ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si...

[marjan]

Vrtenje v glavi lahko ustavimo


Občutek nenadnega vrtenja, padanja, zanašanja, ki ga spremljajo slabost, siljenje na bruhanje ali bruhanje, hladna koža, bledica ter divje razbijanje srca, so najpogostejši znaki motenj v delovanju ravnotežja. Subjektivni občutek vrtoglavice in prizadetost povzročita občutek, da je bolezen nadvse huda, vendar gre le redko za resno obolenje.



Težave z ravnotežjem ima človek vsaj od takrat, ko se je razvojno postavil na dve nogi in zamenjal stabilnejšo štirinožno lego z manj stabilno pokončno. Vzdrževanje ravnotežja omogoča kompleksen sistem, ki ga sestavljajo ravnotežni organ v notranjem ušesu, vid ter proprioreceptorji (čutila v mišicah, tetivah, ovojnicah sklepov in koži, ki posredujejo podatke za dotik, pritisk, temperaturo in bolečino). Podatki potujejo iz čutil v možgane, od tam pa po različnih poteh v višje ležeče centre za ravnotežje, kjer potekajo interpretacija, učenje in adaptacija. Za to, da ta sistem deluje, je potrebno normalno delovanje mišic, podpornega aparata (kosti in sklepov), hemodinamike in metabolizma. Motnje v katerem koli delu tega kompleksnega sistema povzročajo težave v ravnotežju.

Težave z ravnotežjem imata tako bolnik kot zdravnik

Pri vrtoglavici ima bolnik občutek, da je močno prizadet, njegove življenjske funkcije so ovirane, zato ga je strah, zaradi strahu pa nastopi tudi vegetativna reakcija, ki se kaže s slabostjo, bruhanjem, potenjem in bledico. Pri kroničnih ali ponavljajočih se težavah z vrtoglavico se poleg omenjenih znakov pojavijo še nezadovoljstvo, izguba zaupanja, sumničavost, moteno osebno življenje in zmanjšana motiviranost za delo.

»Težave pri obravnavanju motenj v ravnotežju ima tudi zdravnik, ker delovanje ravnotežnega sistema še ni povsem razjasnjeno. Testi ravnotežja ne dajejo vseh želenih podatkov, njihova specifičnost in občutljivost sta nizki. Vrtoglavica je namreč simptom, vzroki zanjo pa so številni. Podatki, ki jih navaja bolnik, so zaradi njegove splošne prizadetosti in strahu pogosto nezanesljivi in nepopolni. Zdravljenje v večini primerov ni zelo uspešno,« je v pogovoru povedala Majda Spindler, dr. med., specialistka otorinolaringologinja, zaposlena v Splošni bolnišnici Maribor, in poudarila, kako pomembna je uspešna komunikacija med zdravnikom in bolnikom: »Anamneza, torej opis težav, je pri diagnostiki vrtoglavice zelo pomembna. V 70 do 80 odstotkih lahko že iz anamneze z veliko verjetnostjo sklepamo o vzroku težav in s tem prihranimo bolniku nepotrebne preiskave ter obiske pri različnih specialistih.«

Vzrokov za vrtoglavico je veliko

Vrtoglavica je lahko po mestu nastanka vestibularna, torej je vzrok zanjo v ravnotežnem sistemu, ali nevestibularna, z vzrokom v drugih organih, ki sodelujejo pri vzdrževanju ravnotežja. Periferna vestibularna vrtoglavica daje občutek gibanja, vrtenja, padanja ali lebdenja, centralna vestibularna vrtoglavica pa občutek nihanja, pijanosti, splošne nestabilnosti in motnje koordinacije.

Sočasno se lahko poleg opisanih značilnih znakov periferne vestibularne vrtoglavice pojavijo še poslabšanje sluha, šumenje ali drugi zvoki v ušesih, motnje vida, motnje v delovanju mišic na obrazu ali telesu, glavobol, motnje govora, spomina, koncentracije ter znaki infekta.

Nevestibularna vrtoglavica povzroča občutek nenadne omotičnosti, slabosti v nogah, stanja kot pred izgubo zavesti, dvojnega vida, temnenja ali iskrenja pred očmi, občutek utrujenosti, strahu, celo panike. Te težave bolniki pogosto imenujejo omotica.

Težave lahko trajajo različno dolgo, odvisno od njihovega vzroka − kronične po navadi več tednov ali pa se kratki napadi ponavljajo dalj časa.
Vzrokov za vestibularno vrtoglavico je veliko. Med bolj pogostimi so benigna paroksizmalna položajna vrtoglavica (manj kot minuto trajajoča vrtoglavica pri določenem položaju, običajno poleganju), menierova bolezen, paroksizmalna vrtoglavica in nevronitis vestibularis. Med bolj redkimi vzroki pa so vnetje ravnotežnega organa zaradi širjenja vnetja iz srednjega ušesa − labirintitis, herpes zoster oticus, nenadna idiopatska naglušnost, borelioza, perilimfatična fistula, otoskleroza, različne vrste poškodb glave in vratne hrbtenice, migrena itd.

Ali lahko ločimo vrtoglavico od omotice?

»Načeloma lahko, vendar mora bolnik o vrtoglavici nekaj vedeti, jo opazovati in tudi opisati, kar pa je pri splošni prizadetosti težko. Naše izkušnje kažejo, da le manjši del bolnikov sam zadovoljivo opiše težave. Še pri tako značilnih težavah, kot je benigna paroksizmalna položajna vrtoglavica, jih skoraj 50 odstotkov bolnikov ne zna pravilno opisati,« je povedala Spindlerjeva.

Če bolnik premaga paniko, lahko ugotovi, kakšno vrtoglavico ima in ali ima tudi druge težave. Če gre še za druge težave, govorimo o kombinirani okvari oziroma funkcionalnih motnjah ravnotežja, pri katerih je osnovni vzrok drugje. Težave se med trajanjem bolezni zaradi različnih vzrokov spreminjajo in zato je razločevanje med vestibularno in nevestibularno vrtoglavico (omotico) oteženo.

»V večini primerov gre pri vrtoglavici za prehodne motnje v delovanju ravnotežnega sistema. Težave so sicer zoprne, niso pa nevarne. Vendar pa je lahko vrtoglavica tudi znak resnega obolenja ali stanja, ki ogroža bolnikovo življenje, torej ga je treba takoj obravnavati in zdraviti. Bolnik sam ne more oceniti, kako resne so težave, saj se stopnja težav in prizadetosti ne ujema vedno s tem, kako huda je bolezen, zato mora takoj, ko težave nastanejo, na pregled k zdravniku,« je nadaljevala otorinolaringologinja.

Osebni, dežurni zdravnik ali specialist druge dejavnosti, ki na svojem področju ni našel vzroka za bolnikove težave, pa sumi, da bi bile lahko posledica perifernih vestibularnih motenj, bolnika napoti k otorinolaringologu in ta opravi temeljite preiskave.

»Bolnika že pri prihodu v ambulanto opazujemo, da ocenimo njegovo hojo, morebitni odklon pri gibanju v eno smer, motnje v koordinaciji, splošno prizadetost, barvo kože in morebitno siljenje na bruhanje. Nato se z njim pogovorimo in bolnik nam s svojimi besedami opiše težave. Sledi pregled ušes, nosa in grla ter orientacijsko testiranje sluha s šepetom. Orientacijsko pregledamo tudi delovanje drugih možganskih živcev. Preverimo, kako bolnik stoji in hodi in kakšna je njegova koordinacija.« V drugem delu pregleda so na vrsti preiskave, ki zahtevajo aparate in še enega človeka, ki testira. »Najprej testiramo sluh z aparati in določimo mesto okvare. Kalorični preskus ravnotežja nam pove, kako deluje posamezen ravnotežni aparat v notranjem ušesu. Naredimo ga tako, da bolniku izperemo sluhovod z vodo. S tem povzročimo draženje ravnotežnega organa, odgovor pa je občutek rahlega vrtenja. Težave, ki nastanejo pri izpiranju, so prehodne in izzvenijo približno v dveh minutah. Pri ljudeh, ki imajo že sicer zelo občutljivo ravnotežje, ne prenašajo višine, vrtenja ali vožnje, je lahko občutek povzročene vrtoglavice bolj izrazit, a le izjemoma se pojavita tudi slabost in bruhanje. Temu se poskušamo izogniti tako, da potek preiskave jasno razložimo in bolnika zamotimo na primer s pogovorom,« je potek preiskav opisala Spindlerjeva. Nato po potrebi opravijo še druge teste ravnotežja.

Zdravljenje s telovadbo

Le redke motnje ravnotežja lahko dobro, hitro in uspešno zdravijo. Pomoč pa seveda ni odveč. »Bolniku najprej razložimo, kakšno je stanje, ga opogumimo in pomirimo. Že to lahko precej zmanjša njegovo prizadetost, saj se ljudje največkrat bojijo, da jih je zadela možganska kap. Kot sem že omenila, vzdržujejo ravnotežje poleg ravnotežnega organa še vid in podatki iz mišic ter skeleta. Če je okvarjen en del ravnotežnega sistema, lahko drugi del prevzame funkcije prvega tako, da postane bolj aktiven, in tako zmanjša težave. Zato bolnikom svetujemo vaje za ravnotežje; glede na sposobnosti prizadetega tudi jogo, taj-či ali druge vrste telovadbe. Vaje za ravnotežje lahko začne bolnik delati že dan ali dva po nastanku težav in jih stopnjuje od enostavnih do bolj zahtevnih. Z vajami je priporočljivo začeti čim prej, saj te pospešijo vzpostavljanje novega ravnotežja,« je razložila.

Pri benigni paroksizmalni položajni vrtoglavici naredijo repozicijski manever. Z določenim položajem, obračanjem bolnika, poskušajo kamenček, ki se prosto giblje v ravnotežnem organu, spraviti nazaj v takšen položaj, v katerem ne povzroča več draženja. »Vrtoglavico pa zdravimo tudi z zdravili,« je nadaljevala Spindlerjeva. »Če je le mogoče, bolniku ne dajemo pomirjeval, morda le za dan ali dva, da se pomiri. Zaradi spremljajočih znakov vrtoglavice, kot so slabost, bruhanje in slabo počutje, mu dajemo najprej zdravila proti slabosti in bruhanju.

Od zdravil za vrtoglavico imamo na voljo betahistin, ki vpliva na mikrocirkulacijo v notranjem ušesu, pospešuje centralno kompenzacijo in zmanjšuje pogostost in moč napadov. To je zdravilo izbora pri menierovi bolezni. Ker težav ne umiri takoj, ampak postopoma, ga je treba jemati dlje časa.

Cinarizin je zdravilo, ki deluje kot vestibularni sedativ. Ne predpisujemo ga pri akutnih težavah, razmeroma dobro pa deluje pri simptomatskih in kroničnih težavah, pri kinetozah (gibalnih boleznih).

Če se težave dolgo ne umirijo ne z zdravili ne z vajami, če ne pride do centralne kompenzacije in je za bolnika takšno stanje nevzdržno, se odločimo za uničenje periferne funkcije. To lahko naredimo z zdravilom, navadno z gentamicinom, ali z operacijo, s katero uničimo periferni ravnotežni organ ali prerežemo živec. Za tak poseg se odločimo le izjemoma, saj lahko povzroči dodatne težave, v redkih primerih pa vrtoglavica ostane ali se ponovi,« je končala Spindlerjeva.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Vrtoglavica

je simptom, ne bolezen. Vrtoglavica je napačno zaznavanje gibanja samega sebe ali svojega okolja. Letno predstavljajo obiski pri zdravniku zaradi vrtoglavice 2,4 % vseh obiskov. V Ameriki trpi zaradi vrtoglavice tretjina prebivalcev.

Bolniki vrtoglavico najpogosteje opišejo kot občutek vrtenja, nagibanja ali zibanja samega sebe v okolju ali okolja okoli sebe. Ljudi opisujejo vrtoglavico na najrazličnejše načine. Kadar opisujejo vrtoglavico kot: negotovost pri hoji, negotovost pri vstajanju, kot občutek lahke glave, zanašanje pri hoji, kot omotico ali omedlevico in podobno, navadno ne gre za vrtoglavico. Takšni simptomi se imenujejo vrtoglavici podobna stanja in jih ne povzročajo okvare ravnotežnega sistema, ampak bolezni srca in ožilja, presnovne motnje, bolezni živčevja, duševne bolezni ter zdravila.

Pri peščici ljudi povzroči vožnja z avtomobilom, letalom ali ladjo ter pogled z višine vrtoglavico, ki je najverjetneje posledica preobčutljivosti možganov za sprejemanje ali obdelavo različnih vidnih in ravnotežnih informacij.

Pogovor z zdravnikom ima najpomembnejšo vlogo pri ugotavljanju vzroka vrtoglavice in razlikovanja med pravo vrtoglavico in vrtoglavici podobnim stanjem. S pregledom se diagnoza običajno nato samo še potrdi. Zdravnika bodo zanimala naslednja vprašanja:

Ali gre za pravo vrtoglavico (občutek vrtenja) ali za omotico?

Kako pogosta je vrtoglavica?
Ali gre za napad vrtoglavice, ponavljajoče se napade vrtoglavice ali za stalno vrtoglavico?

Koliko časa traja vrtoglavica?
Vrtoglavica lahko traja nekaj sekund, minut, ur, nekaj dni ali tednov.

Kaj sproži vrtoglavico?
Sprožijo jo lahko vožnja z avtomobilom, letalom ali ladjo, položaj telesa, kašljanje ali kihanje, močan zvok ali poškodba glave.

Kateri simptomi ali znaki spremljajo vrtoglavico?
Slabost, bruhanje, bledica, mrzel pot; izguba sluha, šumenje ali bolečina v ušesih; dvojni vid, oslabelost mišičja obraza in udov, mravljinčenje ali nemost kože ob dotiku, motnje koordinacije gibanja.

Odgovori na zgornja vprašanja bodo zdravniku ponudila jasen odgovor o mestu in vzroku okvare, ki je povzročila vrtoglavico.
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

Pri vrtoglavici gre največkrat za prehodne motnje v delovanju ravnotežnega sistema.


Težave so sicer zoprne, niso pa nevarne.
Vendar pa je lahko vrtoglavica tudi znak resnega obolenja ali stanja, ki ogroža bolnikovo življenje, torej jo je treba takoj obravnavati in zdraviti.
Pri vrtoglavici ima bolnik občutek, da je močno prizadet, in njegove življenjske funkcije so ovirane.

Nastopi vegetativna reakcija, ki se kaže s slabostjo, bruhanjem, potenjem in bledico, pojavi se strah, ki težave še
stopnjuje. Pri kroničnih ali ponavljajočih se težavah z vrtoglavico se omenjeni znaki zmanjšajo, pojavijo pa se
nezadovoljstvo, izguba zaupanja, sumničavost, moteno osebno življenje in zmanjšana motiviranost za delo.

Vrtoglavica je simptom, vzroki zanjo pa so številni.
Podatki, ki jih navajate, so zaradi vaše splošne prizadetosti
in strahu pogosto nezanesljivi in nepopolni. Težave pri obravnavanju motenj v ravnotežju ima tudi zdravnik, ker delovanje ravnotežnega sistema še ni povsem razjasnjeno.

Testi ravnotežja ne dajejo vseh želenih podatkov,
njihova specifičnost in občutljivost pa sta nizki. Anamneza, torej opis težav, je pri diagnostiki vrtoglavice zelo
pomembna. V 70 do 80 odstotkih lahko že iz anamneze z veliko verjetnostjo sklepamo o vzroku težav in s tem
prihranimo bolniku nepotrebne preiskave ter obiske pri različnih specialistih, zato je pomembna dobra
komunikacija med bolnikom in zdravnikom.

Vzrokov za vrtoglavico je veliko. Vrtoglavica je lahko po mestu nastanka vestibularna, torej je vzrok zanjo v ravnotežnem sistemu, ali nevestibularna, z vzrokom v drugih organih, ki sodelujejo pri vzdrževanju ravnotežja.

Periferna vestibularna vrtoglavica daje občutek gibanja, vrtenja, padanja ali lebdenja, centralna vestibularna
vrtoglavica pa občutek nihanja, pijanosti, splošne nestabilnosti in motnje koordinacije.

Nevestibularna vrtoglavica povzroča občutek nenadne omotičnosti, slabosti v nogah, stanja kot pred izgubo zavesti, dvojnega
vida, temnenja ali iskrenja pred očmi, občutek utrujenosti, strahu, celo panike.
Te težave bolniki pogosto imenujejo omotica. Poleg opisanih značilnih znakov periferne vestibularne vrtoglavice se lahko pojavijo še poslabšanje sluha, šumenje ali drugi zvoki v ušesih, motnje vida, motnje v delovanju mišic na obrazu ali telesu, glavobol, motnje govora, spomina, koncentracije ter znaki infekta.
Bolnik sam ne more oceniti, kako resne so težave, saj se stopnja težav in prizadetosti ne ujema vedno s tem, kako
huda je bolezen, zato mora takoj, ko težave nastanejo, na pregled k zdravniku.

Težave lahko trajajo različno dolgo – odvisno od njihovega vzroka –, od nekaj sekund do nekaj mesecev ali let.
Prisotne so lahko stalno ali se ponavljajo, pojavljajo se lahko spontano ali na provokacijo. Med pogostejšimi
vzroki za vestibularno vrtoglavico so benigna paroksizmalna položajna vrtoglavica (manj kot minuto trajajoča
vrtoglavica pri določenem položaju telesa, navadno poleganju),

Menierova bolezen, paroksizmalna vrtoglavica in nevronitis vestibularis.

Med redkejšimi vzroki pa so vnetje ravnotežnega organa zaradi širjenja vnetja iz srednjega ušesa – labirintitis –, herpes zoster oticus, nenadna idiopatska naglušnost, borelioza, perilimfatična
fistula, otoskleroza, različne vrste poškodb glave in vratne hrbtenice, migrena itd.

Načeloma lahko bolnik sam loči vrtoglavico od omotice, vendar mora o vrtoglavici nekaj vedeti, jo opazovati in tudi znati opisati, kar pa je
pri splošni prizadetosti težko.

Naše izkušnje kažejo, da le manjši del bolnikov sam zadovoljivo opiše težave. Še tako značilnih težav, kakršne
so pri benigni paroksizmalni položajni vrtoglavici, skoraj 50 odstotkov bolnikov ne zna pravilno opisati.
Težave se med trajanjem bolezni zaradi različnih vzrokov tudi spreminjajo in zato je razločevanje med vestibularno in
nevestibularno vrtoglavico (omotico) oteženo. Če bolnik premaga paniko, lahko ugotovi, kakšno vrtoglavico ima
in ali ima tudi druge težave. Če gre še za druge težave, govorimo o kombinirani okvari ali pa gre za funkcionalne
motnje ravnotežja, pri katerih je osnovni vzrok drugje.
Bolnik sam ne more oceniti, kako resne so težave, saj se stopnja težav in prizadetosti ne ujema vedno s tem, kako
huda je bolezen, zato mora takoj, ko težave nastanejo, na pregled k zdravniku.
Zdravljenje začnemo tako, da bolniku najprej razložimo, kakšno je stanje, ga opogumimo in pomirimo. Že to
lahko precej zmanjša njegovo prizadetost, saj se ljudje največkrat bojijo, da jih je zadela možganska kap.
Ravnotežje poleg ravnotežnega organa vzdržujejo še vid in podatki iz mišic ter skeleta. Če je okrnjen en del
ravnotežnega sistema, lahko drugi del prevzame funkcije prvega, tako da postane aktivnejši in tako zmanjša
težave. Zato bolnikom svetujemo vaje za ravnotežje, glede na sposobnosti prizadetega tudi jogo, taj-či ali druge
vrste telovadbe. Vaje za ravnotežje lahko začne bolnik delati že dan ali dva po nastanku težav in jih stopnjuje od
preprostih do zahtevnejših. Z vajami je priporočljivo začeti čim prej, saj pospešijo vzpostavljanje novega
ravnotežja. Pri benigni paroksizmalni položajni vrtoglavici naredimo repozicijski manever. Z določenim
položajem, obračanjem bolnika, poskušamo kamenček, ki se prosto giblje v ravnotežnem organu, spraviti nazaj v
takšen položaj, v katerem ne povzroča več draženja.
Seveda pa za zdravljenje vrtoglavice uporabljamo tudi zdravila. Če je le mogoče, bolniku ne dajemo pomirjeval
– morda le za dan ali dva, da se pomiri. Zaradi spremljajočih znakov vrtoglavice, kot so slabost, bruhanje in
slabo počutje, mu dajemo najprej zdravila proti slabosti in bruhanju.
Vestibularne vaje pospešujejo prilagoditev možganov na delovanje okvarjenega čutila za ravnotežje. Vaditi
začnite čim prej. Dokler še ne morete vstati, vaje izvajajte leže. Ko vam bolezen dopušča sedenje, vadite sede in
končno tudi stoje. Vaje delajte vztrajno, trikrat dnevno, vsaj za pet minut.
Priporočamo redno vadbo, dokler traja
vrtoglavica. Na začetku vadite zelo počasi, nato pa postopoma vedno hitreje. Kadar lahko vajo ponovite 10- do
15-krat s primerno hitrostjo, pomeni, da jo obvladate in lahko preidete k naslednji.
Med izvajanjem vaj poiščite tak položaj glave oziroma izvajajte gibe tako, da se pojavi še znosna vrtoglavica.
Kolikor večje je število izzvanih vrtoglavic, toliko hitreje se možgani privajajo na novo situacijo.
_________________
Lep pozdrav
Marjan