončin, povečana poraščenost, motne srčnega ritma, znižana telesna temperatura, hormonsko neravnovesje itd.

Gre za resno bolezen, katere zdravljenje je lahko dolgotrajno, velikokrat tudi težavno, saj bolnik ne razume, da je bolan in pomoč odklanja. Vendar je zdravljenje mogoče in z ustreznim sodelovanjem bolnika in njegove družine tudi uspešno.

Si se prepoznala v opisu, Peri? Če so stvari vsaj malo podobne, potem bi bilo dobro, da se odločiš za zdravljenje. To, kar se ti dogaja je nevarna bolezen.

Pojdi se pogovorit! Na Kliničnem oddelku za mentalno zdravje v Ljubljani imajo Oddelek za zdravljenje motenj hranjenja. Tam boš dobila več informacij o tem, kakšne oblike pomoči so mogoče.

Sprejmi pomoč, ne beži sama pred sabo!

Pozdrav!
Iztok Lešer, dr. med., specialist psihiatrije

[marjan]

Poznamo dva tipa anoreksije:

1. restriktivni tip: hranjenje je močno omejeno, prenajedanje in bruhanje sta redka;
2. purgativni tip*: poleg omejitve hrane je pogosto tudi prenajedanje, kateremu sledi vedenje, ki preprečuje povečanje telesne teže (samopovzročeno bruhanje, zloraba odvajal, čezmerna ).

*purgativ - zdravilo, ki pospešuje iztrebljanje; odvajalno sredstvo

Beseda anoreksija pomeni "izguba apetita", kar pa nas ne sme zmesti. Bolnice imajo namreč normalen tek, vendar ekstremno kontrolirajo svoje uživanje hrane.

Anoreksija je med motnjami hranjenja najbolj ekstremna, zato tudi najbolj ogroža življenje. Po nekaterih ocenah umre skoraj 20% prizadetih. Posledice so lahko težke in dolgoročne. Mednje sodijo osteoporoza, depresije, gangrena in neplodnost.

Največkrat se bolezen začne z običajnim hujšanjem. Ženska oz. dekle je prepričana, da bo srečnejša, če bo imela bolj vitko postavo in da bo tako lepša, zato pa tudi bolj samozavestna. Odločitev za dieto se lahko pojavi iz navidezno nepomembnih oz. malenkostnih razlogov: hudomušne opazke ljudi, bližajoče se poletje, preozko krilo iz lanskega leta, odstopanje od predpisane teže po raznih tabelah ...

Na tej stopnji vendarle še ne moremo govoriti o bolezni. O anoreksiji govorimo takrat, ko kljub doseženi želeni teži ženska ne preneha s hujšanjem. Tako dobi odklanjanje hrane psihološki pomen: postane simbolno izražanje čustvenih potreb.

Anoreksična ženska ne kaže znakov slabega počutja, ampak strada, da bi se bolje počutila. Ne je, ko je lačna, pač pa si raje na skrivaj ogleduje kuharske knjige, v kateri so fotografije slastne hrane. Tako početje lahko dolgo ostane skrito oz. zanikano. Telesu prinaša taka zasvojenost vse več ugodja, postane "normalno" stanje, katerega se je telo privadilo. To prekinitev odvisnosti zelo otežuje.

Okolica hujšanje sprva odobrava in je trudu osebe, ki hujša, naklonjena. To je velikokrat celo ena redkih priložnosti, ko ljudje anoreksični osebi pokažejo, da so jo opazili. Če se ji potemtakem zazdi, da bo še boljša, če bo še naprej hujšala, ni nič presenetljivega. Občutki njene lastne vrednosti postanejo odvisni od hujšanja, ki ji prinaša občutek zadovoljstva, uspeha in ji daje celo energijo za nadaljnje stradanje.

Tudi ko ljudje okrog anoreksične osebe naposled opazijo, da "nekaj ni v redu" in se zbojijo za njeno zdravje ali celo življenje, se hujšanje še vedno nadaljuje in stopnjuje do te mere, da bolna oseba jé vse manj, pa še tisto pičlo hrano si razdeli na dovoljeno (zelenjava, sadje, dietna hrana) in prepovedano (maščobe v katerikoli obliki, kruh in druga škrobna živila, sčasoma tudi beljakovine in vse sladkarije).

Anoreksična oseba za lažje premagovanje lakote poveča fizično aktivnost, s katero zaposluje telo in duha, si krepi voljo, pa tudi hujša ali se kaznuje, ker je jedla. Razpoloženje je odvisno od številke na tehtnici, ki kaže, ali je dovolj stradala in telovadila. Bolnica se s svojim stradanjem znajde na točki, ko sama ne more več nazaj v "normalno" hranjenje, saj se je medtem tudi organizem postopoma prilagodil pomanjkanju energije in deluje upočasnjeno s shranjenimi rezervami.

Prizadeta ima navadno velik interes v hrani, čeprav se glede na njeno naravnanost ne zdi tako. Predvsem je zelo navdušena nad pripravo hrane za druge, ki jih potem sili, da pojedo, kar je skuhala. Njena sla po hrani se kaže na še en način, ki običajno ostane skrit: občuduje slastne jedi v slaščičarnah in drugih izložbah ter si ogleduje recepte in slike, na katerih je hrana.

Ker postane hrana tako pomembna, anoreksična oseba postopoma omeji počitek, spanje in stike z drugimi ljudmi. Odrekanje jo na eni strani sicer napolnjuje z občutkoma moči in trdnosti, na drugi strani pa trpi zaradi osamljenosti, občutka, da se bo vsak čas zrušila in da nikoli ne zmore jesti "dovolj malo".

Simptomi anoreksije

Najpogostejši telesni znaki anoreksije so:

velika izguba telesne teže;
suha, nezdrava (bledo rumenkasta) koža;
izpadanje las;
cepljenje nohtov;
povečana dlakavost po obrazu in telesu;
izostajanje menstruacije (amenoreja);
zaprtje;
slaba cirkulacija in posledično mrazenje;
nepravilen srčni ritem in nizek krvni tlak;
zmanjševanje spolnega poželenja;
dehidracija;
slabotnost;
omedlevica;
nepojasnjeno povečanje ali zmanjšanje energijske ravni;
motnje spanja in nenehen nemir;
glavoboli;
plitko dihanje;
elektrolitsko neravnovesje;
v skrajnem primeru lahko tudi smrt.
Poleg telesnih znakov se pojavijo tudi vedenjske in psihične spremembe:

intenzivna ;
rituali ob hranjenju;
pretiravanje z dietami;
uživanje odvajal in občasno bruhanje;
nošenje širokih oblačil;
velik strah pred povišanjem telesne teže, čeprav je le-ta že močno pod normalno vrednostjo;
motnje v zaznavanju lastnega telesa;
zanikanje življenjske ogroženosti in težav;
ekstremno ukvarjanje s prehranjevanjem (štetje kalorij, obsesivno preučevanje kuharskih knjig ...);
nihanje razpoloženja.

Prepoznavanje in zdravljenje anoreksije

Nekatere metode (na primer testiranje načina hranjenja) sicer lahko pomagajo prepoznati osebe, pri katerih obstaja sum anoreksije, vendar je najočitnejši pokazatelj pretirana shujšanost, če seveda le-tej ne najdemo drugega jasnega telesnega vzroka razen stradanja.

Da lahko izključimo druge potencialne vzroke izgubljanja telesne teže, je treba natančno preiskati kri in urin. Še pomembneje je ugotoviti morebitno hormonsko neravnovesje ali pomanjkanje pomembnih hranil, kot sta kalij in cink. Ljudi z anoreksijo (zlasti tiste, ki so tudi vegetarijanci) pogosto pesti pomanjkanje cinka. To lahko zavre različne biokemijske reakcije v telesu, pa tudi rast in spolni razvoj. Skrajno prehransko in hormonsko neravnovesje vodi v smrt, zato je pomembno stalno spremljanje teh parametrov.

Ker je anoreksija nevarna, je nujno poiskati zdravniško pomoč že na začetku. Zgodnje zdravljenje pomaga zajeziti napredovanje bolezni. V posameznih primerih so motnje lahko zelo trdovratne in odporne na zdravljenje, zato je nujno potrebno bolnišnično zdravljenje. Zdravniki lahko bolnico le prisilno hranijo, kadar je možna smrt, sicer pa ni veliko v njihovi moči.

Uspešnost zdravljenja anoreksije je odvisno tudi od stopnje, na kateri je bila anoreksija diagnosticirana in od pripravljenosti bolnika za sodelovanje. Pri bolniku, ki se mu zdi njegovo ravnanje normalno, namreč ni lahko doseči, da začne jesti in s tem pridobivati na teži. Najhujša ovira pri zdravljenju je, da ga anoreksične osebe ne želijo.

Prehransko usmerjanje in izobraževanje o prehrani, reden zdravniški nadzor in psihoterapija morajo biti vedno vključeni v program zdravljenja anoreksije. Za cilj mora biti postavljena telesna teža, ki jo mora bolnik doseči. Osebe, ki se bori z anoreksijo, ne sprašujemo o jedi, postavi, telesni teži ali uspehu v šoli, razen v primeru, da nas za to prosi. Pokazati ji moramo, da jo cenimo zaradi njenih notranjih vrednot.

Če želi dekle premagati anoreksijo, mora priti do globokih sprememb v njej sami. Odpovedati se mora željam, da bi ostala podobna otroku brez menstruacije in prsi in se sprijazniti z bližajočo se odraslostjo in z vso s tem povezano odgovornostjo. Najboljši način za ozdravljenje je zagotovo seznanjanje z drugimi anoreksiki in izmenjava izkušenj z njimi.

Anoreksiki se zapirajo vase, so molčeči, težko spregovorijo o svojih problemih, ker s tem priznavajo svojo nemoč. Tisti, ki so doživeli prisiljeno hranjenje v bolnišnici, zelo težko govorijo o tej izkušnji, ki je bila zanje zelo boleča. Hrana jim še vedno predstavlja nekaj nepopisno groznega in hkrati nepotrebnega za življenje. Ta vzorec je težko preseči.

Prognoza pri anoreksiji je dobra. Približno 70% tistih, ki dobijo pomoč pravočasno, si zdravstveno, duševno in socialno povsem opomore. Pomembno je vedeti, da lahko nagnjenost ostane, čeprav anoreksija ni aktivna, zato potrebuje dolgotrajno spremljanje.


Vira:

www.geocities.com/teenxy/motnjehranjenja.html