ZDRAVSTVENE TEŽAVE - pomagajmo si...

[marjan]

VEČ O DEPRESIJI


Težko je srečati človeka, ki ne bi bil kdaj potrt ali žalosten.

Pa je to že prava depresija?

V vsakdanjem življenju velikokrat uporabljen izraz različnim ljudem pomeni različne stvari. Včasih rečemo, da se počutimo depresivni, a je čez pet minut že bolje, drugič srečamo sosedo na hodniku in je “videti” depresivna. Pa je res?

Depresija ni navadna žalost, ki jo po izgubi ali porazu doživi vsak vsaj nekajkrat v življenju. Tudi ne gre za šibek značaj ali stanje, ki bi ga lahko odpravili z močnejšo voljo. Kaj torej je depresija?

Depresija Simptomi

Depresija je bolezen, ki vključuje telesa, razpoloženja in misli in vpliva na način, kako oseba poje in spi, način, kako se počuti o samem sebi, in način, kako razmišljamo o stvareh. Depresivna motnja ni enak kot kratki modro razpoloženje in je več kot primeru trdovratne žalost.

Simptomi depresije vključujejo tudi;

občutki ničvrednosti,
brezupnost,
nemoči,
krivda,
pomanjkanje zanimanja za vsakodnevne aktivnosti,
razdražljivost,
izguba energije,
izguba apetita,
težave s spanjem,
self-nenaklonjenost,
misli na samomor.

Preberite več o simptomih depresije » >>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>

Kadar o depresiji govorimo psihiatri, govorimo o bolezni, o motnji, ki prizadene človeka kot celoto – njegovo razpoloženje, njegove misli in telo. Ljudje z depresijo se ne morejo kar tako odločiti in odpraviti svoje slabo počutje.

Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu več kot 100 milijonov depresivnih bolnikov. Vsaj enkrat v življenju bo prebolelo depresijo približno 25% žensk in 15% moških. Depresija torej večkrat prizadene odrasle ženske od moških, srečujemo pa jo tudi pri mladostnikih in celo pri otrocih. Z višjo starostjo se pogostnost depresije veča, omeniti pa moramo še na depresijo občutljivo poporodno obdobje pri ženskah.

Pomembno je vedeti, da zdravljenje pomaga večini bolnikov z depresijo v nekaj tednih, brez tega pa lahko bolezen traja mesece ali celo leta in povzroča nepotrebno trpljenje.

SIMPTOMI DEPRESIJE

Depresija je motnja v delovanju možganov, ki spremeni naša čustva, naše misli in naše telo – prizadene celega človeka in pomebno vpliva na njegovo funkcioniranje v krogu družine in izven nje (delovno mesto, šola). Depresivni namreč slabše premagujejo obremenitve in strese, zaradi depresivnosti enega družinskega člana pa lahko trpi celotna družina.

Simptomi in znaki depresije so:



- žalost, tesnoba in občutek praznine

- pesimizem in obup

- občutki krivde, manjvrednosti, nemoči

- zmanjšano zanimanje za prijetne aktivnosti, hobije in stvari, pri katerih je bolnik dotlej užival; tudi zmanjšano zanimanje za spolnost

- pomanjkanje energije, utrudljivost, upočasnjenost

- nemir in razdražljivost

- motnje spanja - nespečnost, zgodnje jutranje prebujanje ali pretirano spanje

- motnje hranjenja - izguba apetita in znižanje telesne teže ali pretiran vnos hrane in dvig telesne teže

- impotenca pri moških ter frigidnost pri ženskah

- telesne težave, ki ne reagirajo na zdravljenje (npr. prebavne motnje, glavobol in druge kronične bolečine)

- motnje koncentracije in spomina

- misli o smrti in samomoru ali celo poskusi samomora


Vsak depresivni bolnik nima vseh simptomov depresije. Nekateri jih imajo samo nekaj, drugi jih imajo več. S časom se izraženost in globina simptomov tudi pri istem bolniku spreminjata.

VZROKI ZA DEPRESIJO

Dednost

Depresija se pogosteje pojavlja v posameznih družinah, zato menimo, da gre za podedovano nagnjenost k razvoju te motnje. Vendar pa ne zboljo vsi otroci depresivnih staršev, depresija pa se lahko pojavi tudi pri ljudeh, katerih sorodniki niso nikoli imeli depresije.

Kemija v možganih

Vsaka resna depresija je povezana s spremembami v delovanju možganov. Človeški možgani vsebujejo preko 500 milijonov živčnih celic – nevronov, ki med seboj komunicirajo preko živčnih končičev – sinaps. V sinapsah so posebne kemične snovi – nevrotransmiterji, katerih količina in sestava vplivata na komunikacijo med nevroni in tako neposredno na to, kako mislimo, čutimo in doživljamo svet okrog sebe. Znanstvenikom je uspelo dokazati, da imajo depresivni bolniki spremenjeno količino in razmerja med nekaterimi nevrotransmiterji v možganih. Na podlagi tega so lahko začeli izdelovati uspešna zdravila proti depresiji.

Značaj

Ljudje z nizko samozavestjo in slabo samopodobo, ki vidijo sebe in ves svet na negativen in črnogled način in so dodatno še preobremenjeni s stresom, so bolj nagnjeni k depresiji. Ni še povsem razjasnjeno, ali gre pri tem za psihološko nagnjenost k depresiji ali že za zgodnje znake bolezni. Vsekakor znanstveniki izpostavljajo povezavo pesimističnega značaja in depresivnega razpoloženja.

Telesne bolezni

Raziskovalci so dokazali, da se fizičnim spremembam v telesu pogosto pridružijo duševne spremembe. Depresija je tako pogosto pridružena boleznim kot so možganska kap, srčni infarkt, rak ali Parkinsonova bolezen. Tak bolnik je apatičen in nima volje poskrbeti zase, zato se lahko zdravljenje njegove telesne bolezni še bolj podaljša. Zdravljenje depresije pri teh bolnikih bi moralo biti sestavni del obravnave, saj lahko pripelje do hitrejšega okrevanja.

Stresni dogodki

Nenadna resna izguba, kot je smrt partnerja, ločitev, izguba zaposlitve ali odhod v pokoj, hude skrbi zaradi težavnega odnosa z bližnjim, finančni problemi ali kaka druga pomembna sprememba v življenju lahko tudi sproži začetek depresije.

Najpogosteje botruje nastanku depresije kombinacija genetskih, psiholoških in dejavnikov okolja.

DEPRESIJA PRI ŽENSKAH

Ženske zbolijo za depresijo dvakrat pogosteje kot moški. Razlogi za to se skrivajo v hormonskih nihanjih med menstrualnim ciklom, v nosečnosti in poporodnem obdobju, premenopavzalnem obdobju in menopavzi. Ženske doživljajo dodaten stres tudi zaradi specifičnega položaja v današnji družbi - povečanih obveznosti na delu in doma, pogosto pa skrbijo poleg otrok še za starajoče se starše. Ženske imajo najpogosteje klasično obliko depresije, ki je opisana zgoraj.

Še posebej ranljive in nagnjene k depresiji so ženske po porodu. Telesne spremembe, stres ter skrb za novorojenega otroka so dejavniki, ki prispevajo k nastanku poporodnih depresivnih motenj. Prehodna blaga poporodna žalost je pogosta in mine v nekaj dnevih ali tednih, globoka depresija po porodu s hudo zaskrbljenostjo, strahom in obupom pa ni običajen pojav in zahteva takojšnje zdravljenje.

DEPRESIJA PRI MOŠKIH

Depresija vpliva na moške drugače kot na ženske.

Zakaj je tako?

Otroke od malega vzgajamo različno. Fantkom starši in družba med odraščanjem postavijo ideal moškega, v kakršnega naj bi se razvili. Naša kultura še vedno goji stereotip moškega, ki je močan, ki kontrolira svoje okolje, ki ne joka, nasploh ne kaže svojih čustev ali slabosti, ki vedno dobro skrbi za družino, ki je vedno močan in uspešen. Tak moški ne prosi za pomoč, ne toži o svojih težavah in ne hodi k zdravniku (še najmanj k psihiatru). Kadar moški s tako vcepljenimi zahtevami do sebe postane depresiven in začuti žalost, nemoč, brezup, strah in tesnobo, se teh občutkov nezavedno prestraši in jih prikrije, celo sam pred sabo. Okolica zazna spremembo, vendar ne vidi žalosti in obupa.

Depresiven moški je jezen, razdražljiv, včasih celo agresiven, popije več alkohola kot prej (lahko postane alkoholik), vrže se v delo, naenkrat se potrjuje z intenzivnimi športnimi aktivnostmi. Seveda je tudi zamišljen, pozabljiv, nespeč, v spolnosti odpoveduje. Tak moški je v veliki stiski in ne vidi poti iz nje, če bi prosil za pomoč bi zanikal svojo moškost. Razmišljati lahko začne o koncu, ki bi ga rešil vseh skrbi, pritiskov in muk in se nevarno približa – samomoru. Moški so bolj ogroženi od žensk. 80% samomorov namreč naredijo moški.

Večina moških ima tak – »moški« tip depresije, čeprav jih je tudi kar precej, ki imajo tipično »žensko« obliko. Moški torej za razliko od žensk težje priznajo, da so depresivni in zdravniki manjkrat posumijo na depresijo pri njih. Tudi kadar moški sam spozna, da je depresiven, je malo verjetno, da bo zaradi tega poiskal pomoč zdravnika, če pa že odide k zdravniku toži predvsem o telesnih bolečinah in težavah.

Večino moških za zdravljenje pregovori pomembna ženska oseba iz okolice, največkrat partnerka. Zato je pomembno, da vse ženske poznajo značilnosti »moške« depresije.

DEPRESIJA PRI OTROCIH IN MLADOSTNIKIH

To motnjo so pri otrocih začeli resno opisovati šele v zadnjih dvajsetih letih. Pri otrocih in mladostnikih je včasih težko ločiti normalno fazo odraščanja od depresivnosti. Pri predšolskih otrocih je praktično ne opisujemo. Depresivni otroci v nižjih razredih osnovne šole tožijo predvsem o telesnih težavah ali bolečinah in so lahko tudi na videz telesno bolni. Ne želijo v šolo, so utrujeni, se pretirano oklepajo staršev ali se brez razloga bojijo različnih stvari, na primer tega, da bosta starša odšla ali umrla.

Starejši otroci trmarijo, imajo težave z učenjem, so odklonilni, odrezavi in se počutijo nerazumljeni.

Depresivni mladostniki so še bolj uporniški, izostajajo iz šole, popuščajo pri učenju, zlorabljajo alkohol, droge, odklanjajo ponujeno pomoč, so lahko agresivni ali razmišljajo o samomoru. Pod vsem tem se skrivajo globoki občutki žalosti, strahu, nemoči in trpljenja.

Zdravljenje depresije pri otroku ali mladostniku je v domeni zdravnika specialista pedopsihiatra. Nasvete za starše mladostnikov najdete tukaj.

DEPRESIJA PRI STARŠIH

Kadar se pri starejšem človeku pojavi depresivnost, jo imajo nekateri za sestavni del staranja – napačno menijo, da je za starejše ljudi normalno, da so depresivni.

Prezrta in nezdravljena depresija povzroča nepotrebno trpljenje tako starostnikom kot njihovim družinam. Pri zdravniku starejši ljudje tožijo predvsem o telesnih težavah in se neradi pogovarjajo o občutkih brezupa, žalosti in pomanjkanju veselja. Depresija lahko pri starejših povzroči bolezensko sliko, podobno starostni demenci. Motnje spomina, koncentracije, pasivnost in umik iz družbe so lahko znak depresije in ne demenca, še manj pa je to normalno staranje!

Odkritje depresije in primerno zdravljenje lahko številnim starostnikom v življenje spet povrne zadovoljstvo in veselje.

DIAGNOZA IN ZDRAVLJENJE DEPRESIJE

Prvi korak do zdravljenja je pregled pri zdravniku. Nekatere bolezni in nekatera zdravila lahko povzročijo simptome, podobne depresiji, zato mora zdravnik ta stanja s pregledom in preiskavami izključiti. Po postavljeni diagnozi začnemo z zdravljenjem.

Pri bolnikih z blagimi oblikami depresije lahko učinkuje že samo psihoterapija, to je pogovor in svetovanje. Zmerno in hudo izražene depresije pa je potrebno zdraviti tudi z zdravili. Dandanes večini bolnikov pomagamo s kombinacijo antidepresivov in psihoterapije.

Na razpolago imamo številna učinkovita antidepresivna zdravila, ki popravijo neravnovesje nevrotransmiterjev v možganih. Naj naštejemo nekaj najpogosteje uporabljanih po abecednem redu: Aurorix, Cipramil, Cipralex, Efectin, Prozac (generiki Portal, Fluval in Salipax), Seroxat (Paroxat, Parogen), Zoloft (Asentra). Vsa našteta zdravila so praktično enako učinkovita, razlikujejo se le po stranskih učinkih. Jemljemo jih enkrat ali večkrat dnevno. Pomembno je vedeti, da takojšnjega učinka ni, saj antidepresivi prično delovati šele po nekaj tednih rednega jemanja.

Ko pride do izboljšanja bolniki želijo z zdravilom prenehati. Jasno, nočejo se navaditi na tablete. Vendar se depresija prav rada ponovi, če prehitro prenehajo z antidepresivom! Zato zdravniki svetujemo, da z antidepresivno terapijo nadaljujejo še 4 do 6 mesecev po tem, ko jim je že bolje. Sliši se dolgo, vendar se tako motnje v sinapsah možganskih celic res dobro popravijo in je možnost ponovitve depresije veliko manjša.

Pa še nekaj je pomembno: antidepresivi ne povzročajo odvisnosti! Na ta zdravila se bolniki ne navadijo. Odvisni lahko postanejo od pomirjeval in uspaval, ne pa od antidepresivov. Če se depresija po prekinitvi zdravljenja ponovi, to ne pomeni, da so ti bolniki odvisni od antidepresivov, ampak imajo ponavljajočo obliko depresije. Depresija bi se pri njih ponovila tudi, če ne bi nikoli uživali teh zdravil.

V primerih ponavljajoče depresije priporočamo dolgotrajnejše jemanje antidepresivov, lahko tudi več let. Depresija ljudem povzroči veliko več gorja in škode, kot jim jo lahko naredijo zdravila, zato ni potrebno, da se bojimo antidepresivnih zdravil, bojmo se raje depresije.

Morda bodo morali bolniki poskusiti več različnih zdravil, preden bodo z zdravnikom našli najučinkovitejše. Včasih bo potrebno tudi zvišati odmerek.

Nekatera zdravila, alkohol ali droge lahko spremenijo učinek antidepresivov in se jih je potrebno izogniti. Več o jemanju antidepresivov najdete tukaj.


KAKO SI LAHKO DEPRESIVNI BOLNIKI POMAGAJO SAMI ?

Depresija povzroči, da se ljudje počutijo izčrpani, manjvredni, nemočni in žalostni. Take negativne misli pripeljejo nekatere na rob obupa. Pomembno je vedeti, da so negativni občutki sestavni del depresije in ne odražajo realnosti. Negativne misli praviloma minejo, ko zdravila prično delovati.

Do takrat se naj depresivni bolniki držijo naslednjih pravil:

1) Postavite si realne cilje in prevzemite svojemu stanju ustrezno stopnjo odgovornosti.

2) Velike projekte razdelite na manjše, razporedite jih po pomenu in priednostih in izpeljite le tiste, ki jih zmorete in le kolikor jih zmorete.

3) Poskusite se družiti z ljudmi in se vsaj nekomu zaupati; to je boljše od osamljenostii.

4) Sodelujte v aktivnostih, ki vam lahko pomagajo, ne umikajte se iz življenja.

5) Priporočamo lahko do zmerno telesno vadbo, odhod v kino, na tekmo ali sodelovanje pri religioznih, kulturnih ali drugih prireditvah.

6) Razpoloženje se bo popravljalo počasi in ne naenkrat. Zavedajte se, da zdravljenje potrebuje čas.

7) Pametno je odložiti pomembne odločitve na kasneje in z njimi počakati, dokler depresija ne mine. Preden se odločite za večjo spremembo kot so menjava službe, poroka ali ločitev se posvetujte z ljudmi, ki vas dobro poznajo in imajo lahko realnejši pogled na vašo situacijo.

Bolje se boste počutili postopoma, ne naenkrat.

9) Pustite svojim bližnjim, da vam pomagajo.

KAKO LAHKO DEPRESIVNEMU POMAGAJO PRIJATELJI IN SORODNIKI ?

Najpomembnejša stvar, ki jo lahko naredijo bližnji za bolnike z depresijo je, da jim pomagajo do pravilne diagnoze in zdravljenja. Včasih se morajo sorodniki ali prijatelji sami dogovoriti za pregled pri splošnem zdravniku ali psihiatru, ker bolniki tega ne zmorejo.

Vzpodbuda k rednemu jemanju zdravila, čeprav prvih nekaj tednov ni pravega učinka, je prav tako zelo pomembna. Pomoč bližnjih je lahko tudi vzpodbuda bolnikom, naj se držijo zdravnikovih navodil med zdravljenjem.

Pomembna oblika pomoči s strani bližnjih je čustvena opora. Bolniki potrebujejo razumevanje, potrpljenje, naklonjenost in vzpodbudo. Pogovor, predvsem pozorno poslušanje odtehta največ. Bolnike je potrebno opozoriti na realnost in jim hkrati ponuditi upanje. Posebna pozornost naj velja mislim o samomoru, ki jih je treba omeniti zdravniku.

Depresivne naj svojci večkrat povabijo na sprehod, na rekreacijo, v kino in k drugim aktivnostim. Pri tem je dobrodošla nevsiljiva vztrajnost, saj depresivni zaradi negativnih občutkov radi odklonijo povabila.

Preveč vzpodbude v aktivnosti pa ni priporočljivo, saj jih bolniki v prvem obdobju še ne zmorejo opravljati kot so jih včasih, tak neuspeh pa jim le še utrjuje občutke nespososbnosti in manjvrednosti.

Škodljivo je tudi obtoževanje bolnikov, da bolezen le igrajo ali da so leni. Svojci naj jim ne prigovarjajo, da se morajo le bolj potruditi in da lahko v hipu zlezejo iz depresije, če le želijo. Pomembna je vzpodbuda depresivnih oseb, da se bodo sčasoma in s pomočjo zdravljenja začeli bolje počutiti.

Depresija je torej pogosta in huda bolezen, ki prizadene človeka v celoti - ne le čustveno, ampak tudi telesno, predvsem pa socialno. Vendar je depresijo mogoče zelo enostavno in zelo uspešno zdraviti, zato jo moramo hitreje in bolje prepoznati pri sebi in pri naših bližnjih, nato pa poiskati pomoč.

(Informacija na spletu ne more nadomestiti pogovora z zdravnikom!




Če ne boste našli odgovorov na svoja vprašanja, me lahko pokličete na

TELEFON 090 93 60 44 VSAK DAN OD 21:00 do 00:00
(poskusite lahko tudi druge ure) in svetoval vam bom osebno. Če se ne oglasim takoj poskusite kasneje ali naslednji dan.

Cena klica je 1,9900 €/minuto.


Iztok Lešer, dr.med., specialist psihiatrije





Povzetek:

Motnji sta dve strani istega kovanca. V zadnjih letih so se tako zdravniki, kot raziskovalci, premikali k istemu novemu zaključku.
Depresija in anksioznost nista dve različni motnji, ki obstajata hkrati. Sta dva obraza ene motnje.

Ste anksiozni ali depresivni?

V svetu duševnega zdravja, kjer natančna diagnoza narekuje zdravljenje, sta anksioznost in depresija razumevani kot dve različni motnji.
V realnem svetu ljudi pa veliko ljudi trpi za obema. Pravzaprav večina razpoloženjskih motenj predstavlja kombinacijo anksioznosti in depresije.
Raziskave kažejo, da 60-70% oseb z depresijo trpi tudi za anksioznostjo.
Polovica tistih s kronično anksioznostjo pa ima tudi klinično značilne simptome depresije.
Sočasni obstoj anksioznosti in depresije – v psihiatričnem jeziku imenovan komorbidnost- prinaša nekaj resnih udarcev.
Potek motnje naredi bolj kroničen, dodatno onemogoča delovanje v službi ter razmerjih in bistveno poviša možnosti samomora.


V zadnjih letih so se tako zdravniki kot raziskovalci premikali k istemu novemu zaključku:
Depresija in anksioznost nista dve različni motnji, ki obstajata hkrati. Sta dva obraza ene motnje.

»Najbrž sta dve plati istega kovanca,« pravi David Barlow, Ph.D, direktor Centra za anksioznost in sorodne motnje na univerzi v Bostonu.
»Genetika izgleda enaka. Nevrobiologija se prekriva. Fiziološka in biološka narava ranljivosti sta enaki.
Izgleda, da nekateri ljudje, ki so k temu nagnjeni, reagirajo na življenjske stresorje z anksioznostjo.
Nekateri ljudje pa gredo še preko in postanejo depresivni.«

Zaprejo se. »Depresija je izgleda kot zastoj delovanja,« razlaga Barlow. »Anksioznost je neke vrste gledanje v prihodnost, videnje nevarnih reči,
ki bi se lahko zgodile v naslednji uri, dnevu ali tednih. Depresija je vse to z dodatkom 'Resnično mislim, da se ne bom zmogel spopasti s tem,
morda bom kar obupal.' Je zastoj, ki ga zaznamujejo miselno, kognitivno ali vedenjsko upočasnjenje.«

V osrčju te dvojne motnje se nek skupni mehanizem pokvari. Raziskave kažejo na preveliko reakcijo sistema za odgovor na stres,
ki čustvena središča v možganih, vključno s »centrom za strah« v amigdali, pripravi do pretiranega delovanja.

Strokovnjaki s področja duševnega zdravja imajo pogosto težave pri ločevanju anksioznosti in depresije, a na nek način to niti ni tako pomembno.
Zdravljenje, ki je najbolj učinkovito pri depresiji, se uporablja tudi pri zdravljenju anksioznosti.
Kognitivna-vedenjska terapija (KVT) deluje na odzivne vzorce, ki so skupni obema stanjema. Tudi najbolj uporabljana zdravila za depresijo,
SSRI oz. selektivni inhibitorji ponovnega privzema serotonina, so se izkazali za učinkovite proti celi zbirki anksioznih motenj,
od socialne fobije do panike in post-travmatske stresne motnje (PTSM). Zdravila se, bolj kot na podlagi simptomov, izbirajo glede na to,
kaj pacient najbolje tolerira.

In tu leži problem. Po mnenju zdravnikov Edwarda Shorterja iz Kanade in Petra Tyrerja iz Velike Britanije,
je prevladujoči pogled na anksioznost in depresijo kot na dve ločeni motnji z več priokusi anksioznosti, »napačna klasifikacija«,
ki je privedla farmacevtsko industrijo v slepo ulico. Dovolj hudo je že, da ločitev anksioznosti in depresije ni klinično relevantna.
Je tudi »razlog za veliko upočasnjenje pri odkrivanju novih psihiatričnih zdravil,« pravita zdravnika v nedavnem članku objavljenem
v British Medical Journal. Težko je ustvariti učinkovita zdravila za takšne tržne niše.

Kdo tvega razvoj kombinirane anksioznosti in depresije?

Zagotovo obstaja družinska komponenta. »Pogled v družinsko zgodovino (o obstoju motenj) osebe,
ki pride s primarno anksioznostjo ali depresijo, vsebuje namige, ali bo oseba lahko razvila oboje,« pravi Joseph Himle, Ph.D.,
namestnik direktorja Enote za anksiozne motnje na univerzi v Michiganu.

Tudi narava anksiozne motnje nosi določen vpliv. Obsesivno-kompulzivna motnja, panična motnja in socialna fobija
so posebno povezane z depresijo. Specifične fobije pa nekoliko manj.

Prav tako igrajo svojo vlogo leta. Oseba, ki prvič razvije anksiozno motnjo po 40. letu, bo bolj verjetno trpela tudi za depresijo, opaža Himle.
»Nekdo, ki razvije panične napade pri petdesetem letu, je običajno že doživljal depresijo ali jo doživlja sočasno.«

Običajno anksioznost pride pred depresijo, navadno nekaj let prej. Trenutno je povprečna doba nastopa anksioznih motenj pozno otroštvo/
zgodnja adolescenca. Psiholog Michael Yapko, Ph.D., trdi, da to predstavlja velikansko priložnost za preprečevanje depresije,
katere povprečna doba prve pojavnosti je zdaj sredi dvajsetih. »Ni značilno, da bi mlade osebe prerasle anksioznost,
razen ob zdravljenju in učenju kognitivnih sposobnosti,« pravi. »Vendar agresivno zdravljenje anksioznosti ob njenem nastopu,
lahko prepreči poznejši razvoj depresije.«

»Skupna točka anksioznosti in depresije je proces dojemanja pri katerem je precenjena nevarnost situacije in podcenjene osebne sposobnosti
,za spopadanje z njimi.« Osebe z nagnjenostjo vidijo veliko tveganja v vsakdanjih rečeh – prošnja za službo, za uslugo, povabilo na zmenek.

Nadalje si anksioznost in depresija delita stil spoprijemanja, ki temelji na izogibanju. Trpeči se izogibajo reči, ki se jih bojijo, namesto,
da bi razvijali sposobnosti za obvladovanje situacij v katerih jim je neprijetno. Običajno to korenini v pomanjkanju socialnih sposobnosti.

Jerilyn Ross (LICSW), predsednica Ameriške asociacije za anksiozne motnje (Anxiety Disorders Association of America) pravi celo,
da je povezava med socialno fobijo in depresijo »dramatična. Pogosto prizadene mlade ljudi, ki ne morejo hoditi ven, ne hodijo na zmenke,
nimajo prijateljev. So zelo izolirani in sami, počutijo se izključene.«

Včasih smo k anksioznosti nagnjeni in včasih se prenaša na otroke iz prevelike skrbi staršev. »Največja skupina trpečih za depresijo/anksioznostjo
so t.i. Baby Boomerji,« pravi Yapko. »Najhitreje naraščujoča skupina pa so njihovi otroci. Ne morejo naučiti otrok, česar še sami ne znajo.
Poleg tega njihova želja vzgojiti popolne otroke za slednje pomeni grozovite pritiske. Ustvarjajo bogato bero anksioznih/depresivnih otrok.«

Zdravljenje redko zavisi od tega, katera motnja se prej pojavi. »V veliko primerih,« pravi Rossova, »depresija obstaja,
ker je anksioznost tako izčrpljujoča. Ko zdravite anksioznost, se umakne tudi depresija.«

V praksi je zdravljenje namenjeno depresij in anksioznosti hkrati. »Vedno večje zanimanje je po sočasnem zdravljenju obeh motenj,«
poroča Himle. »Kognitivna-vedenjska terapija je posebno privlačna, saj se nanaša na obe.«

študije kažejo, da je učinkovita proti obema. Vendar je včasih depresija tako uničujoča, da se je treba najprej spopasti z njo.
Depresija, recimo, tipično ovira terapijo izpostavljanja pri anksioznosti, pri kateri se ljudje postopoma srečujejo s situacijami,
ki se jim izogibajo zaradi hudih strahov.

»Terapija izpostavljanja zahteva veliko truda,« razlaga Himle. »Takega truda depresivni ljudje velikokrat ne zmorejo.«
Antidepresivi lahko pomagajo. Večino SSRI-jev je odobrenih tudi za zdravljenje anksioznih motenj in so prva vrsta terapije z zdravili.
Katero zdravilo deluje najbolje, pa se vnaprej ne da napovedati. Potrebno je nekaj poskusov in napak.

Rossova ugotavlja, da je KVT uspešna kar v 80-90%, »seveda, če se jo pravilno izvaja.« Niso vse psihoterapije tudi KVT,
ki ima zelo specifično zaporedje postopkov, niti niso vsi strokovnjaki s področja duševnega zdravja usposobljeni za KVT.
»Pacienti se morajo prepričati, da dobijo pravo stvar.«

Zdravila in KVT so enako učinkoviti pri zmanjšanju anksioznosti/depresije. Vendar je KVT boljša pri preprečevanju ponovitve,
hkrati pa daje pacientu več zadovoljstva. »Daje večjo moč,« pravi Yapko. »Pacienti se radi čutijo odgovorni za lasten uspeh.«
Tudi novejši podatki namigujejo, da aktivno obvladanje KVT spodbuja nastanek novih možganskih obhodov,
ki zaobidejo nefunkcionalne odzivne poti.

Zdravljenje traja povprečno 12 do 15 tednov, pacienti pa lahko pričakujejo večje uspehe po šestih tednih.

»KVT ne vključuje let in let pogovorne terapije.« pravi Rossova. »Vsebuje domače naloge, vaje in razvijanje sprememb življenjskega stila.
Ko se pacienti naučijo prepoznavati sprožitelje – misli ali občutke, dogodke ali ljudi, morajo s tem nadaljevati. KVT jim da potrebno orodje.«



NEKAJ PRIMEROV BOLEZNI ........!!!



V: CIPRALEX IN TELESNA TEŽA

Cipralex jemljem že dve leti, zanima pa me, zadnjič sem zasledila nekoga, ki je od teh tablet imel zelo povečano telesno težo. To se dogaja tudi meni. Prosim za odgovor, seveda če ima kdo izkušnjo s tem.

O: Po meni dosegljivi literaturi nobena raziskava ni pokazala bistvene spremembe telesne teže pri bolnikih, ki so jemali escitalopram.
Lep pozdrav, Iztok Lešer



V: KDO PREDPIŠE ANTIDEPRESIVE?

Zivjo!
Na strani sem brala o depresiji. Na vsa zastavljena vprasanja s katerimi ugotavljate depresijo oz. kazejo na simptome depresije sem odgovorila pritrdilno, razen na zadnjega. Sicer ne vem kaj je to pri meni povzrocilo, saj nisem bila vedno taka. Tako pocutje se vlece pri meni ze kaksno leto in na case postane res nevzdrzno. Dolgo casa sem si govorila da si verjetno vse samo domisljam ampak ta vprasanja so mi dala mocno misliti. In sem se odlocila da bi si poizkusila pomagati, ce je nacin. Zato me zanima ce ti antidepresive lahko predpise samo osebni zdravnik. Ker imam glede tega tezavo saj je moj osebni zdravnik nas dober druzinski prijatelj in bi to akoj slo k mojim starsem ki pa mojega pocutja ne razumejo, saj je za njih najboljse zdravilo spanec, ki pa (preverjeno) ne pomaga zato rabim nekaj drugega, ce mi lahko pomaga.
In se to me zanima, ce je se kdo drug ki bi mi lahko predpisal zdravila...na koga se lahko obrnem?
Hvala za vas cas
LP

P.S.: imela sem tudi ze hujse probleme z zivci zaradi katerih sem zbolela na zelodcu oz. nekaj ej bilo narobe s sluznico, tako da sem imela hude bolecine, ki so bile kot nekaksno stiskanje blizu srca in so s epojavljale kadar sem bila pod stresom oz. v kaksnem prepiru s fantom ali ostalimi. Glede tega sem sicer dobivala zdravila, ki pomagajo, toda zelim si izboljsati pocutje in dobiti voljo do zivljenja.
LP

O: Antidepresive predpiše osebni zdravnik ali pa psihiater. Za psihiatra ne potrebujete napotnice (čeprav imajo rajši, če jo imate) ampak le urejeno zdravstveno zavarovanje. V vsakem večjem zdravstvenem domu je psihiatrična ambulanta, kamor se oglasite in povejte, da bi se želeli naročiti za pregled. Čakalne dobe so različno dolge, od nekaj tednov do nekaj mesecev.
Lep pozdrav, IL



V: PAROXAT, ANKSIOZNOST IN DEPRESIJA

Ne vem zakaj sploh pišem. Mogoče me bo kdo potolažil s svojo osebno izkušnjo. Danes sem se po dveh letih končno odpravila k zdravniku, ki je v dveh minutah ugotovil, kat sem pravzaprav že vedela. Depresija in predvsem anksiozne motnje. Stanje je res bilo že nevzdržno, bolečine v prsih, nezmožnost stanja v vrsti v trgovinah, nezmožnost prisostvovanju šolskih predstav mojega otroka, panika ponoči in še mnogo tega.Dobila sem Paroxat, pri zdravniku pa skoraj dobila napad panike, ko se je po telefonu o meni posvetoval s psihiatrom. Ob tem, ko me zdravnik obravnava kot težji primer, vodim srednje veliko podjetje s 19 zaposlenimi. Kako bo to šlo v prihodnje? Je sploh možna popolna ozdravitev ali tudi ozdravljen hodiš na meji norosti do konca življenja?

O: Anksioznost in depresija sta daleč od meje norosti, ki jo omenjate. Ob ustreznem zdravljenju pričakujemo, da bolnik po 4 - 6 tednih lahko funkcionira primerljivo vsakemu drugemu človeku, tako bi naj tudi vi celo bolj uspešno vodila podjetje in premagovala vse preglavice življenja dosti laže kot prej, s simptomi depresije.
Ker je začetek zdravljenja z antidepresivi (tudi Paroxatom) specifičen si preberite kaj več o tem na naslednji povezavi:
http://www.psihiater-leser.com/452/27585.html
Veliko uspeha pri zdravljenju pa oglasite se še kaj.
Iztok Lešer


V: DEPRESIJA?
Spoštovani,
star sem 26 let in sem se našel skoraj v vseh točkah, ki kažejo na depresijo.
Imam dobro službo, sem cenjen v okolju, v katerem živim, na prvi pogled vse ok.
Manjka mi volja do življenja, težko oz. nerad se vklopim v družbo, spolnost me skorajda ne zanima. Partnerico imam, vendar vem, da zaradi moje čustvene in fizične nezainteresiranosti trpi.
Večkrat razmišljam o tem, da bi prekinil lajf.
Kaj storiti?

O: Vsaj poskusiti morate z zdravljenjem. Depresija je bolezen, ki se dobro pozdravi v veliki večini primerov. Jemanje antidepresivov ne povzroča odvisnosti in nima resnih ali trajnih negativnih posledic.
Vaš osebni zdravnik bi moral predpisati kvaliteten antidepresiv. Preberite si poglavje o antidepresivih in o tem, kako si pomagati, kadar si depresiven (pomagajmo si sami). Če vas še kaj zanima se še oglasite.
Pozdrav, IL


V: PANIČNA MOTNJA, DEPRESIJA

Lep pozdrav vsem!
Zanima me,kako uspešno je zdravljenje panične motnje in depresije.(seveda pod pogojem,da se bolnik zdravi).Ali je motnja lahko kdaj ozdravljena,ali je potrebno doživljensko jemati terapijo za vzdrževanje določenega stanja? Namreč v družini imamo družinskega člana s tako diagnozo.Psihiater mu je predpisal terapijo Asentra in Lexaurin. Prosim,če mi lahko kaj več napišete o poteku zdravljenja.Najlepša hvala že v naprej.

O: Panična motnja je največkrat kronična motnja, čeprav je potek različen pri različnih bolnikih in tudi pri istem bolniku v različnih obdobjih ni enak. Ocenjujejo, da je približno 40% zdravljenih bolnikov dolgoročno brez simptomov bolezni, približno 50% jih ima tako blage simptome, da ne vplivajo na kvaliteto njihovega življenja, 10% pa jih ima kljub zdravljenju še vedno izrazite simptome.
Pogostnost in izraženost paničnih napadov se spreminja, pojavljajo se lahko nekajkrat dnevno ali pa enkrat mesečno. Uživanje kofeina ali pretirano kajenje cigaret lahko izzove napad.
Depresija je pridružena panični motnji pri isem bolniku v 40 - 80%.
Zdravljenje z antidepresivi je po mojem mnenju učinkovito, pozitivni učinki daleč presegajo negativne plati zdravljenja.
Medikamentozni terapiji je dobro dodati še psihoterapijo, najbolj se je izkazala kognitivna in vedenjska terapija.
Lep pozdrav, IL


V: DEPRESIJA?

Pozdravljeni!
Zaradi nenehnega nihanja razpoloženja in depresivnih stanj, kar traja že peto leto, sem se končno odločila, da bom poiskala pomoč. K psihologu sem začela hoditi januara letos. Do sedaj sem imela samo 3 kontrole - psiholog ni imel večkrat časa Kako pogosto bi naj potekale kontrole?
Zanima me še, kaj pomenijo sledeči izrazi: (psiholog je uporabil proekcijsko preizkušnjo) "nakazana je ciklotimna-cikloidna osebnostna konstrukcija , s poudarkom na depresivnosti, z rahlo nakazano tendenco, ki ne izključuje možnosti izhoda v neugodni smeri....."
Glede na to, da se s psihologom vedno pogovarjava samo eno in isto, nimam več nobenega interesa, da bi ga še naprej obiskovala... Ne vem, ali je pri vseh tako? Enkrat sem bila že pri psihiatru - samo enkrat in nikoli več - na prvem srečanju se mi je vse skupaj zamerilo, ker mi je že na 1. srečanju hotel predpisati antidepresive. Takrat sem imela 16 let, danes jih imam 21. Prestrašila sem se, da bom zaradi antidepresivov postala čudna in čisto druga oseba (poznam tak primer).
Zdaj se pa vse skupaj že PREDOLGO vleče... Ne zdržim več...
Postala sem brezvoljna, nič se mi več ne da, ne morem se skoncentrirati in ne morem se več učiti. Študiram in letos ponavljam 1. letnik.
Občutek imam, kot da ne bom nikoli dosegla ničesar kar si želim, ker enostavno nisem sposobna...
Že po naravi sem počasna, sedaj pša sem še bolj... Ne morem si predstavljati, da bi imela hišo, otroke, službo in bi zmogla še skrbeti za vso gospodinjstvo in vse kar sodi k temu... Ničesar več nisem zmožna normalno opraviti, niti najenostavnejših stvari ne morem narediti tako, kot drugi ljudje... Jaz za stvari, za katere dtgi porabijo 10 min, porabim 1h.
Goro stvari se imam za učiti, rada bi se naučila, pa si ne morem zapomniti niti par ušivih strani. V srednji šoli mi je to šlo.
Obtičala sem nekje vmes in ne vidim več izhoda... Rada bi umrla, a sem se začela batti smrti. Ne mine dan, ko ne bi mislila na njo. Rada bi živela (jokam), rada bi bila vesela, aktivna, družabna, pa mi ne uspeva... Ne najdem izhoda...
Sama sebe zavajam, da z mano ni nič narobe, da ne potrebujem pomoči, vendar jo...
Na koga naj se obrnem... Rada bi živela življenje...
Toliko dni je že šlo v nič, današnji je še samo eden izmed njih...
Za odgovor se Vam najlepše zahvaljujem...Kaja.

O: Draga Kaja!
Odgovor na vaša vprašanja ni preprost, na takle način je vse skupaj težko razložiti.
Ciklotimna osebnost je nagnjena k nihanjem razpoloženja, podobno kot pri bipolarni motnji (glejte poglavje o bipolarni motnji), vendar z manj izrazitimi nihanji razpoloženja: depresije so manj globoke, "plus faze" manj močne. Vsekakor gre za spremenjeno delovanje možganov, ki ga je v posameznih obdobjih poslabšanja najbolje zdraviti s stabilizatorji razpoloženja (glejte poglavje o stabilizatorjih) in s prilagojenim življenjem - za določeno obdobje, dokler traja poslabšanje. Antidepresivi pomagajo v obdobjih depresije.
Moja izkušnja po 15 letih dela z antideresivi je, da ne spremenijo človeka in ga ne naredijo drugačnega. Človek je po značaju isti, samo bolj pozitivno gleda na svet, manj ga potrejo stvari, bolj gladko rešuje probleme.
Ne obupujte, poiščite pomoč. Poskusite z zdravili, še vedno jih lahko prenehate jemati, če boste ugotovili, da vam ne pomagajo. Antidepresivov se ne navadiš, ne postaneš odvisen od njih.
Pa le vztrajajte pri študiju.
Pozdrav, dr. Lešer


V: DEPRESIJA?

Spoštovani,
star sem 26 let in sem se našel skoraj v vseh točkah, ki kažejo na depresijo.
Imam dobro službo, sem cenjen v okolju, v katerem živim, na prvi pogled vse ok.
Manjka mi volja do življenja, težko oz. nerad se vklopim v družbo, spolnost me skorajda ne zanima. Partnerico imam, vendar vem, da zaradi moje čustvene in fizične nezainteresiranosti trpi.
Večkrat razmišljam o tem, da bi prekinil lajf.
Kaj storiti? Br@nc

O: Vsaj poskusiti morate z zdravljenjem. Depresija je bolezen, ki se dobro pozdravi v veliki večini primerov. Jemanje antidepresivov ne povzroča odvisnosti in nima resnih ali trajnih negativnih posledic.
Vaš osebni zdravnik bi moral predpisati kvaliteten antidepresiv. Preberite si poglavje o antidepresivih in o tem, kako si pomagati, kadar si depresiven (pomagajmo si sami). Če vas še kaj zanima se še oglasite.
Pozdrav, IL


V: PANIČNA MOTNJA

Lep pozdrav vsem!
Zanima me,kako uspešno je zdravljenje panične motnje in depresije.(seveda pod pogojem,da se bolnik zdravi).Ali je motnja lahko kdaj ozdravljena,ali je potrebno doživljensko jemati terapijo za vzdrževanje določenega stanja? Namreč v družini imamo družinskega člana s tako diagnozo.Psihiater mu je predpisal terapijo Asentra in Lexaurin. Prosim,če mi lahko kaj več napišete o poteku zdravljenja.Najlepša hvala že v naprej.
Lp, boni

O: Panična motnja je največkrat kronična motnja, čeprav je potek različen pri različnih bolnikih in tudi pri istem bolniku v različnih obdobjih ni enak. Ocenjujejo, da je približno 40% zdravljenih bolnikov dolgoročno brez simptomov bolezni, približno 50% jih ima tako blage simptome, da ne vplivajo na kvaliteto njihovega življenja, 10% pa jih ima kljub zdravljenju še vedno izrazite simptome.
Pogostnost in izraženost paničnih napadov se spreminja, pojavljajo se lahko nekajkrat dnevno ali pa enkrat mesečno. Uživanje kofeina ali pretirano kajenje cigaret lahko izzove napad.
Depresija je pridružena panični motnji pri isem bolniku v 40 - 80%.
Zdravljenje z antidepresivi je po mojem mnenju učinkovito, pozitivni učinki daleč presegajo negativne plati zdravljenja.
Medikamentozni terapiji je dobro dodati še psihoterapijo, najbolj se je izkazala kognitivna in vedenjska terapija.
Lep pozdrav, IL


V: ANKSIOZNA MOTNJA

Spoštovani,
prosim pomagajte mi.
Februarja sem po obisku hipnotizerja dobila napad panike. Vsi znaki mi kažejo na to. Mene najbolj zanima zakaj me po dveh mesecih jemanja tablet cipralex, še vedno dajejo zmedene misli, vrtoglavica, peče me glava, slab spomin... Je že veliko bolje, nimam napadov tesnobe, vendar sem še vedno slaba. Slabo pa me naredijo ti znaki. Mož in otroci ne vedo, da se še vedno počutim slabo za njih sem prav zanimiva, ker se trudim skriti, da se pravzaprav počutim slabo. Čeprav ko delam ali se z njimi pogovarjam ne razmišljam o sebi je zelo boljše. Če pa le imam minutko časa se spomnim na svojo bolezen. Psihiatra imam 31.julija in ga bom seveda obiskala do takrat pa bi prosila za kakšen nasvet, kako naj zdržim do takrat in kaj je vzrok, da mi ne poneha to slabo počutje. Zanima me če ga jaz sama povzročam.
Najlepša hvala za odgovor in lep pozdrav. Sanja

O: Draga Sanja!
Težko rečem, zakaj imate še vedno določene težave. Lahko, da so to še vedno "ostanki" panične motnje, lahko, da je cipralex le delno pozdravil vaše težave. Možnosti je več; poskusiti je treba z zvišanjem odmerka cipralexa (v dogovoru s psihiatrom!) in če ne bo zadovoljivega odziva z zamenjavo zdravila.
Vmes lahko sama sebi pomagate tako, da se čim manj ozirate na te simptome. Ne ukvarjajte se s telesom in s preverjanjem, kako dihate, ali se vam kaj vrti itd, telo dela najbolje samo od sebe - pustite mu, da funkcionira.
Vi pa se usmerjajte v konkretne dejavnosti, v delo, pogovor z bližnjimi. Kadar opazite simptome panične motnje, svojo pozornost voljno usmerite navzven, v zunanje okolje, v osebe in predmete okoli sebe. Prepustite telesu skrb za ravnotežje, dihanje, bitje srca itd. Sprostite se! Obiščite spletno stran društva DAM (http://www.nebojse.si/), tam boste našli veliko informacij in možnosti za pogovor. vse dobro. dr. Lešer



V: NAZAJ K PSIHOLOGU

Pozdravljeni!
Čeprav težko priznam,imam problem predvsem sama s seboj.Pred 3 meseci sem nehala hodit k psihologu(pred tem sem ga obiskovala cca.6 mesecev).Nehala sem predvsem zato,ker me je res strah povedati tisto,kar v resnici čutim&enostavno nisem mogla.Sedaj vem,da sem naredila napako in šele zdaj verjamem,da je psiholog edini,ki bi mu res lahko zaupala,čeprav imam glede tega zelo slabe izkušnje.Zanima me,koliko časa naj bi psihoterapija pravzaprav trajala?Vseeno pa moram vprašati,če je res čisto vse,kar povem psihologu zaupno in v nobenem primeru ne bi mogel izrabiti mojega zaupanja??
Res bi šla rada spet nazaj,toda trenutno še zbiram pogum,ker niti ne vem,kaj bi si mislil o tem,niti ne vem,če bi me še enkrat sploh sprejel.
Za odgovor se vam zahvaljujem in verjamem,da mi bo pomagal pri moji odločitvi. Anna



O: Psihoterapija traja različno dolgo. Nekatere moderne oblike, ki so usmerjene v konkretne probleme in imajo kratkoročne cilje(npr. kognitivno vedenjska) trajajo lahko samo nekaj tednov ali mesecev. Analitske psihoterapije pa lahko trajajo več let.
Le pojdite nazaj in psihologu povejte o svojih zavorah. Načeloma bi se moral vsak od terapevtov držati principov poklicne molčečnosti, ki je tudi sestavni del terapevtskega odnosa.
Lep pozdrav, dr. Lešer



V 2: Hvala za odgovor, čeprav ste napisali, da bi se psiholog načeloma moral držati pravil - kaj pa, če se jih ne? In ravno to me skrbi.
Prej sem omenila, da sem psihologa obiskovala 6 mesecev, pa ni bilo nobenega ne vem kakšnega rezultata. Je možno, da sem glede tega kriva sama, ker se mu pač nisem čisto 100%zaupala? Edina razlika je bila v tem, da sem se po pogovoru z njim vedno dobro počutila. In zdaj, ko ne hodim več, sem se spet znašla tam, kjer sem bila prej. Zato včasih dobim občutek, da bi tja lahko hodila v nedogled, pa ne bi bilo,razen mojega počutja,nič drugače??Anna

O: Ne morem vam reči, da se vsi psihologi in psihiatri vedno držijo poklicne molčečnosti, tega ne vem. Vendar ne poznam nikogar, ki bi jo grobo kršil, pa jih kar nekaj poznam.
Menim, da lahko sebi bolj koristite, če hodite na terapijo kot če ne.
In zdaj je stvar dozorela tudi v smeri, da boste lahko iskrena, kar prej niste mogla biti. Iskrenost in želja po razrešitvi notranjega konflikta pa stvari v terapiji lahko premakneta iz mrtve točke.
IL



V: TESNOBA

Pozdravljeni,septembra lani sem doživela prvi napad tesnobe,ki je kar trajal in trajal.Imela sem vse telesne znake,kot so slabost,tresenje,tiščanje v prsih...nisem pa potrta,depresivna,žalostna...Po mesecu takega stanja sem prav obležala in sem končno poiskala pomoč.Psihiatrinja mi je dala tablete eglonyl in moram rači,da so kar pomagale.Zdaj imam velikokrat tesnobo zgodaj zjutraj,vendar jo nekako prestanem,čez dan pa je kar v redu.Zdaj že nekaj časa jem ta zdravila pol tablete na dan oz.vsaki drugi dan.Že večkrat sem poskusila prav prekiniti z zdravili,toda že po nekaj dneh so se težave spet ponovile.Ker me je tega zelo strah,jih seveda jem naprej,toda zelo me zanima zakaj je temu tako?Mislim,rada bi živela brez zdravil,tod asploh ne gre.Ker jih jem že skoraj eno leto,pa sploh ne vem kako naprej...Resnično upam,da mi boste pomagali in mi hitro odgovorili,pozdravček. Janja


O: Zanima vas, zakaj se strah in tesnoba ponovita, ko prenehate jemati eglonyl. Opisali ste najverjetneje panične napade, ki jih običajno zdravimo z antidepresivi iz skupine SSRI, kot so Prozac, Zoloft, Paroxat itd. (glejte poglavja o anksioznosti in antidepresivih v "Informacije za vse). Vaša psihiatrinja se je odločila za Eglonyl, ki sicer ima podobne učinke, vendar ne spada strogo v skupino antidepresivov, ampak bolj antipsihotikov. Če vam Elonyl pomaga, bo kar dobra izbira. Morda pa se ga želite prehitro znebiti. Panično motnjo zdravimo dolgo časa, najmanj eno leto, velikokrat pa je potrebno več let jemanja antidepresivov. O svojih dvomih se pogovorite tudi z zdravnico.
Pozdrav, dr. Lešer


V 2:
Hvala vam za tako hiter odgovor.Bi pa rada še nekaj vprašala,pri psihiatrinji sem bila samo parkrat in niti nisva dobili vzroka za moje težave,niti mi ni povedala kaj je.No,eglonyl mi je napisala par škatlic in naj bi jih jemala 2 dnevno.Po nekaj mesecih sem začela kar sama zmanjševati in tako sem zdaj pristala na polovički.Zdaj pa ne razumem,kaj je v tisti polovički,da ne morem brez njih in kdaj bo moje telo oz.psiha pripravljena popolnoma živeti brez njih?Še enkrat hvala za odgovor,zelo mi pomagate. Janja.

O 2: Zdravljenje tesnobe in depresije traja dolgo časa, najmanj 6 mesecev, lahko več let. Zdravilo jemljemo najmanj 6 mesecev v istem odmerku, kot nam je pomagal, prej odmerka ne znižujemo, saj je možnost poslabšanja in ponovitve še vedno velika.
Pozdrav, IL


V: NENORMALEN STRAH PRED PREISKAVAMI

Nujno sem potrebna "generalke",saj sem že v letih, ko vse že nekako škriplje. Na kakšnih zdravstvenih preiskavah nisem bila že dobrih 17 let in zdaj čutim,da je z menoj nekaj konkretno narobe. Tako strašansko, prav panično se bojim preiskav,da se bojim,da me bodo nekega dne od doma odpeljali le še v črnem avtomobilu. Da ne govorim o zobozdravniku!!! Najraje bi vse opravila kar pod narkozo. Imam precej zdravstvenih težav: težko diham,imam močne krvavitve, ki trajajo tudi po tri tedne, glavobole,probleme z ožiljem....pa še bi lahko naštela.Čim se toliko okorajžim,da obiščem splošnega zdravnika in mi ta napiše napotnico,ne bo videl ne mene in ne izvidov. Naslednjič pa se malo "skregava", dobim kakšno tabletko ali kremo- nekaj kar ne boli in sem na istem kot prej. Prosim naj ne bo vaš odgovor,da si naj sama pomagam. Ne gre. Pri tem mi ni pomagala niti hipnoza na katero sem hodila. To ni navaden, običajen strah. Smrtna groza, panika... Kaj bi lahko naredila v mojem primeru? Obstajajo kje zdravniki, ki imajo veliko potrpljenja z ljudmi kot sem jaz? Vem,da moram zase nekaj narediti, toda strah zmeraj nadvlada.Bojim se, da bo kmalu prepozno zame. Strahica.


O: Ne vidim, kako bi vam lahko z nasvetom na spletu pomagal. Moje izkušnje z zdravniki so, da pomagajo in da so potrpežljivi in prijazni. Ne sicer vsi, večina pa le. Ginekološkega pregleda se bojite? Preiskav? Odvzema krvi? Ultrazvoka? Mogoče ste kdaj imela res slabe izkušnje z zdravniki in zdaj posplošujete. Mogoče bi pred preiskavami vzela dan prej in na sam dan preiskave kako pomirjevalo. Druga možnost se mi zdi pa kura z antidepresivi, ki bi zmanjšali tesnobo in strah. Zdarvljenje z antidepresivi traja 6 do 12 mesecev in jih je treba jemati redno, ne povzročajo pa odvisnosti ali kakih posledic. To zadnje bi jaz na vašem mestu le poskusil. Preberite se podpoglavje o antidepresivih na http://www.psihiater-leser.com/452/27585.html
Upam, da sem kaj pomagal, lep pozdrav. Iztok Lešer


V 2: Hm...ampak jaz antidepresive jemljem že kar nekaj časa, pa me je vseeno strah. Nisem vedela,da antidepresivi zmanjšujejo strah. mogoče pa bi morala jemati večji odmerek.

O 2: Antidepresivi so uspešna zdravila tudi za zdravljenje večine anksioznih motenj, ne le depresije.
Pozdrav, IL


V: PANIČNA MOTNJA

Pozdrav!
Devet let sem trpela za paničnimi napadi dokler nisem našla terapevta, ki mi je pomagal. Predpisal mi je EFEKTIN ER 75 in XANAX po potrebi. Jemala sem ga eno leto in stanje se je izboljšalo oziroma skoraj čisto popravilo. Pol leta po koncu jemanja Efektina pa so se napadi začeli ponavljati najprej v mili obliki potem pa čedalje huje. Ponovno sem dobila Efektin vendar se mi po treh mesecih jemanja stanje še ni izboljšalo kvečjemu poslabšalo. Zanima me kaj vi menite o zdravilu ali bi ga bilo treba menjati! Lep pozdrav Carol

O: Gre za povsem dober in učinkovit antidepresiv. Morda ga je 75 mg dnevno premalo. V poštev pride tudi zamenjava s katerim od SSRI. Pogovor s psihiatrom v tej smeri bo pomagal. Morda bi dodali še kognitivno vedenjsko psihoterapijo. Poglejte si spletno stran društva DAM in se jim morda pridružite: www.nebojse.si
Veliko uspeha! Dr. Lešer


V: DEPRESIJA – DEPRESIVNOST

Na neki spletni strani sem prečitala,da se depresija loči od depresivnosti. Jaz si namreč predstavljam, da je depresija bolezen, depresivnost pa stanje v katerem sem v tem obdobju. Tam je navedeno, da je depresivnost menda nekaj kar se lahko dogaja vsakemu človeku zaradi nekih problemov,depresija pa je bolezenska-brez posebnega razloga. Kaj je res od tega? Tečka

O: Depresija je bolezenska motnja, ki jo zdravimo.
Depresiven pomeni trpeč za depresijo, nanašajoč se na depresijo.
Depresivnost pa pomeni lahko normalno ali pa tudi bolezensko potrtost. Torej depresivnost je lahko zgolj normalna žalost ali pa bolezenska potrtost. Normalno potrt človek nima vseh znakov depresije (bolezni) in normalna potrtost ne traja tako dolgo, kot depresija (več kot 2 tedna). Upam, da smo razjasnili terminologijo.
Pozdrav. Iztok Lešer


V: ANKSIOZNA MOTNJA

Spoštovani,
hvala za vaš prejšni odgovor, zelo mi je pomagal in počutim se že bolje. Veliko berem in sedaj že vem zakaj sem dobila to bolezen. Pri meni je vzrok strah in nezaupanje o sebi. Imam pa nek drug problem in ne vem na koga naj se obrnem. Cipralex jemljem že od maja in takrat so se mi začele težave z glavo. Glava me ne boli, ampak me peče, kot da bi me nekdo cukal in pa krče imam v glavi. To se dogaja vskodnevni in je zelo moteče. Sedaj ne vem ali so to stranski učinki cipralexa, ali je to posledica moje bolezni ali pa za to obstaja kakšen drugi problem: moja osebna zdravnica pravi, da to ni nič hudega, ampak mene zelooo moti. Če ne bi bilo teh problemov z glavo, bi se počutila 80% bolje in bi lažje odpravila moje tesnobne težave. Prosim če mi svetujete, kaj bi vi naredili na mojem mestu?
Že v naprej se vam zahvaljujem za odgovor in res pohvala, ker so vaši odgovri res hitro in so nam zelo v pomoč. Vesela sem, da vas imamo!!
Lep pozdrav,
Sanja

P.S. Na kratko me še to zanima, ko berem vidim, da je to zelo dogotrajna bolezen in nisem odkrila še nikjer, da bi nekdo rekel, da mu je popolnoma izginila in da so lahko normalno živeli brez tesnobnih oz paničnih napadov naprej. Rada bi vedela ali bom kdaj pozdravljena ali bom večno morala pričakovati, da se mi te zame strašna bolezen, lahko ponovi. Mislim, da ni bolj grozne stvari kot to da imaš občutek da boš umrl ali da se ti bo zmešalo in potem se ti zdi kot da to nisi ti, da si samo robot, ki opravljaš delo.

O: Res bi želel, da o težavah predebatirate s svojim psihiatrom, če ga še nimate pa prosite osebno zdravnico, naj vas napoti k njemu. Zelo nehvaležno in tudi strokovno vprašljivo je takole po internetu komentirati določeno stanje in se hipotetično izjasnjevati o konkretnem zdravljenju. Nič od tega ne more nadomestiti terapevtskega odnosa z vašim zdravnikom. Torej - hipotetično: Možno je, da vam težave povzroča cipralex. Če bi bila moja bolnica in bi imel podatke, ki sem jih dobil od vas, bi poskusil z znižanjem odmerka na 1/2 tbl dnevno in opazoval, kako je z glavo. Če bi bilo težav manj, panični napadi pa se ne bi ponovili, bi ostal na istem - polovičnem - odmerku 1 leto, po možnosti dlje. Če bi bila glava sicer boljša, panični napadi pa bi se ponovili, bi bilo pa dobro poskusiti s kakim drugim antidepresivom, ki morda ne bi imel takih neželenih učinkov kot cipralex.
Ne morem napovedati, ali boste imeli težave dolgo ali ne, pri vsakem je drugače, so tudi ljudje, ki po določenem obdobju zdravljenja ne potrebujejo več zdravil in so brez težav.
Pozdrav, Iztok Lešer


V: POMIRJEVALA

Pred leti so mi predpisali Risperdal, nato Cipramil. Nič mi ni pomagalo oz. sem jih zelo slabo prenašala in prenehala z jemanjem. Sedaj so mi predpisali Rivotril 2mg, pol tabletke zjutraj, pol zvečer. Počutim se super. Diagnoze nimam nobene. Prosim za mnenje o Rivotrilu.
Lep pozdrav in hvala.Lučka

O: Zagotovo imate neko diagnozo, saj smo zdravniki ob vsakem pregledu dolžni vsaj v kartoteko zapisati neko diagnozo - sprva je lahko okvirna, ko pa bolezen bolje spoznamo jo spremenimo v bolj konkretno.
Rivotril je klonazepam, spada v skupino benzodiazepinov (kamor spadajo tudi Apaurin, Ansilan, Lexaurin, Loram, Helex, Xanax in druga pomirjevala). Benzodiazepini so anksiolitiki (pomirjevala) in hipnotiki (uspavala). Rivotril je poseben, ker ima manj izrazito pomirjevalno delovanje tem bolj izrazito pa antikonvulzivno (proti epileptičnim krčem) delovanje, zato ga predpisujejo kot zdravilo izbora pri nekaterih vrstah epilepsije. V psihiatriji ga ponekod uporabljajo tudi za umirjanje. Rivotrila ne smemo nenadoma prenehati uživati, saj lahko to sproži epileptični napad.
Vsi benzodiazepini (tudi Rivotril) lahko povzročijo fizično in psihično odvisnost, posebej pri tistih bolnikih, ki tudi sicer nagibajo k odvisnostim (alkoholiki, narkomani, tabletomani). Pri teh bolnikih lahko nenadna prekinitev jemanja povzroči abstinenčni sindrom in hude težave.
S konkretnimi vprašanji glede diagnoze in Rivotrila se le obrnite na svojega zdravnika!
Lep pozdrav, IL


V: ŽALOST

Rada bi vas vprašala...če je možno da če jemleš tablete proti anksioznosti..in če te nekdo prizadane..da se še enkrat hujše vse odraža..da je bolečina še večja..d mam glavo tako k da bi mi jo razneslo!...da me od solz bolijo oči-nikje globoko notr..da čutm živc od oči kako me trga..da teško diham in da mi postane tako vroče kot bi mela veliko vročino?..
hvala za odgovor. Obupanka

O: Nobene tablete ne naredijo človeka umetno srečnega (le nekatere nedovoljene droge lahko povzročijo evforijo). Ko te kaj prizadene si prizadet, ne glede na to, ali jemlješ antidepresive ali anksiolitike. Antidepresivi ti pomagajo, da nisi bolezensko potrt, depresiven brez razloga. Če imaš razlog si pa še vedno žalosten.
Upam, da sem kaj pomagal.
Iztok Lešer


V: ANKSIOZNO DEPRESIVNE MOTNJE

pred 3leti sem se že zdravil zaradi depresije sedaj pa imam vse simptome anksioznedepresije.poleg teh v simptomov imam pa še velike bolečine na srcu.bolečine v srcu so se pojavile približno istočasnoko sem se zavedal da sem zaljubljen v prijatlco a ji tega ne morem povedati .pred enim tednom sem se naročil pri psihiatru ki ga imam oktobra začel pa sem jemati cipralex .prosim za kakršni koli nasvet. Alen

O: Zakaj ne morete povedati prijateljici o ljubezni? Če imate depresijo in anksioznost bi moral antidepresiv, kot je cipralex, pomagati po nekaj tednih. Simptomi bi se morali zmanjšati, tudi stiskanje pri srcu bi se moralo ublažiti. Če boste po nekaj tednih čutili le delno izboljšanje ponavadi svetujemo zvišanje istega antidepresiva, če pa ne bi čutili nobenega olajšanja, svetujemo menjavo antidepresiva.
Svetujem vam, da še enkrat razmislite o pogovoru s prijateljico o svojih čustvih do nje.
Lep pozdrav, Iztok Lešer



V 2: najprej bi se vam zahvalo za prejšnji odgovor.HVALA. zdaj že dva meseca jemlem cipralex a še vedno čutim vsakodnevno tiščanje v prsnem košu in občasno še mam napade a so rahli.kako naprej. Alen



O 2: pogovorite se s svojim psihiatrom. Možno je, da potrebujete za določen čas, npr. nekaj mesecev, višji odmerek cipralexa, da bi simptomi povsem izginili (cilj zdravljenja je odprava vseh simptomov in normalno življenje dalje). Druga možnost je zamenjava antidepresiva, da bi morda kak drug bolje pozdravil simptome. Tretja možnost je začetek psihoterapije, priporočam vedenjsko kognitivno terapijo, ki jo obvladajo nekateri psihiatri in psihologi.
Lep pozdrav, Iztok Lešer



V 3: po jemanju cipralexsa nimam več tistega občutka depresije imam pa strah zaradi bolečin v prsih da imam raka in zbujam se utrujen če pa kaj fizično delam pa se zelo hitro utrudim in takrat začnem dobivati napade značilne za anksiozne motnje



O 3: Možno je, da cipralex jemljete premalo časa, da bi se vsi simptomi že umirili, možno, da je odmerek še premajhen in ga bi bilo treba povečati, možno pa je tudi, da bo treba cipralex zamenjati, ker je premalo učinkovit. Kaj od tega velja za vas bo treba prediskutirati s psihiatrom, ki vas zdravi.
Svetujem vam, da živite in počnete stvari tako, kot da ste zdravi, čeprav imate morda občutek, da niste. Vaš cilj naj bo odsotnost vseh simptomov tesnobe in depresivnosti. Vse skupaj pa zahteva nekaj časa in potrpljenja. Upam, da vam bo počasi uspelo.
Pozdrav, Iztok Lešer


V: DEPRESIJA

Pozdravljeni dr. Lešer
Že dlje časa trpim zaradi depresije. Dogaja se mi, da me iz čistega miru napadeta strah in nervoza. Strah pred ničemer določenim. Sem anksiozen in se zaprem vase. Temu običajno sledi mrzlica in opazil sem, da imam takrat zelo mrzle roke, ne glede na letni čas in temeperaturo v prostoru. Takrat se težko koncentriram in zberem misli, imam napad panike. Običajno tudi izgubim apetit.
Že 2 leti obiskujem psihiatra, ki pa mi ni uspel pomagati, ne vidim nikakršnih koristi od obiskov. menim, da me ne zdravi pravilno.
Najslabše se počutim zjutraj. Težko vstanem, sili me na bruhanje in običajno imam drisko. Bil sem na gastroskopiji in razen, da imam želodčno kilo niso ugotovili ničesar.
Ko se dan prevesi v popldne se počutje običajno malenkost izboljša. Nikakor pa ni dobro. V zadnjih 5 letih se ne počutim dobro.
Tudi s spanjem imam velikokrat težave, nemirno spim in veliko sanjam, velikokrat so to more.
Moj psihiatre me je probal zdraviti samo z eno vrsto antidepresivov (ne močnimi) in stanje se ni izboljšalo.
Moj psihiater se ni nikdar poglobil in poskusil odkriti vzrok slabemo počutju. Vsi se ukvarjajo z zdravljenjem posledic in ne z zdravljenjem vzroka.
Prosil bi vas za mnenje. Zlatko



O 1: Dragi Zlatko,sama imam prav iste težave,kot si jih opisal ti,vključno z mnenjem,da tudi mene moj psihiater ne zdravi pravilno,pa čeprav sem bila samo dvakrat pri njemu.Res tudi pri meni je najhujše zjutraj in tisto siljenje na bruhanje je prava grozota.Sama ti žal ne morem dati nobenega pametnega nasveta,ker imam ista vprašanja kot ti.Zanima pa me,koliko časa jemlješ že tablete in katere.Jaz jemljem eglonyl že 10 mesecev.Lp od tjaše



O 2: Po dveh kontrolah res ne moreš soditi psihiatra o njegovi kvaliteti!
Sploh pa sem mnenja, da bi vzrok moral poiskati vsak posameznik pri sebi - analizirati svoje življenje in se poglobiti v obdobje, preden so se težave pojavile. Psihiater lahko pojasni le, če gre za težave zaradi telesnih sprememb ( npr. napačnega delovanja možganov ipd. ).
Rešitev je v tem, da tako kot sta tukaj opisala kdaj opažata težave, to povesta tudi psihiatru, povedati pa je treba tudi o neučinkovitosti zdravila, ki ga opažate in se pogovoriti o možnih rešitvah. Potrebno je obojestransko sodelovanje, ne samo pričakovati od psihiatra, da pridemo na kontrolo in bo naredil čudež!
Razmislita malo o vsem in morda s poglobitvijo vase sama odkrijeta vzrok težavi, ga nato zaupata psihiatru in skupaj bosta iskala rešitve...
Srečno! Someone

O 3: Strinjam se s "someone", hvala za vaše mnenje.
Pogumno in jasno povejte svojim zdravnikom, kaj je veš cilj in kaj vas bega, zastavite vprašanja tolikokrat, da boste zadovoljni z odgovorom (čeprav je včasih treba sprejeti, da se da pomagati le do določene mere, žal ne toliko, kot bi bolnik ali njegovi svojci želeli). Naj vas ne odženejo zdravnikova nejevolja ali odklonilni odgovor. Zdravniki smo le ljudje, priznam, da mi včasih zmanjka potrpljenja in žal mi je zaradi tega.
Upam, da se bom sčasoma popravil.
Pozdrav, Iztok Lešer


V: ZDRAVILA IN ODVISNOST

stara sem 39 let, mati dveh otrok (14 let in enega 20 mesecev), že od kar pomnim me muči tesnoba, strah pred ljudmi, sedaj pa se je pojavila še depresija, ki me je totalno izčrpala, zadnje tedne imam probleme tudi s spanjem, kar do sedaj nisem imela. Zavedam se, tudi mož mi pravi tako, da moram poiskati pomoč in jo tudi bom in najverjetneje tudi brez zdravil ne bo šlo. Muči pa me vprašanje, ali so zdravila res tako nenevarna, ne povzročajo odvisnosti, tega se namreč močno bojim. Že tako imam odpor do tablet in tudi aspirina ne vzamem, če le ni nujno. Helena


O 1: Zdravila za depresijo ne povzročajo nobene odvisnosti.
Odvisen lahko postaneš od uspaval ali pomirjeval, pa še to ne, če ji jemješ pod zdravniškim nadzorom.
Tako da nevem zakaj tak odpor do zdravil.
Prijateljica zaradi logike, da so zdravila strup za telo, zdaj umira zaradi hude telesne, ne duševne, bolezni - odklanja zdravila in si pomaga le z alternativo...
Sicer pa Vam bo psihiater verjetno odgovoril kaj podobnega, kot sem zdaj jaz...
Srečno pri premagovanju duševnih stisk! Someone

O 2: Hvala za vprašanje in "Someone" za podporo. Veliko preveč je nepotrebnega trpljenja zaradi strahu pred tabletami. Antidepresivi ne povzročajo odvisnosti, lahko pa v prvih dneh po nenadni prekinitvi rednega zdravljenja občutimo poslabšanje počutja. Zato priporočamo, da antidepresive po predvidenem obdobju zdravljenja (6 - 12 mesecev) ukinjamo postopno, v 1 - 2 tednih.
Lep pozdrav, Iztok Lešer


V: PANIČNI NAPADI IN HELEX

Stara sem 42 let in že dalj časa jemljem Helex. Doživela sem dva strašna napada; podivjano srce, vročina, bruhanje - mislila sem, da bom umrla. Obakrat sem pristala na urgenci. Osebni zdravnik me je poslal na veliko special. pregledov, vendar sem popolnoma zdrava. Ker me je strašno strah ponovnega napada, vzamem Helex in sem mirna. Istočasno jemljem vsak dan Cipramil, vendar ne vem, ali mi sploh kaj pomaga. Bojim se, da bom postala odvisna od Helexa. Kako se odvisnost kaže? Istočasno me je strah napadov in odvisnosti. Začela sem telovaditi, življenje se mi počasi umirja, vendar me še vedno zagrabi tisto nekaj notri. Če ne vzamem Helexa....
Hvala v naprej za vaš odgovor in lep pozdrav,
Mirjam



O: Zdravila za panično motnjo so antidepresivi, med njimi je Cipramil dobro učinkovit, le redno ga jemljite. Helex je dober za trenutno umrijanje simptomov strahu in tesnobe v prvih nekaj tednih zdravljenja z antidepresivom, nato pa priporočamo, da ga ukinete, saj se nanj in na druga pomirjevala (takoimenovane benzodiazepine, kot so Lexaurin, Apaurin, Helex, Xanax, Ansilan, Lorsilan, Loram, Lexilium itd.) lahko navadite. Odvisnost od pomirjeval se kaže s potrebo po ponovnem jemanju, z znaki odtegnitve (slabost, tesnoba, strah, nemir, glavobol, telesno slabo počutje itd), če zdravila ne vzamemo in s potrebo po vse večjih dozah zdravila za enak pomirjevalni učinek. Sčasoma lahko že sama potreba po pomirjevalu kot je Helex sproža napade tesnobe in panike, nespečnost in telesne težave. IZOGIBAJTE SE POMIRJEVAL!
NE IZOGIBAJTE SE ANTIDEPRESIVOV!Pozdrav, dr. Lešer


V: SEROXAT – PAROXAT

Pozdravljeni!
Zanima me, kakšna je v resnici razlika med tableti seroxat in paroxat (20 mg). Meni je zdravnik predpisal seroxat, v lekarni pa me kar naprej prepričujejo, da sta obe zdravili SKORAJ identični.Zanima me, kaj je za tistim SKORAJ??Vem le, da je paroxat generično zdravilo. vala, moje vprašanje je lahko objavljeno, Mojca.

O: Gre za eno in isto zdravilo z enako unčikovino (to je paroksetin), celo od istega proizvajalca je. Sicer paroksetin izdeluje več različnih proizvajalcev, tako da je na trgu trenutno kar velika ponudba. Moje izkušnje so, da bistvene razlike med temi zdravili ni ne v učinkovitosti, ne v neželenih učinkih. Zato je vsaj po mojem (farmacevtsko res nestrokovnem in pragmatičnem) mnenju v osnovi vseeno, katero zdravilo vam psihiater predpiše.
Lep pozdrav, Iztok Lešer


V:KUP TEŽAV

stara sem 40 let.že 1 leto imam vrtoglavice, bolečine po vsem telesu, glavobole, motnje spanja-sindrom nemirnih nog,zdravim se tudi zaradi tireoditisa, osteoporoze, gastritisov, GERB-a,... ali je to depresija, če ne morem normalno opravljati vsakodnevnih obveznosti, sem v bolniški zaradi suma na MS, ki pa zaenkrat ni potrjena. sem zelo pozabljiva.maca

O: Ob vseh težavah, ki jih imate je zelo mogoče, da ste postala tudi depresivna. Ni pa nujno in potrebujete pregled pri osebnem zdravniku ali psihiatru, ki bi naj ocenila, za kaj gre. Če je prisotna depresija bi se jo splačalo zdraviti, ker depresiven človek počasneje okreva po telesnih boleznih in tegobe ter bolečine tudi težje prenaša kot nedepresivna oseba.
Lep pozdrav, Iztok Lešer


V: DEPRESIJA?

pozdravljeni! zadnje čase (zadnje leto, morda več) opažam spremembe v svojem obnašanju in počutju. vedno, ko je prišlo do prepira z bližnjimi osebami al če je bilo karkoli narobe v tej smeri sem bila prizadeta in sem jokala, sedaj pa poleg tega čutim da ni več izhoda, da si ne morem pomagati, ne vidim rešitve in se nikakor ne morem potolažiti, tako me lahko spremlja slaba volja in slabo počutje po več dni, ali sem popolnoma otopela ali pa jokam, imam občutke tesnobe in občutek da ne bom nikoli več vesela. včasih celo pomislim da bi bilo bolje da me ne bi bilo več....vendar za to nisem dovolj pogumna, hvala bogu...vseeno pa o tem resno razmisljam...sovrazim osamljenost pa vendar zelim biti sam in potem ko sem sama iščem uteho v televiziji, internetu, toliko da se zamtim, da ne odženem tesnobo, ki kar vre iz mene. odkar sem se začela tako počutiti mi gre slabo tudi na študijskem področju, nikakor se ne morem skoncentrir

[marjan]

Eden izmed petih odraslih v določenem letu trpi zaradi psihične bolezni. Najpogostejše med njimi so anksiozne motnje.

Depresija Simptomi

Depresija je bolezen, ki vključuje telesa, razpoloženja in misli in vpliva na način, kako oseba poje in spi, način, kako se počuti o samem sebi, in način, kako razmišljamo o stvareh. Depresivna motnja ni enak kot kratki modro razpoloženje in je več kot primeru trdovratne žalost.


Kaj je anksioznost?

Anksiozne motnje so skupina psihičnih bolezni, pri katerih je glavni znak, kot pove že samo ime, anksioznost. Anksioznost v bistvu pomeni stanje živčne napetosti. Kako obsežen in zapleten je ta pojem nam pove že veliko število besed, ki opisujejo različne stopnje anksioznosti. Tesnoba, trema, napetost, živčnost, strah in zaskrbljenost so le nekatere izmed njih, ki opisujejo sicer dokaj različna stanja, ki pa se kažejo s podobnimi znaki.

Od strahu do ansioznosti

Telo se na namišjene bojazni odziva na enak način kot na prave nevarnosti.

Anksiozne motnje

Kakšni so znaki anksioznosti?
Katere so anksiozne motnje?
Kako lahko pomagamo?
Zdravljenje anksioznih motenj
Zdravila pri anksioznih motnjah
Od strahu do ansioznosti

Verjetno ni človeka, ki ne bi poznal strahu. Vsak od nas občuti določeno mero treme pred izpitom ali drugim pomembnim dogodkom, vsak ob bolj ali manj nevarni situaciji občuti neko stopnjo strahu, od 'prestrašenosti' pa do prave panične reakcije.

Običajno je anksioznost oziroma strah ali tesnoba popolnoma normalna reakcija na dejansko ali grozečo nevarnost. Tako kot kašelj odstranjuje tujke iz dihalnih poti in bolečina omogoča umik ter preprečitev nadaljnje poškodbe, tako nam tudi anksioznost pomaga ubežati trenutni nevarnosti ali se izogniti prihodnji. Anksioznost pripravi naše telo na boj ali beg – poveča aktivnost možganov, pospeši delovanje srca in povzroči boljšo prekrvitev mišic. Čeprav v današnjem času beg pred nevarnostjo običajno ne pomeni teka pred nevarnim tigrom, je anksioznost vseeno koristna reakcija. Zaradi strahu pred nesrečo vozimo počasneje kot bi sicer, zaradi tesnobe pred morebitnim neuspehom se pripravljamo na javni nastop ali učimo za izpit.

Telo se na namišjene bojazni odziva na enak način kot na prave nevarnosti.
Včasih pa ta varovalni mehanizem anksioznosti deluje narobe in se sproži tudi kadar ni nevarnosti. Tedaj lahko anksioznost sproži že nenevarna situacija ali bitje, reakcija je lahko pretirana ali pa traja predolgo. Telo je pripravljeno na beg ali boj s sovražnikom, pravi sovražnik pa se v resnici skriva v nas samih. In če nas tak neustrezen strah ovira v vsakodnevnem življenju, govorimo o t.i. anksioznih motnjah.

Anksiozne motnje
Anksiozne motnje se pojavljajo v vseh starostih, tako pri otrocih, kot tudi pri starejših. Prizadenejo oba spola, čeprav so pri ženskah pogostejše. Anksiozna motnja ni le neprijetna za posameznika, ampak pomembno vpliva na številna področja bolnikovega življenja. Težave v medosebnih odnosih, izogibanje aktivnostim, ki naj bi bile prijetne in manjša uspešnost na delovnem mestu so le nekatere izmed posledic. Številni si poskušajo pomagati na lastno pest, na različne neustrezne načine, najpogosteje z alkoholom. Poleg tega pa je anksioznost pogosto povezana tudi z depresijo, kar v najhujših primerih vodi celo v samomor.

Kakšni so znaki anksioznosti?
Znaki anksioznosti so številni. Psihična napetost, razdražljivost in motena koncentracija so najpogostejši psihični znaki. Poleg teh pa še posebej izstopajo telesni znaki: razbijanje srca, težko dihanje, vrtoglavica, bolečine v trebuhu, glavobol, slabost in še števili drugi. Ti znaki lahko posnemajo različne telesne bolezni, zaradi česar je bolnik še dodatno prestrašen – bolečina v prsih pogosto spominja na bolezen srca, nemir in tresenje na bolezen ščitnice.

Katere so anksiozne motnje?
Anksiozne motnje so najpogostejše psihične motnje in zaradi njih trpi več kot 10 % ljudi po vsem svetu. Anksioznih motenj je več in se med seboj razlikujejo po trajanju in izraženosti anksioznosti ter vzroku, ki jo sproži. Najpogostejše med njimi so generalizirana anksioznost, panična motnja in socialna fobija.

Generalizirana anksioznost

Ljudje z generalizirano anksiozno motnjo so praktično stalno tesnobni, zaskrbljeni in napeti. Vedno so v pretiranem strahu pred nesrečo ali pa neustrezno zaskrbljeni zaradi zdravja, družine ali službe. Pogosto pa tudi samim bolnikom vzrok njihove napetosti ni znan. Svojih skrbi se ne morejo znebiti, čeprav se lahko zavedajo njihove nesmiselnosti. Ne morejo se sprostiti niti ponoči, zato imajo težave s spanjem, skrbi pa običajno spremljajo tudi številne telesne težave kot so glavoboli, potenje, drgetanje ali težko dihanje.

Panična motnja

Za razliko od bolnikov z generalizirano anksiozno motnjo pa ljudje s panično motnjo občutijo anksioznost v napadih, ki se pojavljajo nenadoma, brez opozorila. Sprožijo jih lahko različne situacije, v katerih se znajde bolnik. Za panične napade je značilen zelo izrazit strah, pogosto imajo bolniki občutek da so na pragu smrti, izraziti so tudi telesni simptomi. Poleg potenja, omotice ali vrtoglavosti bolniki velikokrat občutijo bolečino v prsih, ki lahko spominja na pravi srčni napad. Čeprav panični napadi trajajo le nekaj minut, se ponavljajo, bolniki pa so tudi med njimi bolj ali manj prestrašeni v pričakovanju naslednjih napadov panike. Zato se izogibajo nakupovanju, vožnji z javnimi prevoznimi sredstvi, skratka vsemu, kar bi paniko lahko sprožilo ali kjer bi se počutili nemočne.

Socialna fobija

Socialna fobija pa je pretiran, bolezenski strah pred drugimi ljudmi, še posebej ko je bolnik v centru pozornosti. Določena stopnja treme je seveda povsem normalna v takih situacijah, vendar nas ta strah ne onemogoča in nalogo lahko opravimo. Socialna fobija pa bolnika bistveno ovira. Najpogostejši je pretiran strah pred javnim nastopanjem, lahko pa se stopnjuje do strahu pred prehranjevanjem v lokalu ali pisanjem v prisotnosti drugih ljudi, kot npr. pri podpisovanju čeka. Nepomembne napake v takih situacijah se bolnikom zdijo katastrofalne, počutijo se nesposobne obvladovanja socialnih situacij, zato se jim izogibajo in se izolirajo od drugih ljudi. Na delovnem mestu, ki zahteva stike z ljudmi, so neuspešni.

Specifične fobije

Zelo pogoste pa so tudi t.i. specifične fobije, to je strah pred določenim objektom ali situacijo. Več kot eden izmed 10 ljudi se pretirano boji kač, miši, neviht ali letenja. Čeprav se posameznik zaveda, da strah ni smiseln, se ga ne more znebiti. Kljub prisotnosti strahu pa se večina uspe tem situacijam izogniti, tako da jim fobija ne povzroča kakih bistvenih težav v življenju.

Kako lahko pomagamo?
Napačno je prepričanje, da je anksioznost posledica človekove šibkosti in da bi jo z močno željo ter voljo lahko premagali. Anksiozni bolniki ne morejo prisiliti samih sebe, da bi se počutili bolje. Kljub temu da se zavedajo nesmiselnosti svojih strahov, se jih ne morejo znebiti. Pomoč tem bolnikom pa je zelo pomembna, saj jih njihova motnja lahko pomembno ovira v življenju.

Na prisotnost anksiozne motnje lahko zdravnik večinoma sklepa že na podlagi težav, ki jih opiše bolnik. Kljub temu pa je pred začetkom zdravljenja potrebno izključiti telesne bolezni, ki se kažejo s podobnimi znaki in zato opraviti nekatere preiskave.

Zdravljenje anksioznih motenj
Za zdravljenje anksioznih motenj se uporabljajo različna zdravila, pogosto v kombinaciji s psihoterapijo, lahko pa tudi le psihoterapija. Izbira načina zdravljenja je odvisna od vrste anksiozne motnje.

Pri različnih fobijah ali panični motnji bolniku omogočimo uspešno soočanje s situacijami, ki se jih je dotedaj izogibal. To soočanje sprva pogosto poteka ob spremstvu psihoterapevta in podpori zdravil, bolniku pa pomaga tudi podrobna razlaga dogajanja v telesu pri anksioznosti. Kratkotrajno zdravljenje pa vsaj pri bolj izraženih motnjah ne zadošča in v dolgotrajnem zdravljenju so predvsem pomembna zdravila.

Zdravila pri anksioznih motnjah
Za zdravljenje anksioznih motenj se uporabljata predvsem dve skupini zdravil – anksiolitiki in antidepresivi. Antidepresivi se sicer uporabljajo predvsem za zdravljenje depresije, a so učinkoviti tudi v številnih anksioznih motnjah. Anksiolitiki (zdravila proti anksioznosti) delujejo zelo hitro in so zato predvsem pomembni v začetku zdravljenja, ko je potrebno hitro olajšanje težav. Antidepresivi pa so zaradi počasnejšega učinka najbolj pomembni v nadaljevanju zdravljenja.


Vojko Rebolj, dr. med.

[marjan]

Kaj je stres?

Članek je pripravila Barbara Hrovatin, dr.med.

Pojem, ki je v današnjem hitremu tempu življenja sodobnega človeka že močno uveljavljen, besedo slišimo na vsakem koraku, mnogi pa stres v neprijetnem pomenu te besede vsaj občasno izkusimo tudi na lastni koži.

Sama beseda prihaja iz angleščine in pomeni napetost, pritisk, obremenitev. Izraz je prevzet iz fizike (sila, ki deluje na določeno površino), fiziološko, v živem svetu, pa stres lahko preprosto definiramo kot odziv organizma na potencialno škodljiv dejavnik.

Ta je lahko zunanji (denimo telesni napad, ropot, blisk) ali notranji (žalost, bolezen, pomanjkanje kisika ali glukoze v krvi). Ne glede na vrsto ogrožujočega dejavnika, to je stresorja, pa se organizem nanj odzove vedno na enak način s tako imenovano alarmno reakcijo, ki jo slikovito imenujemo tudi reakcija "boj ali beg" (angl. fight or flight). To pomeni, da ta reakcija v organizmu steče vedno, kadar ocenimo neko dogajanje za obremenjujoče, ogrožujoče in to ne glede na to, ali smo pravkar srečali leva ali nas je razjezila nesposobnost mimoidočega voznika ali pa nas skrbi za otrokovo zdravje ali lastno službo...

Kaj se torej ob takšnem dogodku odvrti v našem telesu?

Alarm!

Ko naši možgani neko dogajanje zunaj ali znotraj telesa prepoznajo kot potencialno nevarno ali škodljivo, hipotalamus prek hipofize (to sta posebna, izjemno pomembna dela možganov) spodbudi nadledvični žlezi, da zvečata izločanje hormonov (adrenalina, noradrenalina in kortizola).

Ti hormoni sprožijo niz dogajanj, ki telo pripravijo na "boj ali beg": srce začne utripati hitreje in močneje, pospeši se dihanje in zveča krvni tlak, v kri se pospešeno sprošča "gorivo" za dodatno mišično delo (glukoza, maščobne kisline), hkrati pa se kri iz trenutno manj pomembnih delov telesa (kože, prebavil) usmeri v življenjsko pomembne organe in mišice, ki jih potrebujemo tako za boj kot tudi za beg.
V splošni odziv na stres pa poleg telesnih sodijo tudi vedenjske prilagoditve: zveča se budnost, previdnost in usmerjena pozornost, zmanjšajo se dovzetnost za občutek bolečine, apetit in reproduktivno obnašanje (vedenjska vzorca za hranjenje in nadaljevanje vrste v trenutkih nevarnosti pač nista na mestu). Gre torej za zapleten sistem usklajenih reakcij, ki telo in duha pripravijo na čim učinkovitejšo obrambo pred grozečo nevarnostjo - v evoluciji se je izoblikoval za preživetje in čimprejšnje ponovno vzpostavitev ravnotežja v telesu.

Kronični stres povzroča bolezni

Odziv na stres pri krajših, obvladljivih izzivih (stresorjih) omogoča ohranjanje integritete organizma (preživetje) in pomembno prispeva k njegovemu razvoju - tako se učimo, napredujemo in prilagajamo izzivom nenehno spreminjajočega se okolja.

Vendar pa enaki mehanizmi, ki nam pri soočenju z nevarnostjo omogočijo preživetje, pri kronični izpostavljenosti neobvladljivim stresorjem vodijo v bolezni, od dejavnikov tveganja za bolezni srca in ožilja kronični stres značilno neugodno deluje na krvne maščobe - dviguje skupni in slabi (LDL) holesterol ter trigliceride, zvečuje neobčuljivost (rezistenco) tkiv na insulin, nihanja srednjega krvnega tlaka, nalaganje maščevja okoli pasu (visceralna debelost je močan dejavnik tveganja za bolezni srca in ožilja), motnje menstrualnega ciklusa in libida (potence), sindrom razdražljivega črevesja in pogostejšo zgago in ulkusno boleznijo, s stresom pa so povezani tudi nezdravi vedenjski vzorci in razvade (alkoholizem, kajenje,basanje s hrano...) na drugi strani pa seveda stalni stres povzroča tudi nič manj pomembne duševne težave kot so panični napadi, depresija, apatija, motnje spanja (takšen človek težko zaspi, se pogosto zbuja sredi nočni in potem dolgo ne more zaspati nazaj), razdražljivost- vzkiplivost, slabše spominske funkcije, občutek stalne izčrpanosti ...

Poleg tega pa lahko kronični stres z značilno podaljšanim in premočnim stresnim odzivom poslabša ali sproži zdravstveno težavo, h kateri smo nagnjeni, pa se dotlej še ni razvila (npr. astma, alergija, glavoboli, sladkorna bolezen, sindrom angine pektoris, motnje srčnega ritma itd). Predvsem pri ženskah sorazmerno pogosto pride do t.i. nevrovegetativne distonije, ki nastane zaradi ponavljajočih se psihičnih stresorjev (žalost, strah, zaskrbljenost, jeza). Pogosti simptomi te izredno neprijetne motnje so nespečnost, notranji nemir z drhtenjem, kronična utrujenost, znojenje, slabši tek in zmanjšanje libida. Takšna oseba je nemirna, razdražljiva, črnogleda in raztresena ter pozabljiva, pogosto jo spremljajo občutki manjvrednosti, preobremenjenosti in brezizhodnosti. Stresni sistem je zelo zapleteno mrežje žičnih in hormonskih povezav in posledice neobvladanega, kroničnega stresa se odražajo na celotnem organizmu.

Ker je stres sestavni del našega življenja in se mu je nemogoče izogniti je seveda naslednje logično vprašanje kako ga učinkovito obvladati, ukrotiti, da nam služi kot izziv, kot pomoč na poti učenja in gibalo razvoja in ne kot breme, ki nam prinaša bolezni in skrajšuje življenje.


Kako ukrotiti stres?

Kadar je le mogoče, poskusimo odpraviti sam vir težav, torej stresor, tako da se denimo pogovorimo s partnerjem ali pogumno odklonimo dodatne delovne obveznosti (ali mora človek zares zboleti, preden lahko reče ne?!). Na splošno pa je pomembno, da se naučimo ogibati se konfliktnim dogodkom in težave rešujemo sproti.

Velikokrat seveda stresorji obstajajo neodvisno od nas in zato je dobro poznati metode, ki nam pomagajo preoblikovati naš lastni odziv nanje. Kajti nadvse pomembno je upoštevati, da so okoliščine, ki ustvarjajo stres, prav tako enkratne, kot je enkraten vsak posameznik sam. Kar je "stresno" za enega, je drugemu lahko zabavno - gre le za to, kako se naše osrednje živčevje, naša osebnost, odzove na različna dogajanja.

Na to pa vplivajo tako podedovane lastnosti (geni) kot tudi vzgoja in izkušnje, ki si jih pridobimo v življenju, refleksne odgovore na dogajanja in izzive iz okolja pa se seveda da z učenjem in potrpežljivim trudom tudi spremeniti.

Katere tehnike nam torej pomagajo pri čim uspešnejšem obvladovanju stresa?

Največ lahko storimo sami!

Tudi glede krotitve stresa je zelo pomembna redna, zmerna telesna dejavnost - ljudje z dobro telesno zmogljivostjo, ki jo značilno oblikuje tudi zdrava prehrana, dokazano lažje premagujejo stres. Naučiti se moramo vzeti si čas za sprostitev, čas samo zase - za dobro knjigo, dišečo zeliščno kopel, masažo, jogo ali meditacijo.

Sprostitvene tehnike nam lahko odločilno pomagajo k vrnitvi na pot harmonije telesa in duha. Z zavedanjem lastnega bitja kot čudovitega delčka vesolja, ki nam ponuja varen dom, lahko uvidimo mnoge nesmisle navideznih tegob sodobnega načina življenja in preprosto zaživimo srečneje.

Zanimivo je, da po analogiji s stresnim sistemom, kjer povsem različni stimulusi vodijo v enako alarmno reakcijo organizma, prav tako različne sprostitvene metode vodijo v enak fiziološki odgovor umirjenosti: upočasni se dihanje in utripanje srca, sprosti se mišičje, zniža se krvni tlak, vse to pa spremlja dobro počutje, prijeten občutek miru, harmonije, skratka, v organizmu se odvijejo procesi, ki so ravno nasprotni alarmni reakciji "boj ali beg" s pospešenim utripom, hitrejšim dihanjem...).

Zanimivo je, da prav v vsaki kulturi, ne glede na bistvene časovne, prostorske in filozofske razlike obstajajo sprostitvene tehnike z dvema skupnima značilnostma: ponavljanje (besede, zvoka - mantre, misli, fraze ali gibalnega vzorca) ter pasivno nezaznavanje (nežno "odganjanje") drugih misli oz. osredotočenje na ponavljajoči vzorec (primeri: meditacija, tai chi, molitev...).

Tako kot pogosto ali dolgotrajno izpostavljanje stresu lahko povzroči ali poslabša bolezen ali zdravstveno težavo, tako obstajajo dokazi, da ponavljajoče, redno aktiviranje sprostitvenega odgovora preprečuje ali olajšuje številne zdravstvene težave.

Za vse tiste, ki seveda od jutri ne boste začeli meditirati, se ukvarjati s tai čijem ali jogo, boste pa še vedno skušali kar najbolje delovati v svojem poslovnem in družinskem svetu z bolj ali manj izraženimi stresorji, predlagam preprostejša načina hitrega sproščanja.

Ena najučinkovitejših metod sproščanja, ki v trenutku razsvetli notranjost in okolico človeka je gotovo nasmeh. Čeprav se morda sliši kar preveč preprosto, je vredno poizkusiti - z nasmehom občutimo takojšnje zmanjšanje napetosti in težave se zdijo manj ogrožujoče. Zelo preprosta tehnika sproščanja, ki jo lahko uporabimo prav vsi, tudi na delovnem mestu, pa je osredotočenje na dihanje - najdemo miren kotiček, zapremo oči in blago, mirno vdihnemo in izdihnemo, pri izdihu dovolimo ramam, ki so pogosto zakrčene v dvignjen "obrambni" položaj, da se počasi spustijo navzdol, nežno zravnamo hrbtenico in začutimo blagodejno sproščanje hrbteničnih mišic; še en vdih in še en izdih, brez prisile, počasi, kakor nam narekujejo sama pljuča in ob dihanju si dovolimo začutiti tudi celo naše telo, od podplatov do vrha glave, se mu zahvaliti in ga napolniti s svetlobo diha življenja.

Naša pozornost je usmerjena na dihanje, vse druge misli, vse skrbi, vprašanja in dvome v tistem trenutku nežno odslovimo, če pridejo, in pozornost vrnemo k našemu ritmičnemu procesu dihanja. Ob tem si lahko tudi predstavljamo svoj najljubši kraj, ob morju, na cvetočem travniku ali na vrhu hriba s čudovitim razgledom in si dovolimo spomniti na radost življenja, na njegovo dragocenost in enkratnost. Minutka, dve ali tri in človek se znova lahko posveti delu, bolj umirjen in z večjim elanom.

Vredno se je potruditi - odprimo oči in srce ter na neverjetnem popotovanju po našem čudovitem planetu, čemur pravimo življenje, spoznavajmo pravi smisel in lepoto bivanja. Pri tem pa se je dobro spomniti, da so boljši in slabši časi; so trenutki, ko nam gre vse kot po maslu ali pa se zazdi, da se je ves svet odločil zarotiti prav proti nam, so dnevi, ko izgledamo dobro ali pa tudi ne in dnevi, ko smo bolj ali manj razigrani, delovni, uspešni, srečni in je zima in je pomlad.

A vse to je življenje - eno samo, čudovito, osupljivo, zanimivo in povsem enkratno.

Krepkega zdravja Vam želim!

Barbara Hrovatin,dr.med.


Podatki, ki so objavljeni na naših spletnih straneh, so namenjeni izključno splošnemu informiranju in ne morejo nadomestiti osebnega obiska pri vašem zdravniku. Če menite, da res potrebujete zdravniško pomoč, se obrnite na osebnega zdravnika ali zdravstveno ustanovo. Prosimo, upoštevajte, da se objavljena vsebina in informacije lahko dnevno spreminjajo in postanejo zastarele.
......................................................................................................................................................................................................................


KAJ JE STRES ?

Pri vsaki trditvi, ki vam povzroča nezadovoljstvo, naredite kljukico in ocenite, koliko stresa vam povzroča.

Ocena stresa

0 = ne povzroča stresa

1 = rahlo stresno

2 = zmerno stresno

3 = zelo stresno

4 = izjemno stresno


VRSTNI RED STRESNIH DOGODKOV V ŽIVLJENJU

Seštejte točke in ocenite vaše tveganje

Smrt zakonca 100

Razveza 73

Ločeno zakonsko življenje 65

Zaporna kazen 63

Smrt ožjega družinskega člana 63

Telesna poškodba ali bolezen 53

Poroka 50

Odpustitev z delovnega mesta 47

Zakonska sprava 45

Upokojitev 45

Zdravstvene težave družinskega člana 44

Nosečnost 40

Spolne težave 39

Prihod novega družinskega člana 39

Večje spremembe na delovnem mestu 39

Sprememba finančnega stanja 38

Smrt bližnjega prijatelja 37

Prilagoditev drugačnemu načinu dela 36

Nesoglasja s partnerjem 35

Visoka hipoteka 31

Zaplenitev hipoteke ali posojila 30

Sprememba odgovornosti na delovnem mestu 29

Odhod sina ali hčerke od doma 29

Težave s sorodniki (zeti, snahami, taščami, …) 29

Izrazit osebni dosežek 28

Žena se zaposli ali preneha delati 26

Otrok začne ali konča šolanje 26

Sprememba stanovanjskih razmer 25

Sprememba življenjskih navad 24

Težave z nadrejenim ali delodajalcem 23

Spremembe delovnega časa in razmer 20

Sprememba bivališča 20

Sprememba otrokove šole 20

Sprememba družabnega življenja 18

Sprememba prehrambnih navad 15

Počitnice 13

Božič 12

Manjša zloraba zakona 11

Tveganje, da boste v naslednjem letu zboleli za hudo boleznijo, je 10%. Povečano tveganje je posledica vsote točk z lestvice življenjskih dogodkov, ki so vas doleteli prejšnje leto in vplivajo na naslednji dve leti. Rezultat med 150 in 299 točk poveča tveganje za polovico (1:2).

VZROKI STRESA


ZASVOJENOST Z DELOM

Ali večinoma delo odnašate tudi domov?

Ali doma pogosto razmišljate o problemih v službi?

Ali prostovoljno delate nadure?

Ali imate zaradi obilice problemov v službi težave s spanjem?

Ali se vaši družinski člani in prijatelji pritožujejo, da jim posvečate premalo časa in pozornosti?

Ali se težko sprostite in pozabite na službo?

Ali težko zavrnete dodatne zadolžitve na delovnem mestu?

Ali vam razporejanje zadolžitev povzroča preglavice?

Ali temelji vaše samospoštovanje na uspehu pri delu?



STRES


Kaj je stres in kako ga obvladovati

STRES je neskladje med dojemanjem zahtev na eni strani in sposobnosti za obvladovanje zahtev na drugi strani.

Poznamo 2 vrsti stresa:

a) pozitivni (prijazni) stres

Kadar doživimo neke zahteve kot nekaj pozitivnega, prijaznega (prijetnega, vzpodbudnega, vznemirljivega, navdušujočega). Tako doživljaljo stres ljudje z velikim samozaupanjem.

b) Negativni (škodljivi) stres

Kadar doživimo nekatere zahteve kot pretirane, preobsežne, pretežke, časovno preveč omejene, dolgočasne, enolične, …

To doživljanje stresa vodi v:


- upad učinkovitosti

- glavobole, boleč vrat

- prebavne težave

- krhanje medčloveških odnosov (doma, v službi).

Posledice čuti tudi gospodarstvo (veliko bolniških izostankov, zmanjšanje produktivnosti, nezgode na delovnem mestu, upad ustvarjalnosti, pomanjkanje svežih idej)

Stres je povsem individualna izkušnja. V sodobnem svetu se stresu ni mogoče izogniti. Lahko le uskladimo dojemanje zahtev in dojemanje sposobnosti.

STRESNA REAKCIJA

Stresna reakcija je zaporedje različnih telesnih odzivov na zahteve, s katerimi se soočamo. Telesni odzivi so prilagojeni okoliščinam, s katerimi se soočamo.

Poznamo dve vrsti stresnih reakcij:

ALARMNA REAKCIJA ali PREPLAH

nastane, kadar je situacija za nas resnično nevarna. Telo vključi stanje najvišje pripravljenosti in takoj je nared za delovanje. Odločitev za BOJ ali BEG je hipna.

REZISTENČNA REAKCIJA ali ODPOR

je reagiranje s preplahom v situaciji, kjer zahteve trajajo dlje časa.

V sodobnem svetu se redko srečujemo s smrtno nevarnimi situacijami (nevarne situacije v prometu, naravne nesreče, …). Smo pa neprestano izpostavljeni dalj časa trajajočim zahtevam.

Katera reakcija se bo v telesu sprožila, je odvisno od:

- človekovega dojamenja situacije

- presoje, kako je mogoče položaj učinkovito obvladati

Sicer pa vsaka oblika stresne reakcije izvira iz PREPLAHA, ODPORA ali MEŠANICE OBOJEGA.

Na voljo imamo 3 osnovne oblike presoje položaja:

•“Položaju bom zlahka kos!”

•“Bojim se, da položaju ne bom kos!”

•“Položaju ne bom kos!”

V prvem primeru ne doživimo stresa, v drugem in tretjem pa je lahko stres močan.

Stres NI stanje v okolju, marveč v NAŠI NOTRANJOSTI.

Epiktet je rekel: “Ljudi ne vznemirjajo stvari, marveč MNENJA, ki si jih o njih ustvarijo.”

DOGAJANJE V TELESU OB STRESU

Prva skupina telesnih sprememb je merljiva s poligrafom (detektorjem laži):

•galvanski refleks kože (koža postane zaradi znojenja lažje prevodna za nizkonapetostni električni tok)

•krvni pritisk naraste zaradi:

- hormonskih sprememb (adrenalin!)

- gibanja skeletnih mišic (zožijo se žile v trebušni votlini)

•pulz se poviša

•dihanje – višja frekvenca

- plitvejše

- drugačen način dihanja

Ostale spremembe:

• ožanje in širjenje zenic

• spremembe v kemični sestavi krvi, urina in sline

• spremembe metabolizma

• spremembe v prebavilih

Delovanje NORADRENALINA poskrbi za agresiven videz.

Mišice so delno skrčene, kar pomaga k eksplozivnemu reagiranju. Če se v takšnih situacijah poškodujemo, je krvavitev blažja. Rane se zaradi izločanja kortizola hitreje celijo. Alergične reakcije se ublažijo. PREPLAH v bistvu omogoči, da mobiliziramo vse moči.

ZNAMENJA ŠKODLJIVEGA STRESA

*TELESNA

•razbijanje srca, povišanje pulza

•zasoplost, cmok v grlu, pospešeno plitvo dihanje

•suha usta, želodčni krči, prebavne motnje

•diareja, zapeka, vetrovi

•splošna mišična napetost

•stiskanje pesti, bolečine in krči v mišicah

•nemir, hiperaktivnost, grizenje nohtov, bobnanje s prsti

•potne dlani, nenadni vročinski valovi

•mrzle dlani in stopala

•pogosta potreba po uriniranju

•pretirana ješčnost ali izguba apetita

•povečano uživanje alkohola ali kajenje

•izguba ali povečana želja po spolnosti

PSIHIČNA

• obupanost, zaskrbljenost, pobitost, občutek nemoči

• nepotrpežljivost, vzkipljivost, razdraženost, jeza

• nezadovoljstvo, zdolgočasenost, občutek krivde

• pomanjkanja zanimanja zase

• pomanjkanje samospoštovanja

• lotevanje večih stvari hkrati, naglica

• puščanje nedokončanih stvari

• pomanjkanje sposobnosti jasnega mišljenja, pozabljivost, omahljivost, pomanjkanje idej

• nagnjenost k napakam in nezgodam

• pretirana kritičnost, miselna togost, neučinkovitost

Znamenja stresa pri drugih ljudeh

• brezglavo se zaganjajo v več stvari hkrati

• pogosto vzrojijo nad drugimi

• zapirajo se vase in se umikajo družbi, postajajo depresivni

• zbujajo vtis, da jih delo dolgočasi

BOLEZNI, POVEZANE S STRESOM

SRCE IN OŽILJE

- angina pektoris in srčni infarkt

- povišan krvni pritisk

- možganska kap

- migrena

PREBAVILA

- čir na želodcu

- gastritis in kolitis

- vse vrste prebavnih motenj

MIŠICE IN SKLEPI

- glavoboli

- žilni krči

- mišični spazmi

- bolečine v vratu in hrbtu

Druge bolezni

• diabetes

• rak

• revmatoidni artritis

• alergije

• astma

• dovzetnost za viruse in bacile

• spolne težave

• kožne bolezni

• motnje spanja

• vse avtoimunske bolezni

VEDENJSKE SPREMEMBE

Vse vrste odvisnosti

EMOCIONALNE TEŽAVE

- anksioznost, strah, fobije, obsesije

- depresija

Ugotovili smo:

* stres je neogiben del življenja

* je izključno stvar človekovega notranjega doživljanja

* kako ga doživljamo, je odvisno od:

* nazorov

* prepričanj

* izkušenj

* vzgoje

* osebnostnih lastnosti

Glede na način doživljanja stresa ločimo 2 tipa ljudi:

Predstavnike vedenjskega vzorca A:

• nemirni, vedno prezaposleni

• čakanje v vrsti jih dobesedno ubija

• praviloma kršijo cestnoprometne predpise

• razdražljivi, sovražni in jezni

• pretirano tekmovalni in bolestno ambiciozni

• najpogosteje uporabljajo zaimke jaz, moj, meni

• običajno deloholiki, ki ne pozabijo na službo niti na dopustu

• menijo, da jih stres spodbuja, v resnici pa so zasvojeni z adrenalinom

• praviloma so zdravstveno ogroženi, čeprav so med njimi tudi “kamniti”

Predstavniki vedenjskega vzorca B

To so ljudje, ki skoraj ne poznajo stresa. Redko zgubijo potrpljenje in skoraj ne poznajo zlovolje. Na dogodke gledajo pretežno optimistično. Zdravstveno so malo ogroženi.

ŽIVLJENJSKE PREIZKUŠNJE

V življenju se nam dogajajo stvari, ki se jim ne moremo izogniti:

• bolezni in nesreče

• izguba bližnjih

• težave v zakonu, z otroki

• finančne težave

• težave pri delu

Ti dogodki znatno povečajo možnost za obolenje. Zato je nujno, da naredimo vse, da se življenjske preizkušnje ne nakopičijo (na primer: če smo se preselili, nikar v istem letu ne zamenjajmo še službe).

Večina ljudi doživlja največ stresa v zvezi z ljudmi. Tudi služba je lahko vir hudih stresov, saj imamo pogosto občutek, da so se okoliščine izmuznile našemu nadzoru. Če doživljamo stiske v družini, smo manj odporni na strese v službi.

Stresu se je treba upreti na vseh področjih.

Tako bomo dosegli urejene odnose z ljudmi in ubranost s samim seboj.

Kako se lahko upremo stresu?

1. Upoštevamo življenjske preizkušnje:

- poskušamo načrtovati

- poskušamo se izogniti situaciji, da se nam nakopičijo stresni

- dogodki v kratkem času

- omejimo tvegano vedenje

2. Naučimo se reči “NE”

- ne bojmo se razočarati svojih bližnjih

- premagamo privzgojeno obremenjenost žensk

- zamislimo se nad naslednjo domislico: “Če bi radi imeli delo

- hitro opravljeno, prosite za pomoč zelo zaposlene ljudi, saj ti

najtežje rečejo “ne”.”

3. Organizirajmo si življenje, določimo prednostne naloge in si postavimo stvarne cilje.

Za to vzemimo list papirja in si razvrstimo cilje v tri kategorije:

- jaz

- družina in prijatelji

- delo

Za vsako kategorijo si zapišimo cilje, potem pa jih pretehtajmo in razvrstimo po pomembnosti. Iz tega izluščimo kratkoročne in dolgoročne cilje.

4. Izogibajmo se perfekcionizmu.

5. Razporedimo zadolžitve in porazdelimo odgovornosti v službi in doma.

6. Poiščimo pomoč, kadar smo preobremenjeni.

7. Poiščimo si delo, ki ustreza naši osebnosti in našim sposobnostim

8. Povečajmo učinkovitost

Delovni pogoji so res zelo odvisni od delodajalca, a tudi sami lahko kaj postorimo, da povečamo svojo učinkovitost:

- dobro organizirajmo svoje delo

- določimo si prednostne naloge

- ne hitimo, raje načrtujmo potek dogodkov

- potrudimo se za dobre odnose s sodelavci

9. Izogibajmo se negotovosti

Raje, kot da zganjamo paniko, pridobimo ustrezne informacije, da bomo lahko postavili stvarna pričakovanja in si pravočasno priskrbeli pomoč.

10. Povečanje zahtev

- če se nam zdi, da bi lahko delali kaj bolj zahtevnega, se poskušajmo pogovoriti z nadrejenim za menjavo delovnega mesta,

- če to ni mogoče, si poskušajmo poiskati drugo službo

LAHKO SPREMENIMO SPOSOBNOSTI

1. Naučimo se (spet) smejati

2. Poskušajmo urediti odnose doma

3. Prepoznajmo znake stresa pri sebi

4. Naredimo red pri spanju, prehranjevanju, gibanju, pitju, pitju kave, kajenju, ….

5. Naučimo se sprostiti:

Možnosti sproščanja so raznovrstne: različne tehnike dihanja joga, ….. Tukaj se bomo posvetili avtogenemu treningu.

Avtogeni trening

Z njim napolnimo svoje “baterije”, naučimo se v svojem telesu sprožiti fiziološke reakcije, ki so nasprotne tistim med doživljanjem stresa.

- pulz in dihanje se upočasnita

- mišična napetost se sprosti (občutek teže)

- žile se razširijo (občutek toplote)

- potenje se zmanjša

- poveča se izločanje sline

- mišična napetost popusti

- posledično se umirijo misli.

Nekajkrat dnevno si vzamite nekaj minut časa zase in se sprostite ob avtogenem treningu.

AVTOGENI TRENING

Kako izkoristiti skrite moči naše podzavesti

Avtogeni trening so lahke, a zelo učinkovite mentalne vaje, pravzaprav neka vrsta avtosugestije. Z njimi se zlahka naučimo spretno izrabiti moč pozitivnega mišljenja, se sprostiti in spočiti. Še dolgo ne bomo vedeli, kaj natanko se dogaja v človeških možganih. Kako lahko misli, občutja, čustvena in duševna stanja človeka preporodijo ali uničijo? Pot od misli do človekovega reagiranja, njegovega zdravstvenega stanja in aktivnosti obstaja, to je dokazano. Nekaterim srečnežem je dano, da jo vse življenje nezavedno, vendar učinkovito uporabljajo za doseganje boljšega zdravja in učinkovitejšo izrabo lastnih sposobnosti. Drugi pa se lahko tega naučimo, ko spoznamo to dragoceno možnost. Avtogeni trening nas uči, kako z močjo misli prekiniti živčne dražljaje, ki sprožijo stresni odgovor v telesu. Če so stresne okoliščine predvsem duševne in čustvene narave, predstavlja stanje telesa le izčrpavanje prilagoditvenih in obrambnih moči. Zato je sposobnost zavedne oziroma hotene prekinitve stresne reakcije v današnjem času življenjsko pomembna. Z močjo misli in volje se lahko naučimo prisiliti telo, da bo ubogalo naše želje in se odreklo primitivnemu reagiranju, ki bi nam v tistem trenutku zgolj škodilo. Avtogenega treninga se najlažje naučimo v tečajih, za prvo pomoč pa je tukaj nekaj najosnovnejših napotkov.

OSNOVNE VAJE

Zavzemimo udoben položaj, lahko leže, vendar bolje sede: najprej vzravnamo hrbtenico, nato pa pustimo, da se trup ob njej nekoliko sesede: oči so zaprte, roki počivata na stegnih, nogi sta nekoliko razkrečeni, v kolenih upognjeni.

Najprej poskusimo doseči popolno sproščenost: mir v sebi in sproščene mišice. Pomagamo si z geslom: MIREN SEM, SPROŠČEN, vendar naj bo to le nagovarjanje, ne ukaz. Ukazovalnost in krčevitost bosta sproščanje le motila. V sproščenost torej drsimo mehko in gladko, tako da dosežemo stanje globokega in mirnega počitka. Pozabimo na vse, ne mislimo na nič, misli prosto tavajo. Uporabimo geslo: MISLI SO PRAZNE. Geslo v celoti večkrat ponovimo. Ko menimo, da bi vajo končali, ne glede na to, kako nam je uspela, jo moramo PREKLICATI. Geslo za prekic se glasi: ROKE SO ČVRSTE (pri tem napnemo mišice), globoko dihamo (nekajkrat globoko vdihnemo in izdihnemo), SVEŽ SEM IN SPOČIT (odpremo oči). Vajo moramo preklicati, sicer se nas utegne dremavost držati ves dan.

Nekajkrat bomo morali vajo ponoviti, da bomo zlahka in vedno dosegli stanje miru in sproščenosti. Tedaj bomo lahko prešli na posamezne vaje, ki jih bomo osvajali zlagoma. Vsako vajo moramo obvladati, šele nato lahko preidemo na drugo. Vključili bomo vajo za težkost, toploto, dihanje in srce, trebuh in glavo.

VAJA ZA TEŽKOST

Občutek, da so udje težki, dobimo tedaj, ko je mišičje povsem sproščeno. Pri tej vaji uporabimo geslo iz prejšnje vaje, to je: MIREN SEM, SPROŠČEN, MISLI SO PRAZNE. Sledi spet šestkrat geslo vaje za težo. Če se nam ne posreči, ne postanimo nepotrpežljivi, temveč mirno ponovimo vajo od začetka. Če nam ponovno ne uspe, jo raje odložimo za kasneje. Ko nam vaja uspe, ko torej občutimo težo v roki, tedaj z geslom: ROKI STA TEŽKI zlahka občutimo težo v obeh rokah in nato v vseh udih. Tedaj dobimo vtis, da se naše celo telo pogreza v tla. Vajo končamo s preklicem.

VAJA ZA TOPLOTO

Občutek toplote v okončinah nam daje boljša prekrvljenost kože, ki je posledica razširitve žilnih sten. Vajo lahko začnemo takoj po tem, ko smo dosegli sproščeno stanje, ne glede na to, kako nam uspeva vaja za težkost. Geslo se sprva glasi: ROKA JE TOPLA; nato naj se geslo nanaša na roki, kasneje na vse ude. Postopek je enak kot pri vaji za težkost. Na koncu je vedno preklic.

VAJA ZA DIHANJE

Že po nekajkratni vadbi se dihanje samo od sebe umiri, ne da bi poskušali zavestno vplivati nanj. Kljub temu izvajamo vajo, pri kateri se dihanja zavedamo in ga hote umirjamo, ker sta ritem in globina dihanja pri vsakršnem čustvenem vznemirjenju vedno motena. Pomagamo si z geslom: DIHANJE JE MIRNO IN ENAKOMERNO – seveda potem, ko si v mislih izrečemo: MIREN SEM, SPROŠČEN, MISLI SO PRAZNE.

VAJA ZA SRCE

Uvodne vaje sproščanja že same umirjajo srčni utrip in izboljšujejo krvni obtok. Vendar je zavestno umirjanje srca tako pomembno in koristno, da v ta namen izvajamo posebno vajo. Izbira gesla je odvisna od zdravstvenega stanja posameznika. Za zdrave ljudi in tiste z nižjim krvnim pritiskom, pa tudi za bolnike s srčnim popuščanjem je ustrezno geslo: SRCE BIJE MIRNO IN KREPKO. Za ljudi z nerednim srčnim utripom je najustreznejše geslo: SRCE BIJE MIRNO IN ENAKOMERNO. Z vajami napredujemo postopoma, po tednih. Ko smo se dobro naučili sproščati ude, umirjati dihanje in srce lahko preidemo na vaje za trebuh in glavo.

VAJA ZA TREBUH

Najbolje se je izkazalo geslo: TREBUH JE PRELIVAJOČE SE TOPEL. Pri tem si predstavljamo toploto v predelu nad popkom, kjer je sončni pletež, živčno središče, odgovorno za samodejno delovanje trebušnih organov.

VAJA ZA GLAVO

Tu uporabimo geslo: ČELO JE PRIJETNO HLADNO. Tako geslo lažje povezujemo z bistrimi mislimi in umirjenim, razsodnim vedenjem.

Celotna vaja traja približno 10 minut. izvajati pa jo moramo redno, prav vsak dan, sprva najbolje dvakrat dnevno. Če ne bomo vadili vsak dan, se ne bomo mogli naučitiobvladovati svojega telesa in ne bomo mogli pričakovati blagodejnega učinka vaje. Pomembno je tudi, da počasi in postopoma napredujemo od enostavnejših vaj k zahtevnejšim.

Ko dobro obvladamo vseh šest vaj, s katerimi uravnotežimo delovanje telesa, lahko pred preklicem vnesemo še kakršnokoli dodatno geslo. Tedaj smo v stanju globokega miru, brez stikov z dogajanji v okolici, v idealnem stanju, da oblikovani misli damo veliko moč. Še učinkoviteje je, če v mislih izgovorimo geslo tedaj, ko izdihnemo zrak. Pri oblikovanju misli ali gesla pazimo, da je kratko in smiselno pozitivno, torej ne nikalno (NE na primer: »Ne bom padel na izpitu.«, ampak: »Miren sem, znam in izpit bom opravil.«). Vsebinsko pa ga izberemo glede na naše želje, potrebe, načrte in cilje. Možnosti je veliko. Pri težavah zaradi odvisnosti so primerna gesla: CIGARETE SO NEPOMEMBNE, HRANA JE NEPOMEMBNA.

V stresnih okoliščinah zaradi napetih medosebnih odnosov oblikujemo geslo: ŠEF JE NEPOMEMBEN, SODELAVCI SO PRIJETNI. Gesla lahko uporabimo tudi tedaj, če želimo čim bolje izrabiti svoje sposobnosti (intelektualne in telesne) ter za boljše dosežke pri delu. Pri intelektualnem delu so ustrezna gesla: MISLI TEČEJO UTIRJENO., DOMISLICE VZNIKAJO LAHKOTNO., UČIM SE ZLAHKA., SVEŽ SEM IN ZBRAN. Pri delu si lahko pomagamo z gesli: DELAM SPROŠČENO, LAHKOTNO., DELO TEČE GLADKO.

Gesla si lahko izberemo tudi pri raznih zdravtvenih težavah. Pri glavobolu je učinkovito, če znanemu geslu: ČELO JE PRIJETNO HLADNO, dodamo še: IN NEBOLEČE. Drugi uporabni primeri so še: ČREVO DELUJE MIRNO IN MOČNO, MENSTRUACIJA JE GLADKA IN NEBOLEČA, PODROČJE KOSTNEGA PRELOMA JE TOPLO, HRBTENICA JE GIBLJIVA IN NEBOLEČA… Vedno pa lahko dodamo splošna optimistična gesla: USPELO MI BO, DOSEGEL BOM CILJ.

Vaja dela mojstra in gotovo si boste dobro pomagali z avtogenim treningom, če se boste imeli dovolj radi in si posvetili čas, potreben za obvladovanje teh vaj.

Veliko potrpljenja, vztrajnosti in uspeha vam želim!

Pripravila: Darka BAJEC OVČAR, univ. dipl. psih.

Psihološko svetovanje

Tel.št.: 051 386 786

_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

KAKO SE UČINKOVITO SPOPRIJETI S STRESOM

Revija, ki jo berete, večinoma piše o tem, kako lahko z zdravo prehrano, gibanjem in zdravim načinom življenja vplivamo na to, da bi naše srce (p)ostalo zdravo. Vsak izmed nas iz lastnih izkušenj ve, da težave in napetosti, s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju, neugodno vplivajo na naše počutje. Dolgotrajnejša izpostavljenost stresu ima bolj dolgoročne posledice, saj negativno vpliva tudi na posameznikovo zdravstveno stanje. V tem prispevku se bomo osredotočili na dva vidika soočanja s stresom, in sicer na telesno aktivnost (lahko bi rekli telesni trening) in na tisto, kar v psihologiji imenujemo mentalni trening.

Znanost in stroka sta si že dolgo edini, da sta človekovo telesno in duševno funkcioniranje tesno povezana. Stres sproži človekov celostni odziv in zahteva prilagoditev tako telesnih kot tudi mentalnih zmogljivosti. Posledice stresa so različne zdravstvene in psihosomatske motnje ter bolezni. Na mentalnem področju se stres izraža na različne načine, najpogosteje kot utrujenost, tesnobnost, brezvoljnost, razdražljivost, čustvena napetost, izčrpanost, pojavlja se tudi v občutkih nezmožnosti opravljanja dela, težavah z zbranostjo in osredotočanjem.

TELESNA VADBA BLAŽI UCINKE STRESA

Vzrokov stresa največkrat sicer ne moremo odpraviti, lahko pa z različnimi metodami premagamo njegove posledice. Ena od zelo učinkovitih metod, s katerimi lahko vplivamo na svoje počutje, je gibanje. Številne raziskave ugotavljajo, da so pokazatelji mentalnega zdravja v tesni pozitivni povezavi s telesno dejavnostjo. To sicer ne pomeni, da se telesno aktivni ljudje ne soočajo s stresom, ampak da telesna aktivnost blaži učinke stresa vsakdanjega življenja. Raziskovalci so ugotovili, da so ljudje, ki redno vadijo in vzdržujejo razmeroma visoko raven telesne pripravljenosti, manj občutljivi za negativne posledice stresa. Redna telesna vadba vpliva na zmanjšanje občutkov tesnobe, hkrati pa povečuje človekove sposobnosti za bolj učinkovito spoprijemanje z vzroki za nastanek tesnobe. S telesno vadbo lahko vplivamo tudi na zmanjšanje občutkov depresivnosti, saj izsledki številnih študij dokazujejo, da se po telesni vadbi pomembno izboljša posameznikovo razpoloženje. Gibanje ima pozitiven vpliv na zmerne ter občasne občutke depresivnosti, s katerimi se srečujemo vsi zdravi posamezniki, vpliva pa tudi na bolezenske oblike depresivnosti. Zaradi tega redna telesna vadba, predvsem aerobna, pogosto dopolnjuje program psihoterapije depresivnih bolnikov. Telesna vadba vpliva tudi na povečanje splošne storilnosti, in s tem učinkovitosti pri delu, poleg tega pa koristno vpliva tudi na intelektualno dejavnost. Rezultati številnih študij kažejo, da ima gibanje pozitivne učinke tudi na čustvena stanja, posameznikovo samospoštovanje, samopodobo in doživljanje samega sebe.

ZELO POMEMBEN JE POČITEK

Druga učinkovita metoda, s katero lahko zmanjšamo negativne učinke stresa, je počitek. Ob preobilici dela in številnih nalogah, ki jih moramo izpolniti v vsakdanjem življenju, pogosto pozabljamo na počitek. Različne študije kažejo, da je zadosten počitek nujen za regeneracijo in obnovo telesnih ter predvsem mentalnih sposobnosti. Zavedati se moramo, da nihče, niti najbolj sposobni in motivirani posamezniki, ne morejo ves čas učinkovito delovati s polno močjo. Znano je, da se po počitku izboljšajo sposobnost koncentracije ter druge intelektualne sposobnosti, počivanje pa ima pozitiven vpliv tudi na posameznikovo razpoloženje ter čustveno stanje.

NAD STRES Z MENTALNIM TRENINGOM!

Posledice stresa pa lahko odpravimo tudi z različnimi tehnikami, ki sodijo na področje mentalnega treninga. Med njimi velja posebno pozornost nameniti tehnikam sprošcanja oziroma relaksacije, ki temeljijo na povezanosti med telesnim in duševnim funkcioniranjem. S tem ko umirimo svoje misli, se posledično umiri tudi telo. Ne reče se zastonj, da se vse začne v glavi. Psihologija sprostitev (ali relaksacijo) definira kot odsotnost telesne, čustvene in mentalne aktivnosti ter napetosti. Poznamo več sprostilnih tehnik: od tehnik dihanja do avtogenega treninga. Ne smemo pa pozabiti, da imajo sprostilen učinek tudi nekatere vsakodnevne aktivnosti. Po napornem dnevu se lahko sprostimo tako, da se stuširamo s toplo vodo, obišcemo savno, gremo na sprehod ali lahen tek. Včasih je še najbolj sproščujoče srečanje s prijatelji in zabava v prijetni družbi.

S tehnikami relaksacije skušamo doseči, da se umirimo in naučimo "izriniti" misli, ki se nam sicer ves čas podijo po glavi. Te tehnike so v svoji osnovi zelo preproste, vendar pa se moramo zavedati, da igra tudi tu pomembno vlogo vaja. Ko z relaksacijo šele začenjamo, nam ne bo takoj uspelo, da bi se popolnoma sprostili. Sprva bo sprostitev bolj kratkotrajna in plitka, skozi proces vadbe lahko dosežemo tudi bolj dolgotrajno in globoko sprostitev. Tehnike relaksacije imajo še eno prednost in ta je, da zanje ne potrebujemo nobenih pripomočkov. Potrebujemo samo posteljo ali stol, kamor se bomo udobno namestili.

Pa začnimo! Udobno se namestite na stol, še najbolje na fotelj ali pa se ulezite na posteljo. Pomembno je, da najdete kar najbolj udoben položaj. Paziti morate, da nimate prekrižanih rok in nog, saj takšen položaj ovira pretok krvi, kar je lahko precej neprijetno. Neprijetno pa je lahko tudi tiščanje oblačil, ki jih zato odpnite ali slecite. Najbolje je, da se sproščate v tihem in zatemnjenem prostoru, če je to seveda možno. Sproščate se lahko ob mirni in ne preglasni glasbi, ki vam je všec. Enako učinkovito se lahko sprostite tudi v tišini.

Torej, udobno se usedite ali ulezite na hrbet, roke pa naj sproščeno ležijo ob telesu. Noge so iztegnjene, sproščene in rahlo razmaknjene, pustite, da stopala padejo navzven. Zaprite oči, umirite dihanje in sprostite celo telo. Dihanje naj bo počasno, enakomerno in globoko. Vsakič vdihnite skozi nos ter nato počasi izdihnite zrak skozi usta. Preden začnete s sproščanjem celega telesa, se najprej nekaj časa osredotočite samo na dihanje. Znano je, da ima umirjeno dihanje ugoden in sprostilen vpliv na telo in misli. Potem ko ste dodobra umirili dihanje, se osredotočite na celotno telo. Sprostite celotno telo in sicer od nožnih prstov do vrha glave.

Ko ste sprostili celotno telo, boste svojo pozornost usmerili na posamezne dele telesa, ki jih boste sistematično sprostili. Najprej se osredotočite na roke, in sicer najprej na vsako posebej in nato še na obe skupaj. S tem, ko sproščate roke, le-te postajajo težke in tople. Osredotočite se najprej na prste, potem na dlan in zapestje. Nato se osredotočite na podlaht, nadlaht in ramo. Pozornost usmerite na vrh glave, na kožo celega obraza in glave, na celo, najprej na zgornji del, nato na spodnji del, potem pa na obraz, predel okoli oči, nos in usta. Občutite, da je celo mrzlo in da imate "prazno" glavo. Ob tem se prijetno pocutite. Osredotočite se na vrat in nato na prsni koš. Vaše dihanje je umirjeno, počasno in globoko. Po prsnem košu se osredotočite na trebuh in preostali del trupa. Potem ko ste sprostili trup, usmerite svojo pozornost na noge; najprej na vsako posebej in nato na obe skupaj. Začnite pri zadnjici, nato pa občutite zadnjo stran stegna, pa srednjo stran stegna, koleno, meca, gleženj, stopalo, prste in na koncu še podplat. Noge postajajo težke in tople, vi pa se prijetno počutite. Celo telo je sprošceno, dihanje je tiho in umirjeno, z vsakim vdihom in izdihom se sprošcanje poglablja. Občutki v telesu postajajo vse bolj prijetni.

Ko ste sprostili celotno telo in nekaj časa uživali v prijetnih občutkih, je čas, da se počasi vrnete iz stanja relaksacije. To naredite počasi, in sicer tako, da si v mislih štejete od pet proti ena. Z vsako številko postajate vse bolj budni, in ko preštejete do ena, odprete oči. Koristno je, da se - potem ko ste odprli oči - dobro pretegnete in počasi usedete. Opazili boste, da je telo sprošceno, da ste spočiti in da je utrujenost izginila. Morda ste takoj po prebujanju še nekoliko zaspani, zato se dobro zbudite preden se lotite kakršnegakoli dela. Zelo pomembno je, da neposredno po sprošcanju ne počnete kaj, kar bi lahko ogrozilo varnost vas samih ali koga drugega. Preden se na primer usedete v avto, se prepričajte, da ste popolnoma zbujeni in aktivirani.

Kot rečeno: tehnike sprošcanja so zelo preproste in hkrati zelo uporabne. Vsakodnevno jih namreč uporabljajo številni športniki, poslovneži in drugi ljudje, ki se pri svojem delu srecujejo s pogostim in intenzivnim stresom. Morda boste imeli na začetku nekaj težav s tem, da boste "izklopili" zunanji svet in se osredotočili samo na svoje telo. Prav tako pa je mogoče, da boste imeli težave z usmerjanjem pozornosti na posamezne dele telesa. Pri tem si lahko pomagate tako, da si navodila za sproščanje sami posnamete na kaseto oziroma zgoščenko ali pa si kupite kakšno že posneto. Bolj pogosto boste uporabljali relaksacijske tehnike, bolj učinkovite bodo, vi pa bolj sprošceni. Velja poskusiti!

Članek je pripravila dr. Saša Cecić Erpič, športna in razvojna psihologinja

...........................................................................................................................................................
Podatki, ki so objavljeni na naših spletnih straneh, so namenjeni izključno splošnemu informiranju in ne morejo nadomestiti osebnega obiska pri vašem zdravniku. Če menite, da res potrebujete zdravniško pomoč, se obrnite na osebnega zdravnika ali zdravstveno ustanovo. Prosimo, upoštevajte, da se objavljena vsebina in informacije lahko dnevno spreminjajo in postanejo zastarele.
.............................................................................................................................................................
Pozdravljeni !

Upam, da sem vam s prispevki dal dovolj razvidno pomoč in obrazložitev pri težavah te bolezni, ki jo doživljamo vsi...pa,če si priznamo ali ne. Življenje je večkrat tudi stresno za vsakega posameznika in veliko krat se tega sploh ne zavedamo........!!!

Želim vam veliko, veliko zdravja
Lep pozdrav
M.

[marjan]

POZITIVNA PSIHOLOGIJA

Pozitivna psihologija je področje psihologije, ki se ukvarja z raziskovanjem in krepitvijo človekovih virov in potencialov.

CELOSTNO OBVLADOVANJE STRESA

Celostno obvladovanje stresa (COS) je program, ki skuša celostno vplivati na kvaliteto posameznikovega življenja. Osnova programa je učenje čuječnosti (mindfulness), ki je praksa zavedanja in opazovanja našega trenutnega doživljanja. Praksa čuječnosti je ena izmed najučinkovitejših metod obvladovanja stresa, ki je tudi raziskovalno potrjena. Poleg prakse čuječnosti program vključuje spoznanja sodobne pozitivne psihologije, kognitivne terapije, transakcijske analize in integrativne psihoterapije.

ČUJEČNOST (Mindfulness)

Čuječnost je nepresojajoče zavedanje sedanjega trenutka. Ko smo čuječni, se zavedamo svojega trenutnega doživljanja, ne da bi ga poskušali spremeniti ali mu ubežati. Svojega doživljanja se zavedamo z odprtostjo, sprejemanjem in radovednostjo.

V številnih znanstvenih raziskavah je bilo ugotovljeno, da ima takšen pristop do lastnega doživljanja pomembne pozitivne učinke na številnih področjih življenja, vključno z boljšim počutjem, zmanjšanjem stresa, tesnobe in depresivnosti, izboljšanjem na področju partnerskih odnosov in večjo kvaliteto življenja nasploh.

Programa Mindfulness Based Stress Reduction (MBSR) in Mindfulness Based Cognitive Therapy (MBCT) pomembno vplivata na zmanjšanje stresnih težav in na preprečevanje ponovitve simptomov depresije. Naš program je skladen z obema pristopoma, le da smo v psihoedukativni del vključili spoznanja transakcijske analize in integrativne psihoterapije.

Več o čuječnosti si lahko preberete v članku Miha Černetiča, enega od voditeljev našega programa:
Černetič, M. (2005). Biti tukaj in zdaj: Čuječnost, njena uporabnost in mehanizmi delovanja. Psihološka obzorja, 14 (3), 73-92.


UPORABNOST PROGRAMA:

Program COS je uporaben zlasti za obvladovanje naslednjih težav:
› stres na delovnem mestu, v družini in vsakdanjem življenju,
› telesne težave (povišan krvni pritisk, astma, glavoboli, težave s kožo...),
› motnje spanja,
› občutki tesnobe, panike in različni strahovi,

UČINKI:

• povečana sposobnost sproščanja in doživljanja občutka miru,
• več energije, entuziazma in višje vrednote življenja,
• višja samozavest in boljša sposobnost sprejemanja življenja takega, kot je,
• povečana sposobnost obvladovanja tako kratkoročnih kot dolgoročnih stresnih situacij.

VSEBINA SREČANJ:

1) Čuječnost: biti tukaj in zdaj
2) Stanja jaza in čuječnost
3) Stres in psihološko obvladovanje stresa
4) Dihanje in obvladovanje stresa
5) Čustvena pismenost
6) Moč misli in prepričanj
7) Medosebni odnosi in komunikacija
Osebnostni stili in stres
9) Kvaliteta življenja in zavedanje

IZVEDBA PROGRAMA:

Dvomesečni program vključuje eno individualno in 9 skupinskih srečanj, ki potekajo enkrat tedensko po dve uri. Posamezna srečanja vključujejo teoretični del in izkustvene vaje, prav tako pa udeleženci v času med srečanji delajo domače naloge.
Udeleženci v programu dobijo tudi gradivo za izvajanje domačih nalog, in sicer izročke ter tri CD-je z navodili za vadbo doma.

IZVAJALCI COS-a:
Miha Černetič, univ. dipl. psih.
Gregor Jenko, univ. dipl. psih.
Melita Košak, univ. dipl. psih.
Mateja Ušlakar, univ. dipl. ekon

PRISPEVEK:
Prispevek za deset srečanj (25 šolskih ur) znaša na osebo 350 EU + 20% DDV.
- za redne študente in brezposelne: 175 EU + 20 % DDV.


KJE IN KDAJ?
Srečanja bodo potekala ob torkih med 18.00 in 20:00 uro.
Potekala bodo v Ljubljani v prostorih Inštituta IPSA, Stegne 7, (4. nadstr.) ter v Mariboru (lokacija bo sporočena naknadno).
Izbirate lahko med tremi termini: 9.1. do 11.3.2008 (LJ), 16.1. do 11.3.2008 (MB), 15.4. do 9.6.2008 (LJ). Organiziramo tudi izvedbe za zaprte skupine.


INFORMACIJE IN PRIJAVE:
Število mest je omejeno, zato bomo upoštevali prijave po vrstnem redu.
Prijavljeni bodo vabljeni na prvo individualno srečanje. Kotizacija se plača po individualnem srečanju do pričetka programa na račun Inštituta IPSA. Prijavo pošljite na naslov Inštituta. Prijavite se lahko tudi po telefonu ali elektronski pošti.



Coaching

V okviru Inštituta za integrativno psihoterapijo in svetovanje izvajamo coaching po principih pozitivne psihologije. Coaching je namenjen vsem, ki želijo izboljšati svoje funkcioniranje v službi ali vsakdanjem življenju. Še posebej lahko coaching pomaga ljudem, ki si želijo izboljšati svoje udejstvovanje na področju športa, glasbe, igralstva, nastopanja v javnosti...

Coaching je namenjen tudi vodstvenim delavcem, ki želijo v organizacijah vzpodbujati kreativnost, zadovoljstvo pri delu ter dosegati večjo produktivnost.

Pri coachingu integriramo različne metode in tehnike dela, med drugim spoznanja transakcijske analize, kognitivno-vedenjske terapije ter metode 'EMDR Performance Enhancement'. Izhajamo iz osnovne predpostavke, da v človeku obstaja naravna težnja po osebnostnem razvoju in integraciji, ki pa je včasih zaradi različnih dejavnikov lahko blokirana. Coach pri tem deluje kot facilitator, ki omogoča, da oseba najde stik s svojimi pozitivnimi viri ter jih uporabi pri reševanju svojih težav.

Celostno obvladovanje stresa (COS) je program, ki skuša celostno vplivati na kvaliteto posameznikovega življenja. Osnova programa je učenje čuječnosti (mindfulness), ki je praksa zavedanja in opazovanja našega trenutnega doživljanja. Praksa čuječnosti je ena izmed najučinkovitejših metod obvladovanja stresa, ki je tudi raziskovalno potrjena. Poleg prakse čuječnosti program vključuje spoznanja sodobne pozitivne psihologije, kognitivne terapije, transakcijske analize in integrativne psihoterapije.

ČUJEČNOST (Mindfulness)

Čuječnost je nepresojajoče zavedanje sedanjega trenutka. Ko smo čuječni, se zavedamo svojega trenutnega doživljanja, ne da bi ga poskušali spremeniti ali mu ubežati. Svojega doživljanja se zavedamo z odprtostjo, sprejemanjem in radovednostjo.

V številnih znanstvenih raziskavah je bilo ugotovljeno, da ima takšen pristop do lastnega doživljanja pomembne pozitivne učinke na številnih področjih življenja, vključno z boljšim počutjem, zmanjšanjem stresa, tesnobe in depresivnosti, izboljšanjem na področju partnerskih odnosov in večjo kvaliteto življenja nasploh.

Programa Mindfulness Based Stress Reduction (MBSR) in Mindfulness Based Cognitive Therapy (MBCT) pomembno vplivata na zmanjšanje stresnih težav in na preprečevanje ponovitve simptomov depresije. Naš program je skladen z obema pristopoma, le da smo v psihoedukativni del vključili spoznanja transakcijske analize in integrativne psihoterapije.

[marjan]

Stres

Beseda “stres” je danes prisotna vsepovsod. Vsi govorimo o stresu. Šolarji o šolskem stresu, odrasli se srečujemo z njim v poklicu in družinskem življenju. Udeleženci prometa se znajdejo v vsakodnevnih zastojih in s tem doživljajo stres. Mnogi dopustniki se morajo po dopustu odpočiti od dopustniškega stresa, ko se vozijo v vročini ure in ure od doma in nazaj domov. Krave, prašiči in druge živali med transportom doživljajo tak stres, ki lahko povzroči tudi smrt. Prav tako izražajo stres drevesa, ki zaradi vplivov škodljivih snovi v svojem okolju obolijo.
Če vprašamo svoje znance o počutju, jih nemalokrat spravimo v zadrego. Tisti, ki pravi, da je pri njem vse urejeno; v družini, partnerstvu, v odnosu do sodelavcev in predpostavljenih in da opravlja vsakodnevna opravila brez kakršnega napora, vzbudi takoj nezaupanje in dvome pri svojih znancih. Tisti pa, ki stoka in jamra o preveč dela in obremenitvah, je le kratkotrajno deležen našega sočutja.
Občudujemo moč, vzdržljivost, trdnost. V zadnjih desetletjih, pri nas šele v tem desetletju, se je izoblikovala menedžerska bolezen ali lepše po slovensko upraviteljska bolezen. Nemalokrat se ta bolezen izoblikuje v srčni infarkt. Če ga prizadeti preživi, velja to kot viteško žrtvovanje za družbo, položaj, za podrejene, tovarno,...

Stres obvladuje stare in mlade, tiste, ki imajo delo, tudi tiste, ki ga nimajo, najmanj tiste, ki ga nočejo imeti, uspešne, neuspešne. Spremlja nas v službi, doma, na dopustu, vsepovsod, je kot naša senca.

Stresne reakcije
Besedo stres je že v tridesetih letih uporabil kanadski psiholog kot izraz za pritisk, potisk ali moč, torej za opis stanja, v katerem se nahaja naš organizem pod pogoji nemoči, obrabljanja moči in zaprtosti.
Vsakodnevna uporaba besede stres je bolj mila. Stres ne imenujemo le stresne reakcije, ki potekajo v organizmu in se izražajo v psihičnih in fizičnih posledicah, ampak imenujemo tako tudi številne prilike in povzročitelje stresnih reakcij.

Napad ali beg?
Pri vseh živih bitjih vodi ogroženost ugodja in preživetja v organizmu do izredno komplicirane, vendar ravno tako zanimive reakcije. V sekundni hitrosti so mobilizirane vse energijske zaloge in to samodejno za uresničitev edinega cilja, izogibanje nevarnosti. Bitje je s tem v položaju, da se z razpoložljivo energijo upre ogroženosti ali pa jo uporabi za beg. Vse funkcije v organizmu so programirane brezizjemno za napad ali za beg, na intenzivno delo mišic in hitro ukrepanje. Pred tisoče leti je bil pogled na divjo žival, nenavaden zvok ali huda lakota tisti signal ali povzročitelj stresa, ki je izzval naravni obrambni mehanizem. Danes so ti signali hrup, jeza, preobremenjenost, strah, zapostavljenost. Ti faktorji vedno na novo aktivirajo ta genetsko programirani potek napadanja ali umikanja.

Aktivacijski program
Oglejmo si nekaj korakov v tem reakcijskem programu malo natančneje.

Vedno, kadar zaznamo preko enega ali več čutov ogroženost, možgani preko živčnih poti vzdražijo nadledvično žlezo k izločanju hormonov noradrenalina in adrenalina v krvni obtok. S tem pride sporočilo o neposredni nevarnosti preko krvnega obtoka do srca, ki s povečanjem pulza poveča tudi krvni pritisk. Zaloge sladkorja in maščob se mobilizirajo in dospejo v mišice. S tem jih pripravijo za aktivnost. Število rdečih krvničk naraste in s tem ponudba kisika mišicam.
Imunska odpornost organizma je povečana in faktor strjevanja krvi v krvnem obtoku naraste. Telesne funkcije, ki niso nujno potrebne (prebavne funkcije, seksualne funkcije,...) so prehodno izključene. Organizem je pripravljen izključno za obrambo. Polni smo energije. Smo v STRESU. Vsekakor bi zdaj morali uporabiti delo mišic, kajti program je zasnovan tako, da obstoječo energijo porabimo in se nato odpočijemo.

Psihični stres
In kaj naredimo mi, ko smo ogroženi, znervirani, izpostavljeni nepravičnim razlagam ali celo obsodbam, užaljeni, jezni, razočarani? Nič. Ne naredimo ničesar. Čeprav je vse v nas programirano za obrambo ali za beg, ostanemo sedeč na stresu. Pogosto niti ne dopustimo, da bi se naš stres videl. Saj vendar vemo, kaj se spodobi. Ostanemo hladni. Požremo jezo, bes, strah ali razočaranje.
V številnih ameriških družbah so v letih pred poplavo fitnes centrov uredili prostore in jih opremili s telovadnimi orodji, da bi nameščenci nabrano energijo pravilno sprostili. Prostor pa so rabili predvsem tisti, ki jim to ni bilo namenjeno, saj niso imeli zahtevnejših funkcij.

Stres obvlada celo osebnost

V nasprotju z našimi predniki, katerim se je program obrambe menjaval s fazo oddiha in nabiranja novih moči, smo mi pod nenehnim alarmom, trajno napetostjo in vzdražnostjo. Komajda se je zbrala energija za nek signal ogroženosti, že smo v stiku z naslednjim signalom in z naslednjo telesno reakcijo.

Telo in duša si ne spočijeta in kmalu odkrijemo tipične znake dolgotrajnega stresa:

Telesna stresna reakcija skrbi, da se ob srečanju z nevarnostjo oskrbimo z mišično močjo. Tako vodi nenehni stres do trajne krčevitosti in okorelosti skeletnega mišičja in s tem do razširjene bolečine v ramenskem in vratnem predelu.
V kri izločene hormone, maščobe in sladkor ne porabimo, zato pride do nalaganja holesterola na steno krvnih žil.
V stresnih situacijah je prebavni proces zadržan. Uživanje hrane v stanju napetosti, strahu, jeze, lahko privede do kroničnih motenj prebave. V dobrih podjetjih spada k pravilom, da se med malico ne pogovarjajo o delu.
Kdor preko daljšega časovnega obdobja ne najde počitka, miru, odmaknjenosti, kdor se vsaj preko vikenda telesno in duševno ne regenerira, kmalu pokaže znake psihičnih posledic stresa:

motnje koncentracije,
hitra razdražljivost,
depresivno razpoloženje.
Stresorji

Kaj izzove že opisane stresne reakcije in povzroči somatske in psihične spremembe? To so:

Zunanji stresni agensi kot hrup, svetloba, vibracije, bolečine, nevarnost. Obiskovalci heavy - metal diskotek so pri vsem svojem navdušenju vseeno v stresu, tako kot zapornik v samici ali človek z zobobolom. Vendar je reakcija na stres povezana tudi z zelo subjektivno, individualno interpretacijo neke situacije. Pravzaprav lahko povemo, da se stres začne v glavi.
Nezadovoljenost primarnih potreb kot so hrana, tekočina, primerna temperatura, dovolj spanja, ljubezen.
Službeni pritiski kot pomanjkanje časa, večvrstno delo, monotonost, kritiziranje na delovnem mestu ali strah pred rezultati dela.
Socialni faktorji: medsebojni konflikti na delovnem mestu, v prostem času, v družini, v odnosu s partnerjem, spremembe v načinu življenja: npr. rojstvo otroka, dolgotrajna bolezen, osamljenost.
Ostali stresni faktorji: nesigurnost pred bodočimi dogodki, pritisk za odločanje med dvema alternativama s pomanjkljivimi informacijami.
Včasih sploh ni potrebno, da so problemi, ki povzročajo nenehni stres pomembni ali veliki, lahko so tudi malenkosti, kot npr: preveč spredaj stisnjena zobna pasta, neprimerno zložen časopis, drobtine na pultu,...
Vedno gre za ogrožanje našega dobrega počutja. Telesni stres je sindrom, ki nam pove, da smo omejeni v našem dobrem počutju. Pri tem reagirajo naši senzorji. Njihova sporočila, ki sprožijo stresni program so tako občutljiva, da se zavedamo svojega nelagodnega položaja šele, ko opazimo telesne znake stresne situacije.

Stresni rondel
Predstavljajmo si, da smo v krogu. Na krožni liniji, ki nas obdaja, je porazdeljeno vse, kar je z nami osebno povezano. Pomembno in manj pomembno, nam blizu in nam oddaljeno, kar nas privlači in kar nas odbija, naše osebne stvari in spoznanja, naše finančno stanje, naš poklic, naša družina, ljubezen in nežnost, ki jo dajemo in sprejemamo, socialni vidiki, vsakdanje okolje, naša upanja in želje in strahovi. Vse, kar nas v tem krogu obdaja, je preko nas med seboj povezano.
Če imamo probleme v službi, vpliva to na našo nežnost, finančni problemi vplivajo na naš apetit, težave s sosedi otežujejo naše delo na vrtu,... Stojimo v centru našega osebnega sveta in preko nas je povezano tako dobro kot slabo. Stres prizadene vedno celo osebo.

Posledice dolgotrajnega stresa
Kaj se zgodi z nami, če obremenitev nenehno narašča, mi pa ne najdemo uravnoteženosti in ne poznamo več dobrega in ugodnega počutja.
Nekateri ljudje reagirajo predvsem na motoričnem nivoju. Pride do nenehne napetosti mišic, kar povzroči že omenjene bolečine v hrbtu, ramenih, glavobol, izčrpanost.
Druga skupina reagira v glavnem na vegetativnem področju. Pride do povečanja vzdražnosti, problemov v krvnem obtoku, težav z dihanjem, potenja, pomanjkanja apetita, motenj spanja, upadanja sposobnosti imunskega sistema in s tem do pogostejše obolevnosti.
Stres se kaže tudi na področju zaznavnosti. V kolikor ga ne uspemo obvladovati, prihaja do nervoznosti, nelagodja, nesigurnosti, strahu, motenj koncentracije in manjvrednostnega kompleksa.
Povezana sta tudi stres in seks. Raziskava v odnosu med stresom in ljubeznijo, erotiko, nežnostjo in seksualnim zadovoljstvom je pokazala, da je stres smrt za nežnost. Zavira ljubezen, erotiko in željo po stresu ter s tem povzroča nov stres.

Preprečevanje in obvladovanje

Potrebno je povečati obrambno sposobnost organizma. Čimbolj zdrav je organizem tembolj sta stabilna telo in duša. Izogibati se je potrebno nikotinu, prekomerni teži, nepravilni prehrani in alkoholu.
Trenirati psihično in fizično sprostitev. Znati moramo pravilno razporediti obdobja med počitnicami in napornimi delovnimi dnevi.
Skušajmo oblikovati okolje. Gre za spremembe v našem obnašanju. Nemalokrat spoznamo, da si stres velikokrat ustvarjamo tudi sami. Trpimo zaradi lastne površnosti, neorganiziranosti in nepravilno razporejenega časa. Znati moramo tudi časovno prestaviti nekatere cilje, ker trenutno realno niso dosegljivi.
Včasih je potrebna tudi sprememba stališč. Postavimo si vprašanje: Ali mogoče naša utečena merila vrednot, principov in pogledov ne rabijo majhnih popravkov. Kako je z našo strpnostjo do drugačnih od nas? Smo z bližnjimi ali s sodelavci odkriti, sproščeni ali pa se pretvarjamo?
Priporočila

Samozavest. Prevzemimo popolno odgovornost za samega sebe in za svoja dejanja. Čutimo se odgovorni za svoje misli in čustva, zdravje in obnašanje. Ne obnašajmo se kot zaporniki lastne usode.
Samoodločanje. Zavzemimo se za svoje cilje v zasebnem življenju, v službi in prostem času.
Uživajmo v uspehih, tudi majhnih, se jih veselimo in proslavljamo.
Prevzemimo izzive, jemljimo stres kot nov izziv in možnost novih izkušenj.
Pazimo na svoje zaloge moči. Niso neomejene. Ne napenjajmo se prekomerno, saj bomo v tem primeru delali dlje in več za manj uspeha.
Sprostimo se.
Poiščimo smisel. Vsako življenje ima smisel. Pomembno pri tem pa je, da ločimo pomembno od nepomembnega.
Avtor: Edith Jošar, mag.farm., spec.
Beseda “stres” je danes prisotna vsepovsod. Vsi govorimo o stresu. Šolarji o šolskem stresu, odrasli se srečujemo z njim v poklicu in družinskem življenju. Udeleženci prometa se znajdejo v vsakodnevnih zastojih in s tem doživljajo stres. Mnogi dopustniki se morajo po dopustu odpočiti od dopustniškega stresa, ko se vozijo v vročini ure in ure od doma in nazaj domov. Krave, prašiči in druge živali med transportom doživljajo tak stres, ki lahko povzroči tudi smrt. Prav tako izražajo stres drevesa, ki zaradi vplivov škodljivih snovi v svojem okolju obolijo.
Če vprašamo svoje znance o počutju, jih nemalokrat spravimo v zadrego. Tisti, ki pravi, da je pri njem vse urejeno; v družini, partnerstvu, v odnosu do sodelavcev in predpostavljenih in da opravlja vsakodnevna opravila brez kakršnega napora, vzbudi takoj nezaupanje in dvome pri svojih znancih. Tisti pa, ki stoka in jamra o preveč dela in obremenitvah, je le kratkotrajno deležen našega sočutja.
Občudujemo moč, vzdržljivost, trdnost. V zadnjih desetletjih, pri nas šele v tem desetletju, se je izoblikovala menedžerska bolezen ali lepše po slovensko upraviteljska bolezen. Nemalokrat se ta bolezen izoblikuje v srčni infarkt. Če ga prizadeti preživi, velja to kot viteško žrtvovanje za družbo, položaj, za podrejene, tovarno,...

Stres obvladuje stare in mlade, tiste, ki imajo delo, tudi tiste, ki ga nimajo, najmanj tiste, ki ga nočejo imeti, uspešne, neuspešne. Spremlja nas v službi, doma, na dopustu, vsepovsod, je kot naša senca.

Stresne reakcije
Besedo stres je že v tridesetih letih uporabil kanadski psiholog kot izraz za pritisk, potisk ali moč, torej za opis stanja, v katerem se nahaja naš organizem pod pogoji nemoči, obrabljanja moči in zaprtosti.
Vsakodnevna uporaba besede stres je bolj mila. Stres ne imenujemo le stresne reakcije, ki potekajo v organizmu in se izražajo v psihičnih in fizičnih posledicah, ampak imenujemo tako tudi številne prilike in povzročitelje stresnih reakcij.

Napad ali beg?
Pri vseh živih bitjih vodi ogroženost ugodja in preživetja v organizmu do izredno komplicirane, vendar ravno tako zanimive reakcije. V sekundni hitrosti so mobilizirane vse energijske zaloge in to samodejno za uresničitev edinega cilja, izogibanje nevarnosti. Bitje je s tem v položaju, da se z razpoložljivo energijo upre ogroženosti ali pa jo uporabi za beg. Vse funkcije v organizmu so programirane brezizjemno za napad ali za beg, na intenzivno delo mišic in hitro ukrepanje. Pred tisoče leti je bil pogled na divjo žival, nenavaden zvok ali huda lakota tisti signal ali povzročitelj stresa, ki je izzval naravni obrambni mehanizem. Danes so ti signali hrup, jeza, preobremenjenost, strah, zapostavljenost. Ti faktorji vedno na novo aktivirajo ta genetsko programirani potek napadanja ali umikanja.

Aktivacijski program
Oglejmo si nekaj korakov v tem reakcijskem programu malo natančneje.

Vedno, kadar zaznamo preko enega ali več čutov ogroženost, možgani preko živčnih poti vzdražijo nadledvično žlezo k izločanju hormonov noradrenalina in adrenalina v krvni obtok. S tem pride sporočilo o neposredni nevarnosti preko krvnega obtoka do srca, ki s povečanjem pulza poveča tudi krvni pritisk. Zaloge sladkorja in maščob se mobilizirajo in dospejo v mišice. S tem jih pripravijo za aktivnost. Število rdečih krvničk naraste in s tem ponudba kisika mišicam.
Imunska odpornost organizma je povečana in faktor strjevanja krvi v krvnem obtoku naraste. Telesne funkcije, ki niso nujno potrebne (prebavne funkcije, seksualne funkcije,...) so prehodno izključene. Organizem je pripravljen izključno za obrambo. Polni smo energije. Smo v STRESU. Vsekakor bi zdaj morali uporabiti delo mišic, kajti program je zasnovan tako, da obstoječo energijo porabimo in se nato odpočijemo.

Psihični stres
In kaj naredimo mi, ko smo ogroženi, znervirani, izpostavljeni nepravičnim razlagam ali celo obsodbam, užaljeni, jezni, razočarani? Nič. Ne naredimo ničesar. Čeprav je vse v nas programirano za obrambo ali za beg, ostanemo sedeč na stresu. Pogosto niti ne dopustimo, da bi se naš stres videl. Saj vendar vemo, kaj se spodobi. Ostanemo hladni. Požremo jezo, bes, strah ali razočaranje.
V številnih ameriških družbah so v letih pred poplavo fitnes centrov uredili prostore in jih opremili s telovadnimi orodji, da bi nameščenci nabrano energijo pravilno sprostili. Prostor pa so rabili predvsem tisti, ki jim to ni bilo namenjeno, saj niso imeli zahtevnejših funkcij.

Stres obvlada celo osebnost

V nasprotju z našimi predniki, katerim se je program obrambe menjaval s fazo oddiha in nabiranja novih moči, smo mi pod nenehnim alarmom, trajno napetostjo in vzdražnostjo. Komajda se je zbrala energija za nek signal ogroženosti, že smo v stiku z naslednjim signalom in z naslednjo telesno reakcijo.

Telo in duša si ne spočijeta in kmalu odkrijemo tipične znake dolgotrajnega stresa:

Telesna stresna reakcija skrbi, da se ob srečanju z nevarnostjo oskrbimo z mišično močjo. Tako vodi nenehni stres do trajne krčevitosti in okorelosti skeletnega mišičja in s tem do razširjene bolečine v ramenskem in vratnem predelu.
V kri izločene hormone, maščobe in sladkor ne porabimo, zato pride do nalaganja holesterola na steno krvnih žil.
V stresnih situacijah je prebavni proces zadržan. Uživanje hrane v stanju napetosti, strahu, jeze, lahko privede do kroničnih motenj prebave. V dobrih podjetjih spada k pravilom, da se med malico ne pogovarjajo o delu.
Kdor preko daljšega časovnega obdobja ne najde počitka, miru, odmaknjenosti, kdor se vsaj preko vikenda telesno in duševno ne regenerira, kmalu pokaže znake psihičnih posledic stresa:

motnje koncentracije,
hitra razdražljivost,
depresivno razpoloženje.
Stresorji

Kaj izzove že opisane stresne reakcije in povzroči somatske in psihične spremembe? To so:

Zunanji stresni agensi kot hrup, svetloba, vibracije, bolečine, nevarnost. Obiskovalci heavy - metal diskotek so pri vsem svojem navdušenju vseeno v stresu, tako kot zapornik v samici ali človek z zobobolom. Vendar je reakcija na stres povezana tudi z zelo subjektivno, individualno interpretacijo neke situacije. Pravzaprav lahko povemo, da se stres začne v glavi.
Nezadovoljenost primarnih potreb kot so hrana, tekočina, primerna temperatura, dovolj spanja, ljubezen.
Službeni pritiski kot pomanjkanje časa, večvrstno delo, monotonost, kritiziranje na delovnem mestu ali strah pred rezultati dela.
Socialni faktorji: medsebojni konflikti na delovnem mestu, v prostem času, v družini, v odnosu s partnerjem, spremembe v načinu življenja: npr. rojstvo otroka, dolgotrajna bolezen, osamljenost.
Ostali stresni faktorji: nesigurnost pred bodočimi dogodki, pritisk za odločanje med dvema alternativama s pomanjkljivimi informacijami.
Včasih sploh ni potrebno, da so problemi, ki povzročajo nenehni stres pomembni ali veliki, lahko so tudi malenkosti, kot npr: preveč spredaj stisnjena zobna pasta, neprimerno zložen časopis, drobtine na pultu,...
Vedno gre za ogrožanje našega dobrega počutja. Telesni stres je sindrom, ki nam pove, da smo omejeni v našem dobrem počutju. Pri tem reagirajo naši senzorji. Njihova sporočila, ki sprožijo stresni program so tako občutljiva, da se zavedamo svojega nelagodnega položaja šele, ko opazimo telesne znake stresne situacije.

Stresni rondel
Predstavljajmo si, da smo v krogu. Na krožni liniji, ki nas obdaja, je porazdeljeno vse, kar je z nami osebno povezano. Pomembno in manj pomembno, nam blizu in nam oddaljeno, kar nas privlači in kar nas odbija, naše osebne stvari in spoznanja, naše finančno stanje, naš poklic, naša družina, ljubezen in nežnost, ki jo dajemo in sprejemamo, socialni vidiki, vsakdanje okolje, naša upanja in želje in strahovi. Vse, kar nas v tem krogu obdaja, je preko nas med seboj povezano.
Če imamo probleme v službi, vpliva to na našo nežnost, finančni problemi vplivajo na naš apetit, težave s sosedi otežujejo naše delo na vrtu,... Stojimo v centru našega osebnega sveta in preko nas je povezano tako dobro kot slabo. Stres prizadene vedno celo osebo.

Posledice dolgotrajnega stresa
Kaj se zgodi z nami, če obremenitev nenehno narašča, mi pa ne najdemo uravnoteženosti in ne poznamo več dobrega in ugodnega počutja.
Nekateri ljudje reagirajo predvsem na motoričnem nivoju. Pride do nenehne napetosti mišic, kar povzroči že omenjene bolečine v hrbtu, ramenih, glavobol, izčrpanost.
Druga skupina reagira v glavnem na vegetativnem področju. Pride do povečanja vzdražnosti, problemov v krvnem obtoku, težav z dihanjem, potenja, pomanjkanja apetita, motenj spanja, upadanja sposobnosti imunskega sistema in s tem do pogostejše obolevnosti.
Stres se kaže tudi na področju zaznavnosti. V kolikor ga ne uspemo obvladovati, prihaja do nervoznosti, nelagodja, nesigurnosti, strahu, motenj koncentracije in manjvrednostnega kompleksa.
Povezana sta tudi stres in seks. Raziskava v odnosu med stresom in ljubeznijo, erotiko, nežnostjo in seksualnim zadovoljstvom je pokazala, da je stres smrt za nežnost. Zavira ljubezen, erotiko in željo po stresu ter s tem povzroča nov stres.

Preprečevanje in obvladovanje

Potrebno je povečati obrambno sposobnost organizma. Čimbolj zdrav je organizem tembolj sta stabilna telo in duša. Izogibati se je potrebno nikotinu, prekomerni teži, nepravilni prehrani in alkoholu.
Trenirati psihično in fizično sprostitev. Znati moramo pravilno razporediti obdobja med počitnicami in napornimi delovnimi dnevi.
Skušajmo oblikovati okolje. Gre za spremembe v našem obnašanju. Nemalokrat spoznamo, da si stres velikokrat ustvarjamo tudi sami. Trpimo zaradi lastne površnosti, neorganiziranosti in nepravilno razporejenega časa. Znati moramo tudi časovno prestaviti nekatere cilje, ker trenutno realno niso dosegljivi.
Včasih je potrebna tudi sprememba stališč. Postavimo si vprašanje: Ali mogoče naša utečena merila vrednot, principov in pogledov ne rabijo majhnih popravkov. Kako je z našo strpnostjo do drugačnih od nas? Smo z bližnjimi ali s sodelavci odkriti, sproščeni ali pa se pretvarjamo?
Priporočila

Samozavest. Prevzemimo popolno odgovornost za samega sebe in za svoja dejanja. Čutimo se odgovorni za svoje misli in čustva, zdravje in obnašanje. Ne obnašajmo se kot zaporniki lastne usode.
Samoodločanje. Zavzemimo se za svoje cilje v zasebnem življenju, v službi in prostem času.
Uživajmo v uspehih, tudi majhnih, se jih veselimo in proslavljamo.
Prevzemimo izzive, jemljimo stres kot nov izziv in možnost novih izkušenj.
Pazimo na svoje zaloge moči. Niso neomejene. Ne napenjajmo se prekomerno, saj bomo v tem primeru delali dlje in več za manj uspeha.
Sprostimo se.
Poiščimo smisel. Vsako življenje ima smisel. Pomembno pri tem pa je, da ločimo pomembno od nepomembnega.
Avtor: Edith Jošar, mag.farm., spec.


lp


---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Administrator foruma


Prispevkov: 378
Objavljeno: 24 Dec 2007 Naslov sporočila: Stres in bolezni srca

--------------------------------------------------------------------------------

Stres in bolezni srca

pripravila Silvia Samarin Lovrič, dr.med.,
specialist internist

Vsak dan postaja čedalje bolj naporen. Delovni teden brez konca, preobremenjenost, premalo časa zase, za prijatelje in družino. Ure in ure posedanja po sestankih, neredna prehrana in premalo spanja, vodijo v zdravstvene težave. Bitka s časom in delom je življenje pod stresom. Vsak od nas ima sicer svojo posebno mero za stres in določena mera stresa nam življenje lahko celo polepša, napravi bolj zanimivega in nam pomaga zadovoljno živeti. Prav tako je možno, da je nekaj za nekoga ťstresnoŤ, za drugega pa zabavno. Zaradi tega, stres težko merimo. Nevarnosti prežijo v kroničnem stresu, to je tistem stresu, ki ga doživljamo vsak dan in se ga včasih niti ne zavedamo. Ugotovitve kažejo, da telo reagira na različne povzročitelje stresa vedno na enak način: poveča se krvni tlak, poveča se srčni utrip, poveča se koncentracija sladkorja v krvi, maščob in hormonov stresa; krvne žile se zožijo in poveča se izločanje želodčne kisline. Če se to dogaja pogosto pride do srčno žilnih, prebavnih, imunoloških, nevroloških in drugih motenj. V zadnjem času prihaja na dan vse več dokazov za povezavo med tveganjem za bolezni srca in žilja ter stresom, vendar kljub temu, še ni dokončno znano, ali je stres samostojen oziroma neodvisen dejavnik tveganja za te bolezni. Stres kot tak, pa lahko vpliva na nekatere ostale dejavnike tveganja za bolezni srca in žilja, kot so visok krvni tlak in koncentracija holesterola v krvi. Znano je tudi, da pospeši tvorbo strdkov v arterijah. Poleg tega lahko stres povzroči nezdrav življenjski slog, saj ljudje pod stresom začnejo velikokrat prekomerno jesti, uživati prevelike količine alkoholnih pijač, začnejo kaditi ali jemati droge in postanejo telesno nedejavni. Stres lahko povzroča številne telesne simptome: razbijanje srca, občutek nepravilnega utripanja srca, pospešen srčni utrip, občutek kratke sape, občutek tiščanja v prsih, glavobol, vrtoglavico, vznemirjenost, utrujenost, slabotnost, bolečine v hrbtu, občutek napetosti v mišicah, slabost, bruhanje, slabo prebavo, krče, drisko, zaprtje, motnje spanja, neješčnost, pomanjkanje zanimanja za spolnost, pogoste prehlade in druge okužbe dihal, zvečano znojenje, razširjene zenice, siljenje na vodo in suha usta.

Ne posegajte takoj za pomirjevalnimi tabletami!
Če se vam kdaj zgodi, da boste imeli katere od zgoraj naštetih simptomov stresa, si vzemite par minut časa zase in prisluhnite svojemu telesu. Pri premagovanju stresa je zelo pomembna samopomoč. Umirite se, dihajte počasi ter poskušajte realno oceniti telesne težave, ki so trenutno prisotne. Možno je, da vam ob stresu krvni tlak poraste čez normalne vrednosti, če pa se že zdravite zaradi visokega krvnega tlaka, je možno, da ob stresnih situacijah krvni tlak naraste do nevarnih vrednosti. V takšnih primerih je dobro imeti pri roki merilnik krvnega tlaka. Priporočajo se polavtomatski merilniki za nadlaket. Merilniki morajo biti preverjeni. Sede si izmerite krvni tlak in srčni utrip, ter si zapišite vrednosti. Meritev čez nekaj minut ponovite. Pri meritvi bodite pozorni, če je srčni utrip reden ali nereden. Po novih smernicah se za visok krvni tlak pri samomeritvi smatra tlak >135/>85 mmHg. Če si zmerite vrednost >180/>110 mmHg, morate nemudoma poiskati zdravniško pomoč, saj je treba tlak znižati in takoj uvesti redno zdravljenje z zdravili. Če je tlak med 140-179/90-109 mmHg, bo treba začeti zdravljenje takoj v primeru, če je tveganje za bolezni srca in žilja zelo veliko, veliko ali zmerno, če pa je tveganje majhno se priporoča le pogosto merjenje krvnega tlaka 6-12 mesecev. Te ocene ne morete napraviti sami, odločil se bo vaš osebni zdravnik. Ob stresu se lahko zviša tudi srčni utrip, ali pa pride do motenj ritma, še posebej, če imate v ozadju znano ali neznano bolezen srca. Normalen srčni utrip v mirovanju je med 70 in 80 utripi na minuto, presledki med utripi pa so enaki, kar pomeni, da srce utripa enakomerno. Če je srčni utrip nad 100 utripov/minuto, je to tahikardija.

Kdaj ob motnji ritma poklicati zdravnika?
Če imate tahikardijo v mirovanju in se vam ob tem vrti, ste omotični, težko dihate, vas ob tem v prsih tišči ali če opazite nereden srčni utrip. Občasni redki posamezni neredni utripi so normalen pojav.

Pomembno je, da se naučite prepoznati dejavnike, ki na vas vplivajo negativno in pravočasno odkriti morda že obstoječe bolezni. Sicer se pa izogibajte konfliktom, o stresu se pogovarjajte s prijatelji, nadrejenimi na delovnem mestu in družino, skrbite za dobro zdravstveno stanje, tako, da se zdravo prehranjujte, dovolj počivate, ne kadite in ne uživate večjih količin alkohola in kofeina. Redno se gibljite, naučite se sproščati, pojdite na počitnice in najdite čas tudi za hobije.

Znanstvenik, ki je pred več kot 50 leti utemeljil stres je rekel: "Stres je življenje in življenje je stres.". In to drži še danes. Ne zanašajte se na to, da se bodo stvari okoli vas spremenile, ampak stavite na svoje korake, svoje odločitve in svoj odnos do življenja. Zaprite oči, globoko zadihajte in poglejte s srcem. Videli boste stvari, ki so očem nevidne, ter ob tem morda spoznali pravi smisel in lepoto bivanja.

LP

[chuck]

Pozdravljeni,
star sem 37 let in imam že nekaj časa probleme z erekcijo . Moj splošni zdravnik me je po pogovoru ocenil, da imam probleme z samopodobo, nisem pripravljen se izpostavljati v družbi in sem bolj nežna duša (to bi lahko držalo sem proti sili, se pa znam skregati, če je problem). Ne vem kako je v tako kratkem času zaključil in po enkratnem pogovoru predpisal PAROXAT. Povedal mi je, da ima to zdravilo nekaj stranskih učinkov,da pa se jih človek navadi. On ve!
Ne vem kako lahko zdravnik ,po 15 minutnem pogovoru postavi takšno diagnozo? Jaz se sploh ne počutim depresivnega, v življenju nimam problemov, niti v družini ali v službi. Dosti se smejim, ko je le prilika, in sem rad v družbi. Zaradi narave mojega dela sem veliko z ljudmi in nimam nobenih problemov za komunikacijo. Z ljudmi ki jih ne poznam sem res malo bolj zadržan, še posebno če so mi antipatični.
Vendar ko sem začel brati o zdravilu, da je to antidepresiv in zdravilo za anksiozost nisem prepričan, da je to zame??? Po moem je bolj poizkusil, da vidi rezultate. Ali mi lahko kdo svetuje?
Lep pozdrav.

[Roža]

Vaš osebni zdravnik je verjetno ocenil, da ste depresivni ali anksiozni ravno zaradi težav z erekcijo, ker je pri moških lahko to eden izmed znakov.
Malo si poglejte ta link: http://www.psihiater-leser.com/452/27564.html?
Osebni zdravniki lahko dajo terapijo, vendar pogosto pošljejo bolnike na nadaljne preiskave k psihiatru. Psihiater se včasih odloči samo za psihoterapijo. To bi vam verjetno tudi pomagalo pri težavah z erekcijo. Včasih je potrebno jemati terapijo v tabletah.
Lahko se seveda naročite sami in za to ne potrebujete napotnico. Pozanimajte se v bližnjem zdravstvenem domu.
_________________
LP Roža


Življenje je kot basen: ni važno, kako dolgo je, ampak koliko je vredno.
SENEKA

[Layla]

Mislim, da zdravniki in specialisti pri nas (pa tudi drugod po svetu) marsikdaj čisto prehitro predpišejo zdravila nasploh, sploh pa antidepresive itd.

Chuck, če ste še kaj na forumu, preberite si kako knjigo o mineralih, vitaminih & zdravi prehrani - včasih lahko probleme dela npr. pomanjkanje cinka (baje ga je tudi Casanova jemal ) in/ali kakih drugih mineralov/vitaminov.. ali pa nepravo razmerje med njimi..

Za anksioznost & depresijo & druge mentalne težave je lahko značilno pomanjkanje magnezija in/ali drugih vitaminov & mineralov in včasih proteinov.. Toplo priporočam vsakomur, ki ima take probleme, da se malo pozanima o teh stvareh..
Pa recimo, za vse ki znate angleško, da nekaj časa spremljate svojo prehrano na www.fitday.com ali si naložite programček Cronometer - & vidite, katerih mineralov & vitaminov vam primanjkuje v prehrani, nato pa si preberete o njih.. Pa treba je vedeti, da jih pri stresu in/ali onesnaženosti okolja ali hrani z umetnimi dodatki telo rabi več oz. se včasih 'odplaknejo' iz telesa ne da bi jih telo moglo izkoristiti..

Če jih je v prehrani dovolj, je treba pogledati, če je morda problem v absorbciji ali v tem, da človek poje preveč antagonistov teh mineralov.. (drugi vitamini/minerali ali nekatera zdravila itd.)

Svež zrak & gibanje pa seveda tudi močno koristita!

[Melita]

Program celostnega obvladovanja stresa

V skupini, ki pričenja s programom Celostno obvladovanje stresa (COS) je prostih še nekaj mest. Program se bo pričel izvajati v torek, 14. aprila 2009. Srečanja bodo potekala ob torkih med 18.00 in 20.00 uro v prostorih Inštituta IPSA. Dvomesečni program vključuje 9 skupinskih srečanj, ki potekajo enkrat tedensko. Pred začetkom programa pa ste udeleženci vabljeni tudi na individualno uvodno srečanje.

Osnova programa COS je učenje čuječnosti (mindfulness), ki je praksa zavedanja in opazovanja našega trenutnega doživljanja. Praksa čuječnosti je ena izmed najučinkovitejših metod obvladovanja stresa, ki je tudi raziskovalno potrjena. Poleg tega program vključuje spoznanja sodobne pozitivne psihologije, kognitivne terapije, transakcijske analize in integrativne psihoterapije.

Čuječnost je nepresojajoče zavedanje sedanjega trenutka. Ko smo čuječni, se zavedamo svojega trenutnega doživljanja, ne da bi ga poskušali spremeniti ali mu ubežati. Svojega doživljanja se zavedamo z odprtostjo, sprejemanjem in radovednostjo. V številnih znanstvenih raziskavah je bilo ugotovljeno, da ima takšen pristop do lastnega doživljanja pomembne pozitivne učinke na številnih področjih življenja, vključno z boljšim počutjem, zmanjšanjem stresa, tesnobe in depresivnosti, izboljšanjem na področju partnerskih odnosov in večjo kvaliteto življenja nasploh.

Čuječnost je perspektiva oz. element, ki ga pri svojem delu s klienti uporablja tudi vse več psihoterapevtov ter posameznikov v poklicih svetovanja. In sicer ne le iz vidika direktne pomoči klientu temveč tudi za svoj poklicni razvoj.

Več informacij o programu lahko najdete na internetni strani: www.institut-ipsa.si pod Aktualno ali Pozitivna psihologija.
_________________
Sedanjost je edini čas, ko je komurkoli od nas potrebno živeti – vedeti karkoli – občutiti – se učiti – delovati – se spreminjati – se zdraviti. (Jon Kabat-Zinn

[marjan]

Simptomi depresije so zelo raznovrstni in so različno izraženi.



Depresivni bolnik je lahko:

žalosten, potlačen, jokav, potrt, melanholičen
nemiren, brez obstanka ali upočasnjen, poležavajoč in mirujoč
utrujen, brezvoljen, neučinkovit pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti in brez življenjske energije
socialno izoliran, osamljen in umikajoč se iz družbe
poln občutkov krivde, očita si za številne napake, ki jih je naredil v preteklosti
nezadovoljen, brez veselja do dejavnosti, ki jih je nekoč z veseljem opravljal
poln občutkov manjvrednosti, z nizkim samospoštovanjem ali občutki neuspešnosti
pesimističen, celo obupan
dekoncentriran z motnjami pozornosti in spomina
nespeč (različne motnje spanja) ali redko čezmerno zaspan
brez apetita (izguba telesne teže) ali redko s pretiranim apetitom (pridobivanje telesne teže)
prepričan, da ima hujšo telesno bolezen, saj občuti različne telesne težave, ki niso posledica drugih bolezni, ampak jih povzroča depresija (depresivni bolniki pogosto navajajo telesne simptome, kot so:


anksiozen, s fobijami, paničnimi napadi, premlevanjem o nepomembnih stvareh ...
samomorilen, z željo, da bi bil mrtev ali pogostim razmišljanjem o smrti
razdražljiv, impulziven, nagnjen k nevarnemu vedenju in zlorabi alkohola ter drugih snovi
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[marjan]

5 najboljših živil proti depresiji

Konvencionalni zdravniki in farmacevtske družbe nam govorijo, da je depresija posledica neuravnovešenosti nevrotransmiterja v možganih, ki se imenuje serotonin. tako se zdi, da imajo zdravil s serotoninom so odgovor na depresijo, ampak nikjer ni znanstvenih dokazov, da terapija z zdravili resnično deluje.

Posamezne študije so ugotovile, da dramatično povečanje serotonina ne reši depresije. Zakaj torej zdravniki predpišejo zdravila, katerih stranski učinki so od slabega razpoloženja do nagnjen k samomorom, medtem ko to zdravila niti ne učinkujejo?
Depresija, slabo razpoloženje in utrujenost imajo najpogosteje vzrok v slabi hranilni vrednosti prehrane. Da se bi se izognili depresiji oziroma se hitro pobrali po zdravljenju, je najprej potrebno spremeniti način prehranjevanja.

5 živil proti depresiji


Ribje olje: vsebuje omega-3 maščobne kisline. Raziskave so pokazale, da depresivnim ljudem pogosto primanjkuje maščobnih kislin. Udeleženci v raziskavi leta 2002 so vzeli samo 1 gram ribjega olja vsak dan in za 50 odstotkov se jim je zmanjšali simptomi kot so razdražljivost, motnje spanja, nerazložljivi slabovoljni občutki, nagnjenost k samomorov in povečalo se jim je spolno razpoloženje. Omega-3 maščobne kisline znižujejo tudi holesterol in izboljšajo kardiovaskularni sistem. Omega-3 maščobne ksiline dobite v orehih, lanenih semenih in ribah kot sta tuna in losos.

Rjavi riž: vsebuje vitamina B1 in B3 in folno kislino. Rjavi riž je živilo z nizkim glikemičnim indeksom, kar pomeni, da postopoma sprošča glukozo v krvni obtok, s čimer preprečuje naglo povišanje ali znižanje sladkorja v krvi in nihanje v razpoloženjih. Rjavi riž da prav tako veliko mineralov, ki jih potrebujemo, da pravilno delujemo, poleg tega pa je živilo, ki nam uravnava prebavo in znižuje holesterol. Instant riž tega ne da, zato se izogibajte teh variant.

Pivski kvas: vsebuje vitamine B1, B2 in B3. Pivskemui kvasu se izogibajte, če ne prenesete preveč dobro kvasa. Ta superhrana vsebuje veliko vitaminov in mineralov v majhni količini, poleg tega še 16 aminokislin. Aminokisline pa so nujno potrebne za živčni sistem.

Ovseni kosmiči: vsebujejo folno kislino in vitamine B6 in B1. oves pomaga znižati holesterol, pospešuje prebavo. Tudi druge žitarice kot so kamut, kvinoja in pira so odlična izbira, da prinesejo hranila, ki so dobra za možgane.

Zelje, ohrovt: vsebuje vitamin C in folno kislino. Zelje je dobro v boju proti stresu, infekcijam in boleznim srca, kot tudi mnogim oblikam raka. Obstaja veliko oblik, kako vnesti zelje v vašo prehrano: kot solata, priloga ali naredite iz njega sok. Da se izognete vetrovom, ki ponavadi sledijo, dodajte nekaj zrn janeža ali kumine predenj skuhate.

Pomembno: živila kot so kakao, temna melasa in brazilski oreščki so odlični za povečanje možganskih funkcij in odprave depresije.

Izogibajte se!

Če se počutite depresivne, se morate izogibati določeni hrani in substanc. Nekatera zdravila - antibiotiki, zdravila proti bolečinam, tablete za želodec, zdravila proti Parkinsonovi bolezni, kontracepcijske tabletke, tablete proti visokemu pritisku in zdravila za srce – pomagajo k depresiji. Če jemljete katere izmed njih, jih ne prenehajte brez posveta zdravnika, ampak bodite pazljivi, kajti prav te vrste tablet mogoče jemljejo vašemu telesu vitamine in minerale.

Omejite uživanje kofeina. Pretirano pitje kave lahko še poslabša depresijo.

Omejite pitje alkohola. Alkohol vam lahko le za kratek čas pomaga k sprostitvi, drugače pa le še poslabša depresijo in zmanjša vašo sposobnost, da se poprimete s težavami.

Nastavljajte se soncu! Naravno sonce je preizkušena terapija proti depresiji. Obrzdajte željo po eni vrste hrane – denimo sladkarijah ali siru - z uživanjem majhnih, rednih in uravnoteženih obrokov. Take želje po določeni vrsti hrane so lahko posledica majhne količine nevrotransmiterja serotonina.

Občasni sladoledni in čokoladni priboljški, ocvrti krompirček ali ledeni mlečni napitki vas lahko začasno razvedrijo. V čokoladi je sestavina, ki naj bi spodbudno delovala na razpoloženje. Toda takih mastnih in sladkih jedi si ne morete privoščiti prepogosto.

S telesno vadbo se osredotočite na telo in se razbremenite žalostnih čustev in misli. Če se dovolj naprezate, začne telo izločate kemikalije, imenovane endorfini, ki učinkujejo

Redno se ukvarjajte z jogo, meditacijo in drugimi sprostitvenimi tehnikami.

Ter predvsem bodite prijazni do sami sebe, uživajte življenje in si ne postavljajte previsokih ciljev.

Pripravila: Barbara Gradič Oset
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[*snežinka*]

Lep pozdrav!
Stara sem 17let in pred približno pol leta sem doživela prvi napad. Vse skupaj se je začelo kot občutek treme, ki je strmo naraščal. Pridružila sta se mu še potenje in močno razbijanje srca. Mišice so postale popolnoma zakrčene in začela sem se tresti. Prisotni so mi prigovarjali, da se nimam ničesar bati, a tega sem se zavedala in sem bila čisto prisebna, a vzroka dogodka nisem poznala. Pristala sem na urgenci, kjer niso ugotovili telesnih nepravilnosti. To se je ponovilo približno 15x. Vsakič enaki simptomi; zanimivo je tudi, da ob napadu vedno jokam, čeprav sem v sebi čisto mirna in vem, da se nimam ničesar bati oz. nimam treme pred ničemer. Vsakič so mi tudi izmerili srčni impulz, ki je bil močno povišan. Obiskujem tudi psiholginjo, ki sicer še nima pojasnila, a se nagiba h anksioznosti. Kaj pravite Vi? Kako se lahko znebim napadom, ki me zelo ovirajo pri vsakdanjem življenju?
Hvala za odgovor že v naprej.

[marjan]

[*snežinka*]

[marjan]

[klarisajugo]

Ni nujno da se obišče psihiatra. Tudi psihologi lahko pri tem pomagajo. pišem iz obale in vem kaj pomeni panični napad. Meni so ogromno pomagali v Izoli v Psihološki ordinaciji Mokis lab. Sem se logično prej pozanimala. Terapija je trajala približno tri mesece in danes lahko rečem da sem ok. Panične napade ne doživljam več. tako da toplo priporočam tudi obisk pri psihologu...logično mora pa bit ta pravi.


lep pozdrav iz obale,
Klarisa

[schenkeyah]

Nekaj informacij o stresu


Simptomi stresa/Posledice prekomernega stresa

Stres je težko definirati, saj je zelo subjektiven pojem in nek dogodek je za nekoga lahko stresen, za drugega pa blagodejen. Vsak izmed nas se tudi na stresne situacije odziva drugače. Nekdo zardi, nekdo več poje, nekdo jé manj.

Tukaj je navedenih 50 najpogostejših znakov in simptomov stresa:

1. Pogosti glavoboli, stiskanje čeljusti ali bolečina v čeljustih.

2. Nespečnost, nočne more, neprijetne sanje.

3. Škrtanje z zobmi

4. Težave s koncentracijo, beganje misli.

5. Jeclanje.

6. Težko pomnjenje novih informacij.

7. Tresenje rok, ustnic, tremor.

8. Pozabljivost, raztresenost, zmedenost.

9. Bolečine v vratu, hrbtu, mišični krči.

10. Težje sprejemanje odločitev.

11. Vrtoglavica, medlost.

12. Občutek preobremenjenosti.

13. Zvenenje v glavi.

14. Pogosti napadi joka in samomorilnih misli.

15. Potenje in zardevanje.

16. Občutki osamljenosti in ničvrednosti.

17. Mrzle dlani in stopala.

18. Zanemarjanje osebnega videza, točnosti.

19. Suha usta in problemi v požiranju.

20. Grizenje nohtov, tapkanje s stopali.

21. Pogosti prehladi in infekcije, herpesi.

22. Povečane frustracije, povečana razdražljivost in nervoznost.

23. Izpuščaji, srbenje.

24. Razburjenje ob vsakdanjih nadležnih dogodkih.

25. Nepojasnjene in pogosti alergični napadi.

26. Povečano število manjših nezgod.

27. Pritisk v prsnem košu, bolečine v trebuhu, slabost.

28. Obsesivno kompulzivno vedenje.

29. Prekomerno riganje in napihnjenost.

30. Zmanjšana učinkovitost in produktivnost pri delu.

31. Zaprtje, driska.

32. Laganje in izgovori za slabo opravljeno delo.

33. Težave pri dihanju, zehanje.

34. Hiter in nerazločen govor.

35. Panični napad.

36. Prekomeren občutek ogroženosti in sumničavosti.

37. Bolečine v prsih, motnje v srčnem utripu.

38. Težave v komuniciranju, izpovedovanju.

39. Pogosto uriniranje.

40. Socialni umik in izolacija.

41. Zmanjšana potreba po spolnosti.

42. Nenehna utrujenost, šibkost.

43. Povečana anksioznost, skrb, občutek krivde in nervoznosti.

44. Pogosta uporaba nepredpisanih zdravil.

45. Povečana jeza, nasilnost in frustracije.

46. Povečanje teže ali izguba teže brez diete.

47. Depresija, pogosto nihanje razpoloženja.

48. Povečano kajenje, uporaba alkohola in drog.

49. Povečan ali zmanjšan apetit.

50. Povečano igranje na srečo in zapravljanje.

Kot vidite na zgornjem seznamu, stres lahko vpliva na širok spekter težav (čustvenih, vedenjskih, razpoloženjskih). Enako pomembni so tudi učinki na organe, tkiva po celem telesu.

Obstajajo številne čustvene in fizične motnje, ki so lahko posledica stresa: depresija, anksioznost, srčni napadi, kapi, visok pritisk, težave v imunskem sistemu, herpes, prehlad, določene vrste raka, avtoimunske bolezni, revmatski artritis, multipla skleroza. Poleg tega ima lahko stres slab učinek na kožo (izpuščaji, koprivnica, atopijski dermatitis), prebavila (čir, kolitis, sindrom razdraženega črevesja) in lahko povzroča nespečnost in Parkinsonovo bolezen. Pravzaprav je težko najti bolezen, ki se ne poslabša s prekomernim stresom ali najti del telesa, na katerega stres nima vpliva.



http://www.avtogeni-trening.si/index.php/kaj-je-stres/simptomi

[marjan]

Zmanjševanje stresa


Tako kot vsak doživlja stres drugače, tako tudi ni unikatnega načina zmanjševanja stresa.
Tek in druge aerobne vadbe, različne vrste meditacije, molitev so odlična za mnoge ljudi, vendar so lahko za druge dolgočasna, neučinkovita in stresna.
Obstaja kar nekaj tehnik zmanjševanja stresa kot so različne mišične relaksacije, avtogeni trening, globoko dihanje, masažne terapije, vizualizacije, samohipnoza...
Uporablja se celo akupunktura, akupresura, biofeedback, Reiki in drugi. Nekaterim pomaga pri zmanjšanju stresa poslušanje glasbe, ukvarjanje s hobiji, prostovoljno delo, pisanje dnevnika, smeh, igranje z ljubljenčki, nakupovanje. Spet drugi si pomagajo z aromaterapijo, prehrambnimi dodatki kot je meta ali kamilica, spermint, šentjanževka.
Obstajajo tudi pomirjevala, antidepresivi in beta-blokerji za posebne primere.

Kratkoročne rešitve kot so kajenje, alkohol, droge in zdravila imajo kratkoročni učinek, dolgoročno pa lahko povzročijo dodaten stres. Dolgotrajno jemanje pomirjeval povzroča odvisnost in stranske učinke. Prehrambni dodatki pa imajo lahko podobne učinke in lahko tudi povzročijo interakcije z zdravili. Šentjanževka lahko medsebojno vpliva s številnimi zdravili. Ključno je torej preprečiti stres. Potrebno je dobiti dovolj spanca, urediti prehrano, izogibati se pretiranemu vnašanja kofeina (kava, pravi čaj, energijske pijače, prehrambni dodatki za športnike) in drugih stimulansov ter najti čas, da se sprostimo. Zanimivo pa je, da nas uporaba tehnik sproščanja, kot je npr. avtogeni trening ali progresivna mišična relaksacija sprosti do te mere, da se na problem ne odzivamo več stresno ampak bolj umirjeno in preudarno. To pa je ena večjih prednosti tehnik sproščanja.

Stresu ne moremo ubežati in je življenjsko dejstvo. Obstajajo stresorji, kot je izguba ljubljenih, ki se jim ne moremo izogniti in drugi, ki jih lahko preprečimo ali na njih vplivamo. Pomembno je, da se naučimo ločiti med temi stresorji in svoj talent usmerimo v področja, kjer lahko nekaj ustvarimo, spremenimo. Poizkusite slediti Reinhold Niebuhrgovi bistri molitvi: »Daj mi pogum, da lahko spremenim stvari, ki jih lahko in bistrost, da se sprijaznim s stvarmi, ki jih ne morem spremeniti in modrost, da jih ločim med sabo.«
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[vanesa]

HeiŁaa.. Vidim da tukaj pišete o depresiji. Če koga kaj zanima o tem , mu lahko povem iz izkušenj, ker sem jo dobila pri 10 letih..in ponovila se mi je 2x ( v ne tako hudi obliki kot prvič ).. tako da,kar vprašajte..vse odgovorim..sedaj sem stara 15 let.

[marjan]

Pozdravljena Vanesa !

Lahko nam opišeš tvoje izkušnje o depesiji, kako si jo doživljala !
_________________
Lep pozdrav
Marjan

[wssrpnc]

[schenkeyah]

Kaj je stres?

[Only me]

Tudi sama imam podobne teževa. In sicer se mi je poleti zgodilo,da me je srce precej stiskalo, razbijalo, omotica, težave z dihanjem. Takrat sem se počutila kot da je moj zadnji dan. (verjetno je bil panični napad). Še isti dan sem bila na ekg-ju kjer so mi potrdili da je vse ok. Nič narobe,da je šlo le za poletno vročino in prehod iz toplega na hladno. Od tistega dne naprej se mi je začelo pojavlati to,da sem se bala,da se mi ta zadeva spet ponovi nekje zunaj (npr.trgovini, v drugih ustanovah itd. pač kjer koli.). Zdaj imam težave,da kamor koli grem že v naprej mislim kaj bo. Pa se mi dogaja to,da me začne oblivati toplota,pritisk v glavi, omotica, pospešeno bitje srca, težje dihanje..in v glavi imam le eno,da moram proč oz vn iz stavbe/hiše itd. na samo na zrak. To lahko traja par minut lahko pa se počutim tako več kot 1h. Ne znam si pomagati,da se mi to ne bi dogajalo enostavno se mi to dogaja. Lahko smo družbo zunaj na pijači lahko sem v trgovini isto je.

Hvala za vaš odgovor /nasvet. Lep dan.

[marjan]

[kikiriki]

Pozdravljeni! Tudi jaz mislim da imam anksiozno depresijo.. Nevem ker še nisem bila pri zdravniku zaradi tega.. Vem morala bi it ampak enostavno nikoli ne zberem dovolj poguma, da bi povedala kako se počutim tako da bom najprej poskusila tu na forumu, kjer vas je več s podobnimi tezavami . 2 leti in pol nazaj sem se kar nekega jutra zacela počutit drugače. Mislila sem da bom zbolela ali kaj takega. S prijateljico sva sli po nakupih, ko sem dobila cuden obcutek, kot da se stvari ki jih počnem ne dogajajo meni. kot da govorim izven sebe. Nevem tezko je pojasnit. Uglavnem takrat sem se malo prestrasila in sla k zdravnici ki mi je izmerila pritisk in rekla da imam malce nizjega kot je normalno, naj pijem vec kave se gibljem... Tako sem zacela vsak vecer malo tect nakar je postalo se huje.. Poleg tega občutka ki sem ga imela sem postala se omoticna, ves cas me je bilo necesa strah.. Potem se je zgodilo prvic da sem dobila kot nekaksen napad... Brala sem o paničnih napadih vendar se mi je zdelo da pri meni ni bilo tako hudo.. Imela sem samo občutek neznanskega strahu,treme, tesnobe.. Neznam opisat.. Od takrat naprej pogresam sebe staro ucasih sem bila druzabna, danes me komaj spravis iz stanovanja. Aja, in imam čuden občutek ko hodim. Kot da se tla premikajo pod mano ali kot da nimam vec ravnotezja, kot da me noge ne ubogajo.. Ali pa, ko nekaj casa strmim v eno stvar se mi zdi kot da se premika.. Vem da se ne ampak kar mislim tako... Zanima me, če to lahko povezujem z anksioznostjo? Rada bi hodila ven in se imela super toda enostavno si ne upam niti nimam volje za to. Samo posedam doma in čakam svojega dragega, ker ob njem se počutim bolje.. Bojim se da bi ga začela dušit. Naj napiše kdo kakšno svojo izkušnjo ali nasvet, ker se počutim tako samo..

[marjan]

[Ledy]

Pozdravljeni.

Sem malo prebirala in brskala po forumih in raznih čalnkih da bi bila še sama malo bolj seznanjena z mojimi težavami, tako da sem se odločila da tudi sama spregovorim o mojih težavah in da bi dubila kakršen koli odg. oziroma namig kaj bi lahko to bilo...

Skratka težave se pojavljajo že kar lep čas, zadnje mesece še bolj intenzivno, in so psihične in telesne narave.
Stara sem 28 let, Prvikrat kar se mi je zgodilo že več let nazaj cc 8 let je bilo to da sem kar naenkrat dubila čuden občutek, kot da nisem jaz, jaz, da bi odplavala izven telesa, ko sem začitila ta čudni občutek sem se ustala od mize in oddrvela v kopalnico, občutek je bil kot da nebi hodila jaz kot da so se slikce premikale ne jaz, skratka čudni občutki so bili, srce je razbijalo kot noro, obila me je vročina in slabost, po nekaj minutah je ta občutek pojenjal se je pa naredilo to da sem imela motnje v govoru, da nisem znala povedati to kar sem zelela, vedla sem kaj je to samo nisem znala povedati, naprimer vedla sem da so vrata jaz pa nisem najdla besed kaj je to kako se izgovori, hočeš nekaj povedati in ne moreš ne znaš, huh težko je to opisati grozen občutek, spravlo me je v jok. in še zdaj imam težave v izražanju in vem vse kaj bi povedala ampak ne najdem besed, kot da se nebi znala izražati in da pozabim sprot stavek katerega sem mislila povedati.
Tak napad, če lahko temu rečam tako sem doživela tudi 2 leti nazaj v trgovini, vse isto samo brez teh izrazitih govornih problrmov, edino je bilo še zraven da k sem rekla prijateljici katera je bla z mano da je nekaj narobe da sem komaj odpirala usta občutek je bil da so bla čist odebeljena težka, občutek da se je sapnik kar skrčil, bila pa sem čisto rdeča v glavo, srce je bilo kot noro..... po parih minutah minilo, tako da še sem pa tja sem še doživela blago zadevo občutek izven telesa...ne tako hudo.
Drugače pa bom kar naštela kar me muči zadnje mesece, da ne bom s tem napisala celega romana imam težavo s pozabljivostjo, vedno se mi mudi pri vseh stvareh, še zjutraj ne morem umeru pojesti zajtrka, ga kar v stoje, skos neki delam zraven, hočem narediti več stvari hkrati..., pretirano zaskrbljena zaradi dela, zdravja, družine, razdražljiva, nihanje razpoloženja, strah, strah pred nastopom, sramežljivost. Potem me spremljajo tudi glavoboli, občutek vročine, hitro bitje srca, slabost, napetost oz. napihnjenost v tebuhu, pogosto hodim na vodo in v zadnjih mesecih sem shujšala za 8 kilogramov :S Skratka ne vem ali je to vse povezano kaj bi lahko to bilo, resnično sem zaskrbljena.
Hvala že v naprej za odgovor!
Ledyy

[marjan]

[Ledy]

Sem šla k zdravnici, so me kar malo prisilili, zaradi pretirane izgube teže, res je da nism nič omenila drugih težav, kaj pa vem mi je bilo nelagodno govoriti o tem. Je pa tako zdravnica sumi na povečano ščitnico, tako da sem tudi dala kri, in še čakam na izvide kaj bodo pokazali. Lahko da je to kaj povezano lahko pa ... kaj pa vem imam res kar nekaj težav.. lažje je povedati takole ki te noben ne pozna Kaj pa po tvojmu mnenju sklepate, da bi lahko bilo?

[marjan]

[Ledy]

Ja res je najbolje da vidim kako bo pri izvidih in potem tudi zberem pogum in povem zdravniku tudi o drugih težavah. Najlepša hvala za pomoč

[kikiriki]

Pozdravljeni,

Imam vprašanje glede Zolofta. Jemljem ga pol tablete zjutraj in danes sem pojedla drugo polovico prve tablete. Zanima me kdaj se pojavijo stranski učinki? že prvi dan jemanja ali kasneje?

Hvala in lep pozdrav!
_________________
Ne pozabi si nadeti nasmeh! Ena velikost namreč ustreza vsem*

[marjan]

[kikiriki]